Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Teletekst bo v torek 7. maja obeležil 40 let. Leta 1984 je napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo, a danes kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov med slovenskimi gledalci še vedno ostaja priljubljen način iskanja informacij in spremljanja novic. O tem smo že govorili v petkovem jutru na Prvem, v oddaji Petek brez pravila. In kot je bilo v oddaji tudi obljubljeno, je v nedeljskem popoldnevu čas, da slišimo daljši pogovor s kolegom z našega Multimedijskega centra. MMC je namreč »izšel« prav iz teleteksta.
Tradicionalni mediji - tisk, radio in televizija - so se v zadnjem desetletju in pol znašli pred pomembnimi izzivi. Pojav družbenih ali bolje rečeno družabnih konkurentov je korenito spremenil njihovo spremljanje in na glavo postavil zakonitosti, ki so veljale nekoč. Spremenili so se modeli financiranja, oglaševalci so denar preusmerili na splet, zakonodajalci pa zdaj iščejo rešitve, kako se na to odzvati.
Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.
Danes mineva natanko 20 let od vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Obletnico največje širitve v zgodovini povezave, katere del je bila ob devetih drugih tudi naša država, so minuli teden v družbi visokih gostov iz tistega obdobja zaznamovali na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred evropskimi volitvami. Slavnostne seje so se poleg političnega vrha Unije izpred dvajsetih let udeležili tudi premierji desetih novink iz leta 2004, med njimi tudi nekdanji premier Anton Rop. Vprašali smo ga, kako komentira podatke Eurostata, ki kažejo, da je Slovenija med desetimi novinkami vstopila v EU z najboljšimi izhodišči, a v tem času najmanj napredovala. Nekdanji premier opozarja, da je bil razvojni razkorak v razvitosti med Slovenijo in višegrajsko četverico, Madžarsko, Poljsko, Češko in Slovaško državami precejšen, zato je naša država z omenjenimi v odnosu do povprečja neprimerljiva, poleg tega so imele ostale novinke v primerjavi s Slovenijo zelo slabo razvito infrastrukturo, zato je lahko bil v ostalih državah inve3sticijski zagon bistveno večji. Z Antonom Ropom se je v Strasbourgu ob robu zasedanja parlamenta pogovarjal Aleš Kocjan
Pridružitev Evropski uniji pred 20-imi leti je prinesla nove standarde na področju podnebnih sprememb in okolja nasploh. Slovenija je morala prilagoditi politiko in se sčasoma zavezati k vse strožjim ciljem, a obenem za njihovo uresničevanje prejema tudi precejšnja sredstva. O tem, kaj je prineslo članstvo v EU na tem področju in kako gledata na okoljske teme v predvolilni kampanji, se je Erna Strniša pogovarjala s klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in z državnim sekretarjem na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Urošem Vajglom.
Čeprav so pred nami zelo topli dnevi, bodo posledice letošnje pozebe na kmetijstvu ostale. Veliki temperaturni skoki in mrzla jutra ter s tem povezana tveganja za rastlinsko proizvodnjo spomladi niso več izjema. Pri tem so zlasti na udaru sadjarji. Ti lahko z različnimi agrotehničnimi ukrepi, kot je uporaba pripravkov za krepitev rastlin na osnovi alg oz. aminokislin, delno zmanjšujejo škodo, toda sadjarska panoga bi potrebovala učinkovito zaščito z oroševalno-namakalnimi sistemi, ki bi varovali pridelek ne samo ob večjih pozebah, ampak tudi v sušnih obdobjih. Tudi suše so namreč vedno pogostejša težava kmetijske pridelave. Preboja na tem področju ni zaradi birokratskih ovir na tem področju, opozarja Boštjan Kozole, direktor največjega sadjarskega podjetja Evrosad in predsednik Združenja za sadjarstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Z njim se je pogovarjala Jernejka Drolec. Kot kaže pa bo na ocene škode po aprilski pozebi treba še počakati.
V Evropski uniji je 1. januarja letos začel veljati zakon o minimalnem davku, po katerem bodo morali biti prihodki multinacionalk, ki bodo ustvarile več kot 750 milijonov evrov prihodkov na leto, obdavčeni z najmanj 15-odstotno davčno stopnjo. Gre za prelomno davčno zakonodajo na globalni ravni, ki je rezultat večletnih pogajanj med članicami Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj in skupino 20-ih največjih gospodarstev sveta G20. Gre za to, da mednarodna podjetja dobičke ne bi več preusmerjali v države z nizkimi davčnimi stopnjami. O podrobnostih tega davka se je Rok Valenčič pogovarjal z davčno svetovalko Alenko Gorenčič.
