Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.
Kri pri nas daruje 65 000 ljudi na leto
Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.
Torek. Čas kosila. V ambulanti na Zavodu za transfuzijsko medicino v Ljubljani je kri darovalo pet ljudi, štirje so čakali v čakalnici. Zdravstvenik Lev, vešč odvzemov krvi, je pod svoje okrilje ravno sprejel novega darovalca krvi, študenta Kristjana.
Odrasel človek ima približno pet do šest litrov krvi, če bi vse žile v našemu telesu spojili v eno, bi bila ta dolga približno 10000 km ali enaka razdalji med Ljubljano in Tokiem. V Sloveniji je v register darovalcev krvi vpisanih več kot 65 000 ljudi. Predstavljajo tri odstotke prebivalstva.
Vsak sedmi bolnik v bolnišnici potrebuje darovano kri, če ste starejši od 72 let, je 90-odstotna verjetnost, da boste potrebovali kri darovalca.
V Sloveniji so trenutno zaloge nekaterih krvnih skupin na spodnjih mejah oskrbe, zato na Zavodu za transfuzijsko medicino vabijo krvodajalce, naj darujejo kri. Eno od takih krvodajalskih akcij so ta teden izvedli v Idriji skupaj z območnim združenjem Rdečega križa.
“Odvzem krvi povprečno traja od 5 do 7 minut, naša zgornja meja je 15 minut.”
Zdravstvenik Lev
Po besedah sekretarke RK Idrija Tanje Tominec naj bi se jim v prvih treh dneh tega tedna odzvalo približno 400 ljudi: “Z udeležbo smo zelo zadovoljni, imamo stalne krvodajalce, pričakujemo še kakšno skupino mlajših. Sama sem krvodajalka že 13 let, kri darujem dvakrat letno. Rada pomagam, ob tem se dobro počutim, obenem pa preverim tudi svoje zdravstveno stanje.”
Po besedah strokovne direktorice zavoda za transfuzijsko medicino Polonce Mali posebej vabijo krvodajalce Rh negativnih krvnih skupin ter krvnih skupin A pozitivna in O pozitivna.
Za lažjo predstavo še ilustrirajmo, v katerih posegih je darovana kri najbolj pomembna in kje se je potrebuje največ: “Največkrat gre za bolnike, ki potrebujejo eritrocite, celice, ki prenašajo kisik po telesu. To je tista krvna komponenta, ki omogoča preživetje. Za transplantacijo jeter, ko pri bolnik u vzpostavijo izventelesni krvni obtok, lahko porabijo do 20 takih vrečk.”
Do zdaj smo spoznali plat tistih, ki darujejo in odvzemajo kri, kdo pa so tisti, ki jo prejmejo? V to zgodbo vpletamo še Jožeta Faganela, ki je hemofilik.
“Kot oseba s hemofilijo sem s pomočjo krvodajalcev dočakal 68 let in sem neskončno hvaležen. V otroštvu sem dobival polno kri, tisto, ki jo je dal krvodajalec. Sčasoma so jo začeli koncentrirati. Leta 1990, ko so ta program razširili, smo izračanili, da potrebuje hemofilik 200 krvodajalcev na leto, da ostane pri življenju.”
Hemofiliki so torej zelo odvisni od darovane krvi, a ne v taki obliki, kot jo poznamo običajno. Sami potrebujejo posebne pripravke oziroma zdravila iz darovane krvi. Lahko so tudi sintetični, ob čemer jih pridobijo s pomočjo posebnih postopkov odvzema krvi. Tudi pri teh lahko sodelujemo kot krvodajalci.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2012 73 držav poročalo, da več kot 90 odstotkov krvi zberejo s pomočjo prostovoljnih darovalcev, v 62 od teh na tak način zberejo prav vso kri. Skrb vzbujajoča pa je druga, enako številčna skupina držav, kjer prostovoljci darujejo manj kot polovico potrebne krvi, zaradi tega se morajo bolniki zanašati na pomoč svojcev in za kri plačevati. Slovenija je po besedah Malijeve trdno zakoreninjena v prvi skupini.
