Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4428 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Nives Zalokar, umetnica, dolgoletna sodelavka Moderne galerije v Ljubljani, tudi učiteljica joge, diplomantka tradicionalnega jezika wiradjuri predvsem pa nežna, nevsiljiva in vedoželjna učenka življenja na različnih dejavnostih in krajih sveta, je dobrih 10 let preživela z avstralskimi staroselci, ki živijo tam že več kot 60.000 let. Kako so jo sprejeli medse, kakšen je njihov odnos do narave, starejših, otrok, umetnosti, materialnega sveta? Kaj se je spremenilo v 200 letih, odkar so tja prišli belci? In kaj pomeni njihova najpomembnejša beseda Yindyamarra?
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Pri zavodu Znanost na cesti so pred dnevi zaključili natečaj z naslovom Od solz do smeha z demenco, v katerem so izbrali pet zgodb, ki jih bomo predvajali tudi na Prvem programu Radia Slovenija. O odzivu na natečaj in o zgodbah se je Cirila Štuber pogovarjala s prof. dr. Sašo Novak, vodjo projekta Znanost na cesti, ki je bila navdušena nad kakovostjo zgodb, ki so jih prejeli in meni, da je pomembno govoriti o demenci, da ne postane stigma in da se svojci laže soočajo s to boleznijo. Vsek pet izbranih zgodb bomo slišali ob petih zaporednih četrtkovih večerih ob 19-ih na Prvem s strokovnim komentarjem dr. Zdenke Čebašek Travnik. Nocoj ob 19-ih začnemo z zgodbo z naslovom V pavilijonu, avtorice Maše Šemrov.
Varstveno-delovni centri so bili konec leta soočeni z nerealnimi proračunskimi izhodišči za leto 2024. Direktorica VDC Zasavje Špela Režun pravi, da bodo morali VDC-ji glede na podana izhodišča stroške storitev in materiala za svojo temeljno dejavnost znižati za okoli 80 odstotkov glede na pogodbo preteklega leta, kar bo ogrozilo njihov obstoj. Ministrstvo za solidarno prihodnost na drugi strani zatrjuje, da potekajo pogovori glede prerazporeditve sredstev znotraj proračunskih postavk.
Jezik je odraz življenja. Skozi besede lahko sledimo tako dogajanju v sedanjosti kakor tudi v preteklosti. Akcija za besedo leta naj bi odražala pomembne in vznemirljive dogodke preteklega leta. Da so lanske poplave bile resnično največje, kaže tudi rezultat glasovanja. Na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se je danes zaključilo glasovanje za 11 finalistk. Glasovati je bilo mogoče za besede: bralna pismenost, draginja, gentrifikacija, nevihtna celica, nutrija, osebni zdravnik, štempljanje, ujma, UI - kratico za umetno inteligenco, vojno in besedo zal (zau). O rezultatih glasovanja se je s predsednico komisije Simono Klemenčič pogovarjal Aleksander Čobec.
Dvig vode v jamah, ki imajo aktivni vodni tok, sploh ni nenavaden pojav. Na Inštitutu za raziskovanje Krasa, ki v jamah izvaja hidrološke meritve glede na opravljene meritve povedo, da je dvorana, kjer so bili bivakirali ujeti, varna, saj je še nikoli ni zajela voda. Toda eno so turistične jame, kjer je vodni tok raziskan, drugo pa jamarsko raziskovanje, kjer nenadno naraščanje vode, tudi po več deset metrov, ali celo vodni slapovi v breznih, niso nič presenetljivega.
Slovenci slovimo po tem, da radi hodimo v naravo, v hribe in gore. No, med obiskovalci je tudi veliko tujcev. Kdaj pa kdaj se najde kdo, ki so mu naši vršaci še posebno pri srcu. Tudi planinski domovi, koče in bivaki. Vseh 177, ki jih upravljajo planinska društva, je obiskal hrvaški pohodnik in alpinist Tomislav Majnarić. Uspeh, za katerega je potreboval sedem let, je vse od osamosvojitve Slovenije naprej uspelo doseči še devetim tujcem.
Od včerajšnjega popoldneva je v Križni jami v občini Cerknica ujetih pet oseb, dva vodnika in trije obiskovalci, vsi odrasli člani iste družine, saj je voda zaradi obilnih padavin zalila dva podzemna sifona in jim preprečila umik iz podzemlja. Do ujetih je pred dobro uro po prvi nočni akciji vnovič odšla ekipa jamarjev reševalcev-potapljačev, da jih oskrbi s hrano, zdravili in drugimi pripomočki. Iz jame se bo vrnila predvidoma v šestih urah, tedaj pa bo tudi več znanega o najnovejših razmerah v jami in stanju ujetih, ki je po dozdajšnjih informacijah dobro. Reševalno akcijo spremlja Marko Škrlj.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je konec lanskega leta na Brdu pri Kranju prvič v svojem mandatu slovesno podelila 20 najvišjih državnih odlikovanj in med nagrajenci so bili tudi tržaški Slovenec Samo Pahor, ki je dobil medaljo za zasluge za vztrajno prizadevanje pri priznavanju pravic Slovencev v Italiji, dr. Peter Gstettner, odlikovan za dosežke na področju manjšinskega šolstva in kulture ter za zavzemanje za reševanje problematike koroških Slovencev, ter trije porabski Slovenci.
Vse leto smo se zelo intenzivno pogovarjali o vplivu razvoja umetne inteligence na številne vidike dela in življenja. Poslušali smo svarila o tem, da predstavlja veliko nevarnost in utegne biti usodna za človeštvo, različne strokovnjakinje in strokovnjaki pa so opozorili, da imamo težave z orodji umetne inteligence že danes. Datafikacija in avtomatizacija na številnih področjih ne odpravljata pristranskosti in napak, temveč jih le še poglabljata. Kaj pa četrta veja oblasti? Kako razmišljati o uporabi generativne umetne inteligence na področju medijev in novinarstva? O tem se je Urška Henigman pogovarjala s Katharino Schell, namestnico odgovorne urednice pri avstrijski tiskovni agenciji APA, kjer je odgovorna tudi za digitalne strategije in inovacije.
Prvega januarja si zaželimo veliko sreče in zdravja, pa tudi zadovoljstva in uspehov polno novo leto. Za novo leto si pogosto zastavimo zaobljube, kaj vse bomo delali drugače, spremenili navade, spremenili odnose, odnos do sebe, odnos do drugih. Psihoterapevt Martin Lisec je logoterapevt, mediator, trener mediatorjev in predavatelj, ustanovitelj in direktor Inštituta Stopinje.
Čas je naš neskončni sopotnik, ki nam omogoča, da rastemo, da se učimo in da ustvarjamo svojo edinstveno zgodbo. Ta čarobna dimenzija ne nosi le letnic na koledarju in ni le številka na uri, temveč je nenehno prepletanje trenutkov, ki oblikujejo naše življenje. Čas ni le kronološka enota, temveč kompleksen mozaik izkušenj, ki oblikuje našo identiteto. Njegova posebnost se skriva v sposobnosti, da oblikuje spomine, da celi rane in da odpira vrata novim priložnostim.
V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest. Mladi romarji stari od 18. do 35. leta so v naše glavno mesto v domove gostiteljev prišli včeraj. Dopoldneve preživljajo v župnijah gostiteljicah, zberejo se na jutranji molitvi, potem sledi pogovor o različnih temah, nato pa se jih večina z javnim prevozom odpravi v središče naše prestolnice na skupne molitve v cerkvah, ne le katoliških.
Med sistemskimi spremembami, ki so zaznamovale leto 2023 in bodo zaznamovale tudi leto 2024 na področju sociale, so prenavljanje Zakona o osebni asistenci, ki ga trenutno na ministrstvu še popravljajo, saj so tekom javne razprave nanj dobili veliko pripomb, vzpostavljanje Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki razburja predvsem zaradi pomanjkanja kadra, in pravica do oskrbovalskega dopusta, ki ga od novembra dalje omogoča Zakon o delovnih razmerjih. Več pa Eva Lipovšek.