Med Opčinami pri Trstu in Reko je na voljo nova čezmejna železniška povezava. Proga je plod sodelovanja železnic in partnerjev evropskega projekta treh držav: Slovenije, Italije in Hrvaške, ki spodbuja uporabo javnega prevoza in trajnostne rešitve, zlasti na podeželskih in čezmejnih območjih. Vmesne postaje na slovenski strani so v Sežani, Divači, Pivki in Ilirski Bistrici, na hrvaški pa Šapjane in Matulji. Na prvo vožnjo po novi železniški povezavi se je z vlakom podala tudi Tjaša Lotrič.
Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo se tretjina svetovno proizvedene hrane na svetu izgubi ali pristane med odpadki, obenem pa več kot 820 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane. Samo v Sloveniji po podatkih Statističnega urada na leto zavržemo okoli 143.000 ton hrane oziroma 68 kg na prebivalca (od tega 40% še vedno užitne hrane). Največ odpadne hrane se pridela v gospodinjstvih, kar 52%. Ob 4. slovenskem dnevu brez zavržene hrane je potekal posvet »Spoštujmo hrano, spoštujmo planet«. Na dogodek, ki je potekal v Hiši Evropske unije, so bili povabljeni sogovorniki iz Slovenije in tujine, ki so predstavili posledice odpadne hrane, možna ukrepanja in dobre prakse ter opozorili na nasprotja med odnosom do hrane nekoč in danes. Med njimi je bila tudi Ilona Rac z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je predstavila projekt Hrana ni odpadek: preprečevanje, zmanjševanje in uporaba odpadne hrane oz. Razumevanje motivacije slovenskih potrošnikov in organizacij za zmanjševanje količin odpadne hrane.
Ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o hrupu strokovnjaki opozarjajo, da v Sloveniji živi okoli 200 tisoč oseb z različno stopnjo izgube sluha, kljub zaskrbljujočim številkam pa imamo med nami premalo prisojnih služb, ki bi nadzirale in ukrepale ob previsokih meritvah hrupa. Tudi sistemsko je to področje pomanjkljivo urejeno in le redko pride do korenitejših sprememb. Marca je denimo okoljsko ministrstvo umaknilo predlog uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav na prireditvah, ker je dobil preveč kritik. FOTO: Pixabay
Po koncu hladne vojne so številne evropske države zmanjšale obrambne proračune in se odpovedale velikim orožarskim projektom v prepričanju, da so večje vojne na celini stvar preteklosti. Vojna v Ukrajini pa je to miselnost povsem prevetrila. Ta vojna je tudi pokazala, da evropska industrija ni bila pripravljena na nekatere velike izzive, na primer na nenadno povpraševanje po velikih količinah topniških granat. Za nekaj več pojasnil o obrambnih izdatkih evropskih držav, zlasti naših sosed ter izvozu orožja, smo se pogovarjali z dolgoletnim urednikom revija obramba Borisom Knificem.
Stefan Pan je južnotirolski podjetnik. Našemu dopisniku iz Italije se ob srečanju mimogrede pohvali, da njegova bocenska tovarna speče 35 kilometrov jabolčnega zavitka na dan. Toda Pan je tudi visok funkcionar največjega italijanskega gospodarskega združenja Confindustria; njegovih 150.000 članic zaposluje četrtino italijanske delovne sile. Stefan Pan je kot delegat Confindustrie za evropske politike podpisal obširno analizo stanja v evropskem gospodarstvu, s katero v teh tednih prepričuje kandidate na evropskih volitvah o potrebah italijanskega gospodarstva. O strategijah razvoja evropskega gospodarstva v naslednji petletki se je z njim pogovarjal Janko Petrovec. Prevode bere Bernard Stramič.
Pretekli teden je v Slovenijo prikolesaril mladi Irec, ki si je za cilj postavil kolesarjenje od Irske do Avstralije. Pa ne zato, ker bi mu bili všeč ekstremni podvigi, ampak predvsem za dober namen. Fergal Guihen, 25-letni zdravstveni tehnik s severa Republike Irske, namreč tako zbira denar za dve dobrodelni organizaciji. V Ljubljani se je z njim pogovarjala Andreja Čokl.