Po njenih besedah se pri nas več kot 1000 krvodajalskih akcij na leto udeleži približno 100 000 ljudi, 65 000 jih je vpisanih tudi v register krvodajalcev.
428 epizod
Prinaša aktualne informacije o zdravju, novosti v zdravstvu in spodbuja pravočasno prepoznavanje znakov obolenj, opozarja na premalo poznane bolezni.
Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.
Kri pri nas daruje 65 000 ljudi na leto
Transfuzijske ustanove tako v Sloveniji kot tudi po svetu v poletnih mesecih opažajo, da se zaloge krvi opazno zmanjšajo, za nekatere krvne skupine so se letos približale celo kritičnim mejam. Javnemu povabilu k darovanju krvi se je odzvalo veliko ljudi, pravijo, da jih k temu nagovarja občutek za sočloveka in strah, da bodo morda sami kdaj nujno potrebovali kri. Tudi sami smo v ambulanti za transfuzijo ta teden spremljali postopek odvzema krvi, se pozanimali o tem, kdo jo lahko daruje in kakšni so posebni postopki njenega odvzema, spoznali pa smo tudi nekoga, ki se lahko za svojih 68 let življenja zahvali prav krvodajalcem.
Torek. Čas kosila. V ambulanti na Zavodu za transfuzijsko medicino v Ljubljani je kri darovalo pet ljudi, štirje so čakali v čakalnici. Zdravstvenik Lev, vešč odvzemov krvi, je pod svoje okrilje ravno sprejel novega darovalca krvi, študenta Kristjana.
Odrasel človek ima približno pet do šest litrov krvi, če bi vse žile v našemu telesu spojili v eno, bi bila ta dolga približno 10000 km ali enaka razdalji med Ljubljano in Tokiem. V Sloveniji je v register darovalcev krvi vpisanih več kot 65 000 ljudi. Predstavljajo tri odstotke prebivalstva.
Vsak sedmi bolnik v bolnišnici potrebuje darovano kri, če ste starejši od 72 let, je 90-odstotna verjetnost, da boste potrebovali kri darovalca.
V Sloveniji so trenutno zaloge nekaterih krvnih skupin na spodnjih mejah oskrbe, zato na Zavodu za transfuzijsko medicino vabijo krvodajalce, naj darujejo kri. Eno od takih krvodajalskih akcij so ta teden izvedli v Idriji skupaj z območnim združenjem Rdečega križa.
“Odvzem krvi povprečno traja od 5 do 7 minut, naša zgornja meja je 15 minut.”
Zdravstvenik Lev
Po besedah sekretarke RK Idrija Tanje Tominec naj bi se jim v prvih treh dneh tega tedna odzvalo približno 400 ljudi: “Z udeležbo smo zelo zadovoljni, imamo stalne krvodajalce, pričakujemo še kakšno skupino mlajših. Sama sem krvodajalka že 13 let, kri darujem dvakrat letno. Rada pomagam, ob tem se dobro počutim, obenem pa preverim tudi svoje zdravstveno stanje.”
Po besedah strokovne direktorice zavoda za transfuzijsko medicino Polonce Mali posebej vabijo krvodajalce Rh negativnih krvnih skupin ter krvnih skupin A pozitivna in O pozitivna.
Za lažjo predstavo še ilustrirajmo, v katerih posegih je darovana kri najbolj pomembna in kje se je potrebuje največ: “Največkrat gre za bolnike, ki potrebujejo eritrocite, celice, ki prenašajo kisik po telesu. To je tista krvna komponenta, ki omogoča preživetje. Za transplantacijo jeter, ko pri bolnik u vzpostavijo izventelesni krvni obtok, lahko porabijo do 20 takih vrečk.”
Do zdaj smo spoznali plat tistih, ki darujejo in odvzemajo kri, kdo pa so tisti, ki jo prejmejo? V to zgodbo vpletamo še Jožeta Faganela, ki je hemofilik.
“Kot oseba s hemofilijo sem s pomočjo krvodajalcev dočakal 68 let in sem neskončno hvaležen. V otroštvu sem dobival polno kri, tisto, ki jo je dal krvodajalec. Sčasoma so jo začeli koncentrirati. Leta 1990, ko so ta program razširili, smo izračanili, da potrebuje hemofilik 200 krvodajalcev na leto, da ostane pri življenju.”
Hemofiliki so torej zelo odvisni od darovane krvi, a ne v taki obliki, kot jo poznamo običajno. Sami potrebujejo posebne pripravke oziroma zdravila iz darovane krvi. Lahko so tudi sintetični, ob čemer jih pridobijo s pomočjo posebnih postopkov odvzema krvi. Tudi pri teh lahko sodelujemo kot krvodajalci.
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2012 73 držav poročalo, da več kot 90 odstotkov krvi zberejo s pomočjo prostovoljnih darovalcev, v 62 od teh na tak način zberejo prav vso kri. Skrb vzbujajoča pa je druga, enako številčna skupina držav, kjer prostovoljci darujejo manj kot polovico potrebne krvi, zaradi tega se morajo bolniki zanašati na pomoč svojcev in za kri plačevati. Slovenija je po besedah Malijeve trdno zakoreninjena v prvi skupini.
Po njenih besedah se pri nas več kot 1000 krvodajalskih akcij na leto udeleži približno 100 000 ljudi, 65 000 jih je vpisanih tudi v register krvodajalcev.
Šolske počitnice so tu ali pa za nekatere še pridejo. Naj ne bodo le nov izgovor za posedanje pred računalnikom in televizijo, otroke (in sebe) napodimo ven, na svež zimski zrak! Otroci so bili nekoč nenehno v gibanju, danes pa kakor da nimajo več časa niti za prosto gibalno igro. Prosta igra in svobodna izbira pri njej sta ključni za krepitev samopodobe in za to, da otrok odkrije, kdo sploh je. Najnovejše raziskave tudi potrjujejo povezavo med gibanjem in kognitivno sposobnostjo, še sporoča današnja oddaja o zdravju. Maja Ratej in njena gostja dr. Tina Bregant tako v tokratni Ambulanti 202 sporočata predvsem eno: Pametni se gibljejo!
Blizu nam je skandinavski stil dela, kjer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako pristona, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu funkcionirali. V Ambulanti o motivaciji na delovnem mestu gostimo Evo Boštjančič, izredno profesorico psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vodjo Katedre za psihologijo dela in organizacij.
Osnovnošolci in maturantje se bodo v prihodnjih tednih morali odločiti, kako nadaljevati svojo pot. Strah pred tem, da je odločitev lahko napačna in da ima nepopravljive posledice, je velik predvsem pri tistih, ki sploh ne vedo, kaj bi v življenju zares radi počeli. Kako jim pomagati, predvsem pa, kako jih razbremeniti strahu pred morebitno napačno odločitvijo? Svetuje dr. Miha Lovšin, vodja področja za karierno orientacijo na Centru za poklicno izobraževanje.
Rak na materničnem vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka na materničnem vratu. Pri nas zboli za njim približno 120 žensk na leto, želimo pa, da bi se to število še zmanjšalo oziroma, da bi rak na materničnem vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, kot nam je uspelo z nekaterimi nalezljivimi boleznimi, na primer z rdečkami. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa – cepljenje proti okužbam s človeškimi papilomavirusi in presejalni program za zdrave ženske v okviru ZORE.
V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.
Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. Tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku. Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić.
Imunoterapija se pri zdravljenju rakavih bolezni vse bolj prebija v ospredje, saj pri nekaterih vrstah raka bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih fazah bolezni.
Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina.
Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.
Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.
Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.
Pojem 'čustvenih manipulacij' ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi kot 'čustvene vampirje'. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.
Ljubljanski maraton v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res potrebno za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči dnevno 10 kilometrov ali več? V Ambulanti bomo temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivali s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.
Skoraj vsakdo lahko zamenja pregorelo žarnico, halogenko ali LED svetilko, le malokdo pa se ob tem vpraša, kolikšna svetlost in kakšna svetilnost je za človeški vid najprimernejša. Tudi človeško oko se je na svoj način prilagodilo življenjskim potrebam, dandanašnji pa prav z vidom zaznavamo tri četrtine vseh informacij iz okolja.
