Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


24.06.2017

Mediteran: Rimski oratorij, 68. oddaja

Osrednje mesto v oseminšestdeseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere namenjamo rimskemu oratoriju, novi slogovni in glasbeni zvrsti, ki je očiščena scenskih in igralskih prvin privzela ime po kraju prve uprizoritve, oratoriju v rimski cerkvi Santa Maria in Vallicella. Največji mojster te zvrsti je bil prav gotovo Giacomo Carissimi z oratorijem Jefte, pomembni ustvarjalci pa so bili tudi Alessandro Stradella, Alessandro Scarlatti in Emilio de’ Cavalieri. Na sporedu bodo še dve instrumentalni skladbi Girolama Frescobaldija in Georga Friedricha Händla ter odlomki iz sakralnih del Josquina des Preza, Orlanda di Lassa in Orazia Benevolija.


20.06.2017

Carpe artem 6-Prepričljive laži-SSKK 20.6.17

Predstavili bomo posnetke 6. koncerta cikla Carpe Artem, ki ga prireja društvo za komorno glasbo Amadeus v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor. Na šestem koncertu z naslovom Prepričljive laži so prvič izvedli naročeno novo delo slovenske skladateljice Nane Forte, ki je o skladbi tudi spregovorila, deli ruskih skladateljev: Kvintet za klavir in pihala Nikolaja Rimskega-Korsakova in Septet Igorja Stravinskega ter skladbo Lies You Can Believe In / Laži, v katere lahko verjameš za godalni trio sodobne ameriške skladateljice Missy Mazzoli.


17.06.2017

Mediteran: Dragulji rimske sakralne glasbe, 67. oddaja

Pred nami je sedeminšestdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Nahajamo v Rimu, ki v našem ciklu oddaj zavzema posebno mesto. Prejšnja oddaja je bila v znamenju glasbe in poezije starega Rima, tokrat pa se bomo odpravili na prvi pravi potep po Večnem mestu in obiskali nekaj znamenitih cerkva. Rdeča nit današnje oddaje je rimska sakralna glasba. Slišali bomo srednjeveška napeva in umetelne vokalne mojstrovine Feliceja Aneria, Giovannija Pierluigija da Palestrine, Giovannija Marie Nanina in Gregoria Allegrija. Na sporedu bo še glasba Giuseppa Demachija, Franza Liszta in Hansa Pfitznerja.


10.06.2017

Mediteran: Glasba in poezija starega Rima, 66. oddaja

V šestinšestdeseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se bomo najprej posvetili prastarim glasbenim primerom, nastalim na širšem območju Rima. Podrobneje bomo predstavili nekaj antičnih rimskih glasbil, kot jih je definiral milanski skladatelj in eksperimentalni paleoorganolog Walter Maioli, nato pa bomo slišali še nekaj izbranih odlomkov latinskih pesniških besedil v uglasbitvah Josquina Despreza, Marbriana de Orta, Jacobusa Gallusa in Carla Orffa. Na sporedu bo še glasba Henryja Purcella in Carla Dittersa von Dittersdorfa.


03.06.2017

Mediteran: Antični Rim na opernih odrