Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4525 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Plastika v morju vs. gensko spremenjeni organizmi
Zveza združenj za vrednote NOB je po včerajšnjem dnevu spomina na žrtve holokavsta v Ljubljani pripravila slovesnost, na kateri je bilo večkrat izpostavljeno trpljenje otrok tako v sodobnih konfliktih, denimo v Gazi, kot v času holokavsta. Slavnostna govornica, zunanja ministrica Tanja Fajon, je izpostavila, da se zlo ne sme dopuščati in da je danes naloga vseh, ki imajo odgovornost za mirno reševanje sporov, neumorno iskati poti do miru za vse ljudi, zlasti otroke.
Potem, ko je prejšnji teden minister za javno upravo Franc Props razveljavil razpis za krepitev aktivnih državljanskih pravic, so se odzvale izbrane nevladne organizacije.
Sanje Antona Fenkart je Koroška Slovenka, doma iz Celovca, ki je na Dunaju študirala astronomijo, že dobro leto pa v CERNU, in sicer kot pomočnica urednika revije Cern Courier, ki piše o novostih na področju fizike delcev, predvsem za zainteresirano strokovno javnost. Mojca Delač je med obiskom organizacije, kjer so pred dobrim desetletjem odkrili tudi Higgsov bozon, Sanje Fenkart povabila pred mikrofon Prvega.
Bolniki z diabetesom, ki so se do zdaj zdravili v diabetološki ambulanti Klinike Golnik v kranjskem zdravstvenem domu, bodo morali od prvega aprila naprej zdravljenje nadaljevati na Golniku. Kranjska občina je od zasebnega lastnika z denarjem Osnovnega zdravstva Gorenjske za 1, 3 milijona evrov kupila dodatne prostore, ki jih je do zdaj za ambulantno dejavnost najemala klinika Golnik. V diabetološki ambulanti timsko in celostno obravnavajo paciente. Vodja internistične in diabetološke dejavnosti na Kliniki Golnik zdravnik internist Marjan Kristanc, je zaskrbljen, da bo nova lokacija za številne kronične bolnike z omejitvami vplivala na slabšo odzivnost pacientov z diabetesom in nadaljnji potek zdravljenja. V diabetološki ambulanti na leto obravnavajo okoli 9 tisoč pacientov, glavnina jih je z območja mestne občine. Prispevek Aljane Jocif.
V novem projektu Med nami ženskega pevskega zbora Carmen Manet se prepletata glasba in poezija, v ospredju pa odstira vpogled v odnose med pevkami, poudarja pomen skupnosti in bližine. Projekt nam je predstavila članica zbora Eva Bohinc.
Na slavnostni prireditvi Zveze za šport invalidov – slovenskega paralimpijskega komiteja, so včeraj podelili priznanja najboljšim športnikom invalidom za preteklo leto, ki je bilo za najboljše predstavnike zelo uspešno.
Republikanski in demokratski volivci bodo danes v ameriški zvezni državi New Hampshire izbirali svoja predsedniška kandidata na strankarskih volitvah. Pri demokratih predsednik Joe Biden, kot kaže, nima resne konkurence. Kaj pa pri republikancih? Donald Trup ima protikandidatko Nikki Haley. Kolikšne so možnosti, da kandidatki uspe? O tem in aktualnem dogajanju z zasedanja Varnostnega sveta OZN, na katerem govorijo tudi o dogajanju na Bližnjem vzhodu, z ameriškim dopisnikom Andrejem Stoparjem.
Kako poslušate radio? Prek običajnega radijskega sprejemnika, avtoradia, prek pametne televizije, spletne strani ali mobilnega telefona? Iščete FM signal ali prisegate na vedno čist zvok DAB+ signala? Rešitev za prav vse je aplikacija Radioplayer, ki je v Evropi že dobro znana. Zdaj aplikacija Radioplayer Slovenija ponuja sodoben pristop tudi pri poslušanju vsebin slovenskih radijskih postaj. Omogoča namreč tako poslušanje v živo kot poslušanje z zamikom, zelo preprosto lahko tudi izbirate vaše najljubše radijske oddaje in podkaste. V Sloveniji je pobudnik Radioplayerja Radio Slovenija, v projektu pa sodelujejo tudi druge slovenske radijske postaje. Več o Radioplayerju izveste v pogovoru Andreje Čokl z Matejem Praprotnikom.
V Hrastniku odpirajo prvo zadružno samooskrbno sončno elektrarno v Sloveniji, ki bo oskrbovala 15 gospodinjstev, tri javne stavbe – šolo, občinsko stavbo in bazen – in dva objekta lokalnega gospodarstva. Energetske skupnosti pomembno prispevajo k razogljičenju energetskega sektorja, zanimanje za tovrstne projekte pa se v Sloveniji povečuje. O tem smo se pogovarjali z Barbaro Kvac in Boštjanom Remicem iz društva Focus, ki je dejavno sodelovalo pri hrastniškem projektu.
