Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Nominacije za oskarje

17.01.2020


Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

V ponedeljek je Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti razkrila, katere filme je nominiralo njenih 8000 članov. Največ nominacij za najprestižnejše nagrade – enajst – so člani akademije namenili kontroverznemu filmu Joker režiserja Todda Phillipsa.

Film studia Warner Bros je razcepil občinstvo še pred premiero na beneškem festivalu: kritike so letele na Jokerjevo dvoumno upodabljanje nasilja in duševnih bolezni, povezane pa so bile tudi z grozodejstvom, ki se je pred leti zgodilo na eni izmed ameriških projekcij Viteza teme. Na drugi strani pa je Joker postal festivalska in kinematografska uspešnica: v Benetkah je prejel zlatega leva, ki zadnja leta napoveduje rezultat na oskarjih, in do srede januarja je v kinih po svetu zaslužil že več kot milijardo dolarjev.

Joker je z nizkoproračunskim pristopom značajske študije bliže neodvisnemu filmu kot polikanim spektaklom; je drzen in provokativen film, je v recenziji zapisal filmski kritik Radia Slovenija Gorazd Trušnovec. Po oceni Guardianovega kritika Petra Bradshawa pa se ni zgodilo prvič, da je zgodba o genezi superantijunaka pri nominacijah odrinila v ozadje precej boljše filme. Toda Bradshaw hkrati dodaja, da je v svoji karieri videl že šibkejše sezname nominiranih za oskarje.

Jokerja (tokrat brez antipoda v Batmanu) ne bi bilo brez izvrstne – grozljivo lahkotne in hkrati sproščeno zadrgnjene – tragične vloge duševno bolnega komika Arturja Flecka, ki jo je odigral mojster svojega poklica, Joaquin Phoenix. Po vlogi Komoda, ambicioznega sina cesarja Marka Avrelija v Gladiatorju leta 2000, ki sta ji sledili vlogi kantavtorja Johnnyja Casha v filmu Hoja po robu iz leta 2005 ter vojnega veterana Freddija Quella v Gospodarju (pisalo se je leto 2012), si je Phoenix z Jokerjem priigral svojo četrto nominacijo za zlati kipec. Staviti na Jokerja (brez Batmana) sicer nikakor ne bi bilo dobro, toda ta stava se tokrat zdi varnejša od stav na druge igralce. Phoenix je že prejel zlati globus in če bo za vlogo Jokerja navsezadnje dobil še oskarja, ga bo zasluženo; na drugi strani pa ne bi bil prvi, ki bi se mu znova zgodila krivica.

Leonardo DiCaprio, ki dela Phoenixu družbo v kategoriji glavne moške vloge, ga bo, če bo neuspešen, razumel. Sam je po dolgih letih dobrega dela prvega oskarja dočakal razmeroma pozno, z vlogo v Povratniku leta 2015. Drugi zlati kipec se mu (z manjšo verjetnostjo kot Phoenixu prvi) nasmiha za vlogo odcvetelega televizijskega igralca Ricka Daltona v črni komediji Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu. Razumel ga bo tudi Scorsese, režiser Irca, ki je na oskarja za režijo čakal vsaj tri desetletja in ga potem prejel za svoj ne ravno najboljši film Dvojna igra. Tarantino ima z oskarji drugačno izkušnjo; zlata kipca za režijo in izvirni scenarij je prejel za svoj tretji celovečerni film Šund.

Po številu nominacij posameznih filmov so bila rekordna leta 1950, 1997 in 2016, ko so filmi Vse o Evi, Titanik in Dežela La La prejeli kar 14 nominacij za oskarje. Na podelitvi se je (z izjemo Titanika) sicer potem pokazala drugačna slika.

Letos je bil porušen drugačen rekord. Prvič v 92-letni zgodovini prestižnih nagrad se je zgodilo, da so kar štirje filmi dobili deset ali več nominacij. To je glavni poudarek, ki ga lahko opazimo. Pove nam, da je po oceni Akademije za nami dobra letina z več izstopajočimi filmi. Poleg Tarantinovega filma sta deset nominacij prejeli drama z bojišča prve svetovne vojne 1917 režiserja Sama Mendesa in Scorsesejev gangsterski film Irec.

Akademija med glavne nominirance (podobno kot lani Romo) prišteva tudi južnokorejski film Parazit Bong Joon-hoja, ki je prejel šest nominacij. Parazit je nominiran v kategoriji najboljšega mednarodnega filma (ki je zamenjala kategorijo tujejezičnega), hkrati pa se poteguje za najprestižnejši nagradi: za režijo in najboljši film, čeprav je manj verjetno, da se bo ponovila lanska zgodba Rome.

Kar zadeva skupno število nominacij med filmskimi studii, je s 24-imi nominacijami v ospredju pretočna platforma Netflix; to je še eden izmed poudarkov, ki jih ne smemo spregledati in ki kaže na spremembe v filmski krajini.

Pomembno je poudariti, da se Ameriška filmska akademija zadnja leta trudi povečati raznovrstnost svojega članstva. Dejavno izvaja politiko identitet. Zato v svoje vrste vsako leto povabi vse več žensk in neameriških filmskih ustvarjalcev (med novimi člani je tudi slovenska avtorica animiranih filmov Špela Čadež), da bi spremenila svojo še vedno prevladujočo podobo »starejšega belega moškega«, ki odloča o najpomembnejših filmskih nagradah.

Toda ta prizadevanja niso obrodila sadov, če pogledamo letošnje nominirane v glavnih kategorijah. V kategoriji režije ni nobene režiserke, niti Grete Gerwig, čeprav je bil film Čas deklištva nominiran za najboljši film. Njen partner Noah Baumbach pa je bil nominiran za režijo Netflixove Zgodbe o zakonski zvezi. Na neki način utegnemo biti priča zrcalni sliki oskarjev leta 2010, ko je režiserka Kathryn Bigelow prejela oskarja za režijo Bombne misije, medtem ko je njen (nekdanji) mož James Cameron z Avatarjem ostal praznih rok. Greta Gerwig je v resnici edina režiserka, ki je bila v zadnjem desetletju nominirana za režijo, in sicer filma Lady Bird, potem ko je kot prva režiserka v zgodovini oskarja pred desetimi leti prejela Kathryn Bigelow.

Prav tako je edina temnopolta igralka med letošnjimi nominirankami Cynthia Erivo za glavno vlogo v zgodovinski drami Harriet. Hkrati pa je Scarlett Johansson prejela kar dve nominaciji: za glavno vlogo v Zgodbi o zakonski zvezi in za stransko v filmu Zajec Jojo; to na neki način potrjuje sporočilo, ki ga je po razglasitvi nominacij želela poudariti Akademija: da je letos, če upoštevamo vseh 24 oskarjevskih kategorij, nominiranih rekordnih 62 žensk; to je tretjina nominirancev.

Še zanimivost: Al Pacino je prejel nominacijo za stransko vlogo sindikalista Jimmyja Hoffe, svojo prvo v Scorsesejevih filmih. Scorsese je za svoj šesti gangsterski film, triinpolurno pripoved v obliki reminiscenc, prejel nominacijo za režijo. Ali bo znova počaščen z zlatim kipcem, bomo izvedeli 9. februarja.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov