Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4428 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Po včerajšnjem sprejetju programsko-produkcijskega in finančnega načrta RTV Slovenija je jasno, da bo javni zavod prihodnje leto pripravljal občutno okrnjen in posledično manj ambiciozen program. Tudi zato se vse bolj vrstijo opozorila, da brez sistemskega odziva ustanoviteljice, ki bi zagotovil finančno vzdržnost javnega zavoda, vse skupaj vodi le v izčrpavanje in posledično v irelevantnost v medijskem prostoru. Komentira odgovorni urednik Prvega programa Radia Slovenija Danijel Poslek.
Med cilji, ki si jih je v času predsedovanja EU zadala Španija, je bila priprava razrahljane zakonodaje, povezane z uporabo novih genomskih tehnik na področju rastlinske proizvodnje hrane in krme ter semenarstva in gozdnega reprodukcijskega materiala. Pri tem ni uspela, saj so bili za večino držav članic njihovi predlogi preveč ohlapni. Španija je sicer med zelo liberalnimi državami glede gojenja kmetijskih rastlin, ki so rezultat poseganja v njihove genome. Njihov predlog treh uredb na tem področju na zadnjem, novembrskem svetu kmetijskih ministrov, ni dobil kvalificirane večine. To pomeni, da še vedno velja, da morajo vse nove gensko spremenjene rastline na evropskem trgu prestati strog postopek preverjanja na Evropski agenciji za varno hrano. Uvajanju genomskih rastlin v kmetijstvo in v prehranske verige pri nas ostro nasprotujejo predstavniki civilne družbe in ekološkega kmetijstva, zadržano je tudi kmetijsko ministrstvo.
Hotel Bohemia je prvi izvirni mednarodni muzikal, ki bo 21. decembra premierno uprizorjen v Ljubljani. Obravnava številna pomembna družbena vprašanja: nasilje, spolne zlorabe in izzive, s katerimi se soočajo priseljenci v novi državi, kot so diskriminacija, kulturne razlike in jezikovne ovire. Igralsko ekipo sestavljajo posamezniki iz različnih držav, med drugim iz Slovenije, Kolumbije, Italije, Anglije, Madžarske, Argentine, Portugalske in Rusije, kar muzikalu dodaja edinstven medkulturni vidik.
Al Jazeera poroča, da naj bi po navedbah Hamasa izraelski izstrelki ponoči zadeli tri stanovanjske stavbe. V napadu naj bi umrlo več ljudi, med njimi tudi palestinski novinar, mnogi pa naj bi bili ujeti v ruševinah. Izraelska vojska je ponoči napadla tudi begunsko taborišče Džabalija v Gazi. Umrlo je najmanj deset Palestincev. Samo v nedeljo je bilo tam ubitih 110 Palestincev. BBC poroča tudi o izraelskih napadih na Han Junis na jugu in na osrednji del Gaze ter o racijah na zasedenem Zahodnem bregu. Kakšne so zadnje novice?
Včasih nam zmanjka prava beseda ali pa ne znamo česa najbolje opisati. Drugič spet se srečamo z besedilom, ki je iz takega ali drugačnega razloga prezapleteno in bi potrebovali poenostavljeno verzijo. Pri takšnih in drugačnih jezikovnih zagatah danes lahko pomaga cela vrsta spletnih slovarjev in drugih jezikovnih orodij, ki so na spletu prosto dostopna. V veliko pomoč so tudi vsem, ki se slovenščine šele učijo. Iz njih pa se da celo razbrati, kako se sodobna slovenščina skozi čas spreminja. Digitalna jezikova orodja najdete na spodnjih povezavah.
ChatGPT in sorodni modeli t. i. generativne umetne inteligence so zaznamovali letošnje leto in temeljito zabrisali meje tega, kaj obvlada umetna inteligenca in čemu je kos samo človek. Zmogljivosti novih orodij zdaj spreminjajo številne poklice in odpirajo nove možnosti uporabe orodij umetne inteligence. Sočasno pa se je pokazala tudi potreba, da pri tako odločilni tehnologiji nismo odvisni od produktov ameriških tehnoloških podjetij, je poudaril dr. Simon Krek, vodja Centra za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani.
Če se na prvi pogled zdi, da gozdovi v Sloveniji dobro kljubujejo podnebnim spremembam, pa se v resnici v gozdovih marsikaj dogaja. Bolj kot bo v naslednjih letih vroče, večja bo ogroženost drevesnih vrst, ki trenutno prevladujejo v naših gozdovih. Bomo na območju Slovenije do konca stoletja imeli samo še sredozemsko makijo? Jernejka Drolec se je ob robu posveta, ki so ga organizirale nevladne organizacije Focus, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic in CIPRA, o vlogi gozdnih sistemov v luči podnebnih sprememb pogovarjala z dr. Primožem Simončičem z Gozdarskega inštituta Slovenije. Vprašala ga je, kakšne scenarije za gozdove izrisujejo raziskave.
Brž ko se temperature spustijo pod ničlo, lahko v skoraj vsakem mestu najdemo drsališče. In kljub temu, da je zadnja leta vse manj zaledenelih jezer, na katerih lahko drsamo, so umetna drsališča dobra alternativa. Po odgovore, kako umetna drsališča v mestih nastanejo, se je odpravila Lana Furlan. Prispevek je prebrala Lucija Fatur.
Trst, mesto, ki je bilo nekoč tudi slovensko, potem vse manj, se spreminja. Prihaja do deasimilacije, ugotavljajo raziskovalci in temu pritrjuje tudi Živa Pahor, novinarka na slovenskem programu italijanske javne RTV v Trstu, kjer je tudi odraščala.
Brezplačna mobilna aplikacija VešKajJeš, s katero lahko hitro prepoznamo hranilno sestavo živil, potrošnikom po novem sporoča tudi ali neko živilo ali pijača spada med živila, priporočena za varovanje srca in ožilja. V tem primeru se bo na zaslonu poleg semaforja o hranilni sestavi pokazal srček - znak varovalnega živila. V registru aplikacije VešKajJeš, ki se dopolnjuje, je trenutno dobrih 1400 živil z znakom varovalnega živila. Ta aplikacija spodbuja živilska podjetja k bolj zdravi reformulaciji izdelkov. V okviru projekta, v katerem sodelujejo Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije in Inštitut za nutricionistiko, izvajajo tudi usposabljanja za uporabo aplikacije za mladostnike in starejše. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Pogozdovanje goriškega Krasa bodo po uničujočem lanskem požaru odslej poleg prostovoljcev opravljali tudi brezpilotni letalniki - droni. Ti bodo spuščali semenske kroglice predvsem na težko dostopnih pobočjih in s tem pripomogli k ponovnemu oživljanju gozda na požganem kraškem območju. To bo prva tovrstna setev gozdnega drevja v Sloveniji. Kako bo izgledalo pa so v deževnem dopoldnevu predstavili v Selah na Krasu. Tam je bil tudi Valter Pregelj.
Ministrstvo za kulturo v javno razpravo pošilja predlog novega zakona o medijih. Eden ključnih ciljev novega zakona je povečati preglednost lastništva in financiranja medijev. Z ukrepi pa naj bi spodbujali tudi medijsko raznolikost.
Današnji mednarodni dan gora praznujemo skupaj s človekom, ki je prvi osvojil vse osemtisočake in je prvi, ki je samostojno priplezal na Mount Everest brez dodatnega kisika. Na manjšo turnejo po Sloveniji se je odpravil Reinhold Messner – legenda alpinizma. Skupaj z ženo Dianne je namreč napisal knjigo z naslovom Podobe smisla. Knjiga govori o odrekanju kot navdihu za uspešno življenje. V Sloveniji ju je sprejel Viki Grošelj, prav tako zaprisežen alpinist in avtor številnih knjig. Kdaj se je čemu bolje odreči in kako se kot alpinist sooča s starostjo, pa v prispevku Lane Furlan. FOTO: Pixabay
Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah 2023 ali COP28 je 28. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki poteka od 30. novembra do jutri, 12. decembra 2023 v Expo Cityju v Dubaju. Konferenca poteka vsako leto od prvega podnebnega sporazuma ZN leta 1992. Konference COP so namenjene vladam, da se dogovorijo o politikah za omejevanje dviga globalne temperature in prilagajanje vplivom, povezanim s podnebnimi spremembami. Letošnja konferenca je bila deležna številnih kritik glede izbire Združenih arabskih emiratov za državo gostiteljico, glede na to, da gre za največjega proizvajalca fosilnih goriv na svetu. V Dubaju je tudi Špela Novak.
S projektom 'Srečno, knapi!' so na pobudo lokalne skupnosti začeli v Mestnem muzeju Krško prve korake zaščite senovske rudarske dediščine, ki širši javnosti ni tako znana kot na primer nekaj deset kilometrov oddaljena zasavska. A je rudarstvo značilno tudi za Senovo. Leta 1996 so se po 200-letni tradiciji premogovništva v kraju začela zapiralna dela Rudnika Senovo, dokončno so rudniško jamo zaprli celo desetletje pozneje. Dolgoletna želja po ohranitvi rudarske dediščine kraja se zdaj končno uresničuje, po novem filmu s pričevanji rudarjev bo muzej popisal ohranjeno gradivo in v letu 2025 napovedujejo stalno zbirko.
Pol leta nas loči od volitev (6.-9. maj 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, torej 720, Sloveniji pripada eno poslansko mesto več, volili bomo torej 9 poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo snuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med vsakdanjimi ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch. Z njim se je pogovarjal Luka Robida.
Med imena, ki so sinonim za slovensko slikarsko umetnost, gotovo sodijo Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen, zanosni umetniki, občutljivi občudovalci slovenske zemlje, ki so jim pri Cankarjevi založbi namenili monografijo, elitno bibliografsko izdajo z naslovom Mojstri slovenskega impresionizma. Kot pravi umetnostni zgodovinar in profesor slovenščine, upokojeni univerzitetni profesor dr. Milček Komelj, so impresionistične umetnine, ki so se uveljavile v 30. letih 20. stoletja postale pravcate svete podobe in tudi statusni simbol družbene elite. To je bil čas cvetenja slovenske likovne umetnosti, čeprav so bile življenjske razmere za te umetnike tudi takrat slabe.
Ustavitev krčenja gozdov ni pomembna le v luči ohranjanja naših gospodarstev in blaginje, pač pa je nujna za to, da se izognemo ekološkemu kolapsu. To med drugim poudarja Kaja Blumtritt iz organizacije ClientEarth, ena izmed udeleženk posveta o vlogi gozdnih ekosistemov v luči podnebnih sprememb.
Najbrž redko pomislite na to, da bi popravili star gospodinjski aparat, ki mu je že potekla garancija. Na trgu so že novi, boljši, težko pa je najti serviserja, ki bi to naredil za dostopno ceno. Pri podjetju ZEOS so pripravili zemljevid 200 aktivnih serviserjev, ki so pripravljeni servisirati naše pokvarjene aparate tudi po poteku garancije. Stari aparat v tem primeru odnese v popravilo dobrih 34% lastnikov, za popravilo pa so pripravljeni plačati od petine do tretjine vrednosti novega aparata. Pri Zeosu menijo, da bi bila življenjska doba aparatov precej daljša, če bi imeli uporabniki dovolj znanja za pravilno vzdrževanje in uporabo. Prav tako pa bi se manjših popravil marsikdo lotil tudi sam, če bi imel dostop do razumljivih navodil. Zato so v sklopu njihovega projekta Life, Spodbujamo e-krožno, pripravili obsežna video navodila o vzdrževanju in servisiranju aparatov.
Rezultati mednarodne raziskave PISA 2022 kažejo na upad znanja naših 15-letnikov v matematični, naravoslovni in bralni pismenosti. Upad dosežkov med letoma 2018 in 2022 se je sicer pokazal pri mnogih državah OECD, ki sodelujejo v raziskavi, a v Sloveniji je bil višji kot drugod. Povprečna dosežka iz matematike in naravoslovja se sicer še vedno umeščata nad povprečje držav članic OECD, v bralni pismenosti pa so slovenski mladi slabši od povprečja, s čimer se oddaljujemo od evropskega cilja, da bi imeli manj kot 15 % mladih, ki ne dosegajo osnovne, temeljne ravni bralne pismenosti. Raziskava je pokazala, da je takih v Sloveniji kar četrtina. Kakšni so razlogi za upad pismenosti mladih?
Neveljaven email naslov