Srebrne igre 1984 je naslov razstave, ki so jo odprli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Letos namreč mineva 40 let od tega velikega tekmovanja v Sarajevu, ki je Jugoslovanom in Slovencem prineslo prvo kolajno na zimskih olimpijskih igrah. Jure Franko je bil v veleslalomu drugi – od tod torej tudi ime razstave, ki nas popelje v 80. leta in v obdobje slovenske evforije in navdušenja nad zimskimi športi. Razstavo sta na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije pripravila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Muzej športa, otvoritve pa se je udeležilo tudi nekaj športnikov, ki so se tekmovanja v Sarajevu udeležili in so z nami delili svoje spomine.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se je lotilo prenove rejniškega sistema. Na ministrstvu zatrjujejo, da je novela Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti v 80 odstotkih že pripravljena, pričakujejo, da bo še letos dobila zeleno luč državnega zbora. Ta naj bi naslovila predvsem problem prenizkih rejnin, nevladniki pa opozarjajo, da zaznavajo kritično pomanjkanje rejniških družin. FOTO: Pixabay
V Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera in na občini Pivka so se odločili, da bodo ukrepali. K sodelovanju so povabili Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, ki je v sodelovanju z dvema jamarskima društvoma poskrbel za popis onesnaženosti več jam in jih nekaj tudi očistil. Med drugim jamo Ravníca, ki je bila ena najbolj onesnaženih v Sloveniji, poskrbeli pa so še za odstranitev neeksplodiranih ubojnih sredstev iz Matijeve jame. Ob koncu čiščenja so vendarle prišli do nekaterih vzpodbudnih zaključkov. Sogovornika sta sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa dr. Mitja Prelovšek in predsednik Jamarskega društva Rakek Matej Zalokar. Fotografija: Matej Zalokar
Za inženirko leta 2023 je 92-članska komisija med desetimi kandidatkami izglasovala Ljupko Vrtevo, magistrico inženirko strojništva ter razvojno inženirko za področje prezračevanja, ogrevanja in hlajenja stavb ter vodjo projekta sončne elektrarne v družbi Petrol. Izglasovana je bila na podlagi rezultatov svojega dela, ki naj bi bilo zgled in navdih mlajšim generacijam deklet, da se bodo lažje odločale tudi za perspektivne inženirske poklice. Ljupka Vrteva je v pogovoru za Prvi tudi poudarila, da ima zdaj priložnost, da svojo zgodbo prenese mladim dekletom in jim pove, da je vsaka sposobna slediti svojim željam.
Ob zaključku triletnega programa Celovita obravnava demence v lokalnih okoljih strokovnjaki poudarjajo, da se bo leta 2050 z demenco spopadala skoraj tretjina Slovencev. Upanje sicer daje zdravilo za demenco, ki je trenutno v fazi presojanja ustreznosti Evropske agencije za zdravila. Nevladniki opozarjajo, da je velik problem še vedno stigma, tudi med zdravstvenimi delavci beležijo manko ozaveščenosti o bolezni. Foto: Pixabay
Današnji dan je v znamenju stavke zdravnikov in zobozdravnikov, ki bo trajala do preklica oziroma do sklenitve sporazuma. Dopoldne so se stavkajoči zbrali na stavkovnih zborih in za pol ure prekinili delo. Sicer pa so predstavniki sindikata Fides in vlade opoldne sedli za pogajalsko mizo. Kot kaže, sprti strani nista našli skupnega jezika, saj se stavka in pogajanja jutri nadaljujejo. FOTO: Pixabay
Med 19. januarjem in 2. februarjem bodo v Južni Koreji na sporedu IV. zimske mladinske olimpijske igre. Gre za največji športni dogodek za mlade vrhunske športnike, ki so organizirane po vzoru pravih olimpijskih iger. V Gangwon bo odpotovala 52-članska reprezentanca Slovenije, med katerimi je 29 športnikov in športnic, ki bodo nastopili 9 športnih disciplinah. Tik pred odhodom se je na Prvem oglasil del delegacije, ki so jo sestavljali smučarska skakalka Taja Bodlaj, tekmovalec v curllingu Maks Omerzel ter trener Štefan Sever.
Nives Zalokar, umetnica, dolgoletna sodelavka Moderne galerije v Ljubljani, tudi učiteljica joge, diplomantka tradicionalnega jezika wiradjuri predvsem pa nežna, nevsiljiva in vedoželjna učenka življenja na različnih dejavnostih in krajih sveta, je dobrih 10 let preživela z avstralskimi staroselci, ki živijo tam že več kot 60.000 let. Kako so jo sprejeli medse, kakšen je njihov odnos do narave, starejših, otrok, umetnosti, materialnega sveta? Kaj se je spremenilo v 200 letih, odkar so tja prišli belci? In kaj pomeni njihova najpomembnejša beseda Yindyamarra?
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Pri zavodu Znanost na cesti so pred dnevi zaključili natečaj z naslovom Od solz do smeha z demenco, v katerem so izbrali pet zgodb, ki jih bomo predvajali tudi na Prvem programu Radia Slovenija. O odzivu na natečaj in o zgodbah se je Cirila Štuber pogovarjala s prof. dr. Sašo Novak, vodjo projekta Znanost na cesti, ki je bila navdušena nad kakovostjo zgodb, ki so jih prejeli in meni, da je pomembno govoriti o demenci, da ne postane stigma in da se svojci laže soočajo s to boleznijo. Vsek pet izbranih zgodb bomo slišali ob petih zaporednih četrtkovih večerih ob 19-ih na Prvem s strokovnim komentarjem dr. Zdenke Čebašek Travnik. Nocoj ob 19-ih začnemo z zgodbo z naslovom V pavilijonu, avtorice Maše Šemrov.
Neveljaven email naslov