Astronomke in astronomi so s pomočjo satelita Gaia Evropske vesoljske agencije odkrili doslej najmasivnejšo zvezdno črno luknjo v naši Galaksiji, ki je od Zemlje oddaljena “le” 2000 svetlobnih let. Gre za drugo najbližjo črno luknjo našemu planetu. Novico o tem odkritju so objavili v reviji Astronomy and Astrophysics. Pri odkritju črne luknje, ki so jo poimenovali Gaia BH3, sta sodelovala tudi slovenska astrofizika Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo ter Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Za nekaj podrobnosti smo zaprosili doktorico Andrejo Gomboc.
Ob dnevu paraplegikov in tetraplegikov ti opozarjajo na nedostopnost javnega potniškega prometa in javnih ustanov, najbolj jih sicer skrbi prenova osebne asistence. Nov predlog zakona je namreč v javni razpravi, prav tako tudi predlog Zakona o uporabi jezika gluhoslepih, za katerega ministrstvo predvideva, da bo državo stal 15 milijonov evrov letno. Zakaj strokovnjaki pravijo, da so stroški ocenjeni previsoko? Koliko dodatka za pomoč in postrežbo bodo morali prispevati uporabniki za osebno asistenco in kako bo s prisotnostjo asistenta pri uporabniku v nočnem času? FOTO: Pixabay
Ob uradnem obisku zunanje ministrice Tanje Fajon na Kitajskem je v to azijsko velikanko odpotovala tudi največja gospodarska delegacija v zadnjih 15 letih. Približno 50 podjetij – od Luke Koper, Krke, Pošte Slovenije, Hisense Gorenje, do Cosylab in turističnih podjetij. Gospodarsko sodelovanje med državama se krepi, menjava je presegla 7 milijard evrov, a skoraj v celoti na račun našega uvoza s Kitajske. Obisk je tudi poskus, da bi to vsaj nekoliko uravnotežili. O gospodarskih trendih, priložnostih in očitkih na račun presežne kitajske proizvodnje in dumpinških cen smo se pogovarjali s predsednikom slovensko-kitajskega poslovnega sveta Žigom Vavpotičem, najprej pa nam je glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc orisal značilnosti dozdajšnjega gospodarskega sodelovanja in gospodarski pomen Kitajske za Slovenijo.
Družbena pričakovanja, predsodki in spolni stereotipi so glavni razlogi za neenake možnosti žensk v znanosti, ki so jih izpostavile udeleženke okrogle mize. Ta je potekala včeraj v ljubljanski mestni hiši, in sicer v okviru cikla WISE 2024, katerega namen je reševanje spolne neenakosti v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, in o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, v tokratni Aktualni temi, ki jo je pripravila Tita Mayer.
Slovenijo je pred tremi tedni pretresla vest o nenadni smrti novorojenčka z Goričkega. Med drugim je bilo ugotovljeno, da patronažna služba zdravstvenega doma Murska Sobota o rojstvu otroka ni bila obveščena in ni spremljala njegovega razvoja. Praksa slovenskih porodnišnic glede obveščanja patronažnih služb so različne, ugotavlja tudi Varuh človekovih pravic, ki se je s to tematiko začel ukvarjati že lani. Nekatere porodnišnice obveščajo samo zdravstvene domove na svojem področju, nekatere vse, ponekod morajo porodnice patronažno službo obvestiti same. Tak sistem očitno ni optimalen. Kaj ugotavlja varuh človekovih pravic, je Peter Svetina pojasnil v pogovoru s Katjo Arhar.
Pet let je minilo od požara, ki je poškodoval znamenito pariško katedralo Notre-Dame. V francoski prestolnici obljubljajo, da bo do poletnega odprtja olimpijskih iger v Parizu obnovljena. Kako spremljajo obnovo Francozi, Parižani, in kdaj naj bi bila obnova končana, bomo izvedeli neposredno od njih. Kulturnica, prevajalka in kulturna mediatorka na veleposlaništvu Republike Slovenije v Parizu, Liza Japelj Carone, poudarja, da vsi že težko pričakujejo odprtje ene najpomembnejših zgradb v državi.
Danes obeležujemo mednarodni dan mladih prostovoljcev. V Sloveniji je delež mladih prostovoljcev v starostni skupini do 18 let še vedno najmanjši. V starostni skupini od 18 do 30 let je sicer nekoliko višji, v zadnjem času se giblje pri približno dvajsetih odstotkih. V Večgeneracijskem centru Skupna točka, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, večino prostovoljcev predstavljajo mladi. Ti nudijo učno pomoč otrokom in mladostnikom iz družin, ki si inštrukcij ne morejo privoščiti, pa tudi tistim z učnimi težavami ali primanjkljaji. Večgeneracijski center je obiskala Lucija Vidergar. Bere Cirila Štuber.
Neveljaven email naslov