Vrsto let je pridobivanje znanja o pravilnem oživljanju in drugih nujnih stanjih (za laike, a tudi za profesionalce vseh vrst,) potekalo na zelo preprostih učnih lutkah, bolj znanih kot "Ančke". Zdaj pa sodoben, mobilni simulacijski center ponuja povsem drugačen način poučevanja. Tečajniki "oživljajo" izjemno realistične lutke, ki so delo z oskarjem nagrajenih holivudskih profesionalcev, uporabljajo profesionalni enako učno opremo in tudi s pomočjo virtualne realnosti vajo doživijo kot resničen dogodek. Simulacijski center je bil v ZD Ljubljana zasnovan in domišljen predvsem za zaposlene v zdravstvu, zdaj pa vrata odpira tudi laikom. Ker gre za mobilno enoto, 9m dolgo avtomobilsko prikolico, jo je mogoče odpeljati v še tako zakoten kraj. Zato bodo dobesedno nepozabni tečaji temeljnih postopkov oživljanja potekali tudi v krajih, kjer ljudje s srčnim zastojem takrat, ko bo šlo zares, pravočasne pomoči reševalcev najbrž ne bodo dočakali.
Program OMRA, ki ga je zagnala skupina strokovnjakov in raziskovalcev, stopa na pot pri prizadevanju za kakovostnejše duševno zdravje. Da se težave prepoznajo, zavedanje o njih okrepi, zmanjša z njim povezana stigma in najde ustrezna pomoč. V studiu smo gostili psihiatrinjo dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.
Delež starejših v Sloveniji se povečuje: Leta 2010 je bilo ljudi, ki so starejši od 65 let, 16,5 odstotka, ta delež pa je do zdaj narasel na skoraj 20 odstotkov, vsak peti v Sloveniji je torej že starejši od 65 let. Da smo hitro starajoča se družba, kaže tudi to, da se javnofinančni stroški v zvezi s staranjem pri nas povečujejo hitreje kot v drugih državah članicah Evropske unije. V zvezi z izzivi, ki jih v družbi prinaša staranje, smo se pogovarjali z enim od vodilnih britanskih strokovnjakov in vladnih svetovalcev za staranje profesorjem Tomom Kirkwoodom, ki za začetek svetuje, naj na staranje pogledamo kot na izziv in ne težavo.
Pri Slovenskem farmacevtskem društvu so nedavno opozorili, da številni ne ločijo med zdravili in prehranskimi dopolnili, sploh ko gre za izdelke iz zdravilnih rastlin. Čeprav prehranska dopolnila niso namenjena zdravljenju ali preprečevanju bolezni in se jim teh lastnosti tudi ne sme pripisovati, v praksi pogosto ni tako. Kakšna je razlika med zdravili in prehranskimi dopolnili, kdaj po slednjih sploh poseči in za koga nikakor niso priporočljiva?
Kljub večji ozaveščenosti, je stigma še vedno tista, ki osebe v hudi stiski pogosto odvrne od iskanja pomoči, zato je preprečevanje samomora naloga vseh nas.
Ste vedeli, da redke bolezni niti niso tako redke? Kar osem odstotkov Slovencev se spopada s katero od njih. Ker so po večini zapisane v genih, je najzanesljivejša pot do njihove diagnoze genetsko testiranje. Število ljudi, ki se testirajo, se je v zadnjih dveh letih več kot podvojilo, Slovenija se je ob tem zavihtela v vrh držav po medicinski ponudbi tovrstnih testiranj. V svetu ob tem opažajo tudi bliskovito povečanje komercialnih testov, do katerih pa velja ostati previdno skeptičen. Kaj lahko pogled v našo osebno genetsko banko pove o nas in naši podvrženosti morebitnim redkim boleznim, se bomo ta četrtek ob 10ih pogovarjali z dr. Luco Lovrečič s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko na ljubljanskem UKC.
Neveljaven email naslov