Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4428 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
V vseh delih Koroške po naravni katastrofi hitijo z odpravljanjem posledic, da bi kar največ postorili pred zimo. Reka Meža je odnesla tudi del vodovoda, brez pitne vode je še vedno okoli 6000 ljudi. Primanjkuje tudi težke mehanizacije in ljudi, ki bi pomagali. Metka Pirc se je pogovarjala z županom občine Prevalje Maticem Tasičem, direktorico Javnega komunalnega podjetja Log Meto Bukovec Tasič in predstavnico Civilne zaščite Prevalje Heleno Potočnik.
Črna na Koroškem je ob nepredstavljivem besu narave, ki se je znesla nad to vasico, čez noč postala simbol upanja, medsebojne povezanosti in nesebične pomoči ljudem ne samo iz vse naše države, ampak tudi iz tujine. Danes, mesec in pol po teh dogodkih, je stanje v Črni videti nekaj povsem drugega od prvih fotografij, ki so ob ujmi pretresle vso Slovenijo. A težave se, kot vedno, skrivajo v drobnem tisku. Ta v tem primeru pomeni zimo, ki je pred vrati.
V Cankarjevem domu v Ljubljani bo naš najuspešnejši himalaist Viki Grošelj jutri predstavil svojo najnovejšo knjigo z naslovom Mojih 33 odprav. V njej se kronološko vrača k vzponom na 33 najvišjih in najbolj odmaknjenih gorstev sveta, od Makaluja leta 1975 do Himlunga leta 2022. 47 let, kolikor je to obdobje dolgo, je strnil na skoraj 400 straneh z barvnimi fotografijami. Njegova prejšnja knjiga, Križ čez Nepal, prav tako nosi precej simbolično ime. Z Vikijem Grošljem se je pogovarjal Jure K. Čokl in ga vprašal, ali se je pri svoji oceni, da gre za neke vrste obračun s celotno kariero, zelo zmotil.
Iz Berlina se je oglasila naša dopisnica Maja Derčar in komentirala aktualno dogajanje. Nemška notranja ministrica Nancy Faeser je prepovedala skrajno desno društvo Hammerskins in več povezanih skupin. Proti članom so izvedli obsežno racijo v več zveznih deželah, ki so jo pripravljali več kot eno leto. Evropske države se soočajo s povečanjem števila migrantov – s problemom se ukvarja predvsem Italija – kakšno politiko glede tega vodi Nemčija? Vse nazorneje pa se kaže, da imajo sankcije proti Rusiji številne luknje, tako na področju izvoza izdelkov na ruski trg kot pri uvozu ruske nafte. Danes v Ramsteinu tudi zaseda kontaktna skupina za Ukrajino.
V letošnjem letu so v trgovske verige na slovenski trg prišle breskve iz Srbije in slive iz Poljske, oboje so vsebovale ostanke prepovedanega pesticida KLORPIRIFOS -ETIL. Na upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin so se usuli očitki o neučinkovitem nadzoru in predvsem o preslabem obveščanju potrošnikov. Uprava za varno hrano je medtem zaostrila nadzor nad uvozom iz Srbije, kar pomeni zadrževanje pošiljk, dokler niso znani rezultati analiz. Na osnovi poostrenega nadzora na meji je tako pred kratkim zadržala in poslala v uničenje 18 ton kumaric iz Srbije, ki tako niso prišle na slovenski trg. Danes so predstavniki Uprave za varno hrano predstavili postopke in ugotovitve nadzora nad ostanki pesticidov v zadnjem obdobju. Ocenili so, da je njihova komunikacija s potrošniki potekala korektno in pojasnili daje odgovornost za obveščanje potrošnikov v primeru spornih breskev in sliv na strani trgovcev. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Dobro desetletje po tem, ko je v Srbiji izbruhnila afera o krajah in preprodajah novorojenčkov, so prvi primer odkrili tudi v Sloveniji in letos maja, ko je Simona Šeremet Kalanj, aktivistka, ki se trudi za to, da bi čimveč staršev, ki so jim po rojstvu otroka rekli, da je ta umrl, dobilo uradne informacije o tem, kaj se je zares zgodilo, z nekaj primeri, ki jih je pomagala reševati, nastopila v slovenskem parlamentu, se je število staršev, ki iščejo izvirno dokumentacijo o svojih domnevno mrtvih otrocih povzpelo na 70. Minulo nedeljo so organizirali srečanje, na katerega so povabili tudi sotrpine iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Med njimi je bila tudi Dragana Naumovski, ki je leta 1990 v mariborski porodnišnici rodila sina in porodnišnico zapustila brez novorojenca. Svojo zgodbo je povedala Cirili Štuber.