Na infekcijskih oddelkih slovenskih bolnišnic zdravijo vedno več bolnikov, ki so okuženi z novim koronavirusom. Sicer smo pri nas zaznali že tudi gripo, med otroci pa kroži predvsem respiratorni sincicijski virus (RSV). Glede sezonskih okužb sicer ne odstopamo od sosednjih in drugih evropskih držav. Izstopa pa Hrvaška – in to po številu primerov oslovskega kašlja. Do prejšnjega petka (22.12.23) so zabeležili že 3805 primerov – in to v vseh starostnih skupinah. Tamkajšnjo situacijo skrbno spremljajo tudi slovenski epidemiologi in infektologi. Med njimi je tudi dr. Tanjo Selič Kurinčič, ki jo je v Splošno bolnišnico Celje poklical Iztok Konc. Foto: Alain Grillet, Sanofi Pasteur, cc
Zrak, ki ga dihamo, ima neposreden vpliv na naše zdravje in okolje. Ključni dejavniki za onesnaženost zraka v Sloveniji so cestni promet, kurilne naprave in industrija. Prav ti dejavniki so tudi viri za tvorjenje delcev PM10 in PM2,5, ki so nevarni za zdravje ljudi. Na povišane vrednosti delcev PM v zraku vplivajo tudi neugodne vremenske razmere v slabo prevetrenih kotlinah. Slišali boste tudi, kakšna je povezava med onesnaženim zrakom in podnebnimi spremembami. V studio Prvega smo povabili Luko Matavža iz sektorja za kakovost zraka na Agenciji republike Slovenije za okolje.
Od plebiscita o samostojni državni poti Slovenije nas loči 33 let. V praznični oddaji bomo odstrnili nekaj tančic s predzgodovine te odločitve in prisluhnili arhivskemu posnetku še vedno aktualnega razmišljanja enega ključnih akterjev političnega dogajanja tedanje dobe. Z razdalje današnjega časa pa bodo svoj pogled na dogajanje razkrili še zgodovinar, sociolog in naš rojak, sicer dolgoletni diplomat v službi sosednje Avstrije.
Na praznik svetega Štefana, prvega krščanskega mučenca, po slovenskih cerkvah blagoslovijo vodo in sol, ki se nato pomeša v prehrano ljudi in živali. Za svojega zavetnika/patrona so si sv. Štefana izbrali sodarji, zidarji, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji in tudi kočijaži ter konjski hlapci, saj naj bi po legendi ukrotil divjega konja. Od tod tradicija blagoslavljanja konj na Štefanovo. Na "žegnanju" konj, kot običaju pravijo Štajerci, je v Novi Cerkvi v občini Vojnik bila tudi Gabrijela Milošič. Foto: Hraše pri Smledniku, BoBo
Za božič pravijo, da je poleg velike noči največji krščanski praznik, ki na posebej spontan način povezuje vse ljudi. Praznično oddajo smo posneli na kmečki domačiji Mirnik v zaselku Leskovec v občini Celje. Ob delu na kmetiji se tam že nekaj časa ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom, gospodinja Ivanka in njen mož Daniel pa sta se ob tem desetletja ukvarjala tudi z rejništvom, ko sta svoj dom namenila kar tridesetim otrokom. Oddaja v pozdrav današnjemu božičnemu prazniku miru in sočutnih bližin je potekala v veliki kmečki sobi pri Mirnikovih, pogovor je pripravil in vodil Tone Petelinšek.
Minilo je 800 let, odkar je Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v Grecciu v Italiji s postavitvijo jaslic. Tudi marsikje po Sloveniji se po domovih in cerkvah postavljajo jaslice. Zgodovina sicer pripoveduje, da jih niso postavljali le ob božiču. So pa bile jaslice v preteklosti večkrat v nemilosti. Avstrijski cesar Jožef Drugi jih je na primer prepovedal. Umetnica Ana Korenč jaslice iz gline oblikuje že skoraj trideset let. Predstavljala se je na številnih razstavah v Ljubljani, tam je dobila prva priznanja, nato pa še v Veroni, Parizu in nekaterih drugih evropskih mestih. Njene glinene jaslice so na ogled tudi v Muzeju rojstva v Betlehemu.
Neveljaven email naslov