Posledice avgustovskih poplav so seveda še kako prisotne, pravzaprav se šele zdaj kaže, kaj vse so pustile za seboj narasle vode. Dela bo še ogromno. Prav zato se je gospa Breda Rožič, predsednica humanitarnega in neprofitnega društva Zdravo z naravo iz Izole odločila, da to sredo, 13. september, posvetijo čiščenju nabrežine reke Meže. Gospa Rožič namreč prihaja iz Prevalj, zato se jo je videno v domačem kraju še toliko bolj dotaknilo. Kako in kdaj lahko prostovoljke in prostovoljci v sredo pomagate, pa Breda Rožič razloži v pogovoru z Lucijo Fatur.
Nasilje ima daljnosežne posledice za duševno in telesno počutje milijonov starejših oseb po vsem svetu. Prav zato Organizacija Združenih narodov vse več pozornosti posveča prav starejšim osebam in njihovim človekovim pravicam. Avgusta so objavili poročilo posebne neodvisne poročevalke Caludie Mahler o različnih pojavnih oblikah zlorab ter njeno analizo možnosti preprečevanja in zaščite starejših oseb. Novinarka Tita Mayer se je o aktualnem poročilu, katerega glavne ugotovitve so strnili pri Ženskem lobiju Slovenije, pogovarjala s predsednico ŽLS Sonjo Lokar.
Jutri, v soboto, bodo v bližini Kampora na hrvaškem otoku Rab počastili spomin na 80-letnico osvoboditve tamkajšnjega fašističnega taborišča. Italijanska okupacijska vojska ga je postavila poleti leta 1942, vanj pa zaprla na tisoče Slovencev, Italijanov in Judov. Čeprav je taborišče delovalo samo slabo leto, je v njem zaradi lakote, bolezni, poraznih higienskih razmer in nasilja umrlo več kot tisoč ljudi, predvsem civilistov. Med udeleženci proslave bodo, kot kaže, tudi letos manjkali politični predstavniki Italije. V državi, ki je med drugo svetovno vojno okupirala tudi velik del ozemlja današnje Slovenije, ohranjajo spomin na fašistično nasilje zlasti pri Združenju italijanskih partizanov ÁNPI. Zadnja leta ga vodi predsednik Gianfranco Pagliarulo, ki bo v soboto na Rabu med slavnostnimi govorniki. Z njim se je v Rimu pogovarjal Janko Petrovec.
Slovenija bo prihodnje leto postala ena od izvajalk novega podiplomskega programa vesoljske fiziologije in medicine ljudi v skrajnih razmerah, ki bo prvi te vrste na svetu. Študenti dveletnega programa se bodo najprej teoretično usposabljali v Franciji in Nemčiji, v Sloveniji pa bodo opravljali praktični del študija – med drugim v skrajnih razmerah kraških jam in visokogorja Julijskih Alp.
Na ministrstvu za gospodarstvo po evropski direktivi pripravljajo zakon, ki spolne kvote uvaja tudi v gospodarstvo. S tem zakonom bodo od leta 2027 morali predstavniki podzastopanega spola, torej v večini primerov ženske, zasedati vsaj 40 odstotkov neizvršnih direktorskih mest oz. nadzorniških svetov ali vsaj tretjino vseh direktorskih mest. Spolne kvote sicer pri nas sicer niso novost. Poznamo jih denimo iz politike, kjer so po skoraj dveh desetletjih opazne pozitivne spremembe. O tej tematiki se novinar Rene Markič v prispevku pogovarja s profesorico delovnih razmerij na Univerzi v Leedsu v Združenem kraljestvu Jano Javornik, nekdanjim ustavnim sodnikom Cirilom Ribičičem in Jasno Mikić Ljubi s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Reuters/MMC
V torek je Slovenijo pretresel primer nasilja v trebanjskem domu za starejše občane. Mladoletna dijakinja je med opravljanjem počitniškega dela izvajala telesno nasilje nad varovanci, posnetke nasilja pa objavila na socialnih omrežjih. Kako razširjen je problem nasilništva v zavodih po državi? Kako je sploh lahko prišlo do tako deviantnega dejanja? Pojasnila je iskala Eva Lipovšek s sogovorniki, ki so ji povedali, da tudi slabi delovni pogoji vplivajo na razmah nasilja, ne smejo pa biti izgovor za nasilje. Država bi morala ukrepati v več smereh, opozarjajo strokovnjaki. Nujno je sprejetje interventnega zakona za reševanje kadrovske stiske v zavodih, rešiti bi morali tudi problem s podplačanostjo kadra. Nasloviti pa bi morali tudi vsesplošno neozaveščenost, pomanjkljiv sistem mentorstva in individualizem, ki mlade sili v iskanje potrditve preko socialnih omrežij. FOTO: Pixabay
Od katastrofalnih poplav je dober mesec. Življenje gre naprej, a preden se bo vrnilo v stare tire, bo preteklo še precej vode. Najtežje razmere so seveda na Koroškem in v Zgornji Savinjski dolini, pa tudi dolvodno v Občini Braslovče. Prebivalci Strug, kje je povodenj popolnoma uničila tri hiše, še vedno ne vedo ali se bodo še kdaj lahko vrnili v domači kraj. V Braslovčah nameravajo preseliti družine iz 150-ih domov, nekateri se temu upirajo. Še vedno grozijo plazovi, lokalne ceste ostajajo ne prevozne, kmetijske površine in gozdovi so opustošeni, številna podjetja še vedno niso zagnala proizvodnje, turizem je na tleh. A domačini ne stojijo križem rok, za zdaj jim ob strani še stoji država, še vedno je prisotna mednarodna pomoč. Čeprav se mudi s sanacijskimi ukrepi, pa je zdaj tudi čas za razmislek, kako naprej. V preteklosti so se namreč naredile številne napake, predvsem z umeščanjem objektov v prostor. Ob Savinji so pustošile 500 letne vode, gre za izreden dogodek, a zaradi globalnih klimatskih sprememb, ni jamstva, da se ne bo kmalu ponovil.
Slovenija je v vrhu držav po deležu ljudi, ki uživajo alkohol. To se odraža tudi pri mladih, ki se z njim srečajo veliko pred dopolnitvijo 18ega leta. Največja težava je visoka dostopnost do alkohola. Mladi ga namreč lahko naročajo tudi prek spleta, po izsledkih raziskave Zveze potrošnikov Slovenije pa jim ob tem na nobeni točki ni treba izkazati polnoletnosti. Več v pogovoru z Renejem Markičem.
Zaradi odprave posledic po letošnjih vremenskih ujmah naložbe v zdravstvu za zdaj, kot kaže, ne bodo ustavljene. Večina naložb, ki so vezane na evropska sredstva, namreč poteka v skladu z roki, pojasnjuje državni sekretar Marjan Pintar. Težave, ki so pa izhajajo predvsem iz razmer v celotni gradbeni industriji v širšem evropskem prostoru.
Desa Muck s knjigo Blazno resno o HPV poziva starše, naj s cepljenjem zaščitijo svoje otroke pred številnimi raki in drugimi boleznimi.
Po dveh mesecih bezskrbnih počitnic je znova čas, da otroci sedejo za šolske klopi. S šolo pa seveda pridejo tudi domače naloge, ocenjevanja in učenje. Čeprav se v šoli naučimo veliko različnih stvari, se le malo kdaj pogovarjamo o tem, kako se je najbolje učiti, in o tem, do kolikšne mere lahko starši pomagajo pri učenju svojim otrokom. Več v prispevku Lane Furlan, prebral ga je Marko Rozman.
Pogovarjali smo se s predsednikoma krovnih organizacij porabskih Slovencev - s predsednico Zvez Slovencev na Madžarskem Andreo Kovacs in predsednikom Državne slovenske samouprave Karlom Holcem, zaslužnim tudi za Mali Triglav, ki stoji v Andovcih.
Za zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu je bila prvič izvoljena leta 2014, lani je bila izvoljena že tretjič. Kakšne so njene pristojnosti? Kaj lahko dejansko naredi v parlamentu pa tudi, kdaj bodo znani rezultati popisa prebivalstva?
Porabski Slovenci imajo svoje medije že več deset let, najstarejši izmed njih je časopis, tednik Porabje, ki izhaja že 32 let. Imajo tudi svojo radijsko postajo in televizijski program. O njih so spregovorili glavni urednik Radia Monošter Atila Bartakovič, glavna urednica tednika Porabje Nikoletta Vajda Nagy in Dušan Mukič, urednik televizijske oddaje Slovenski utrinki.
Neveljaven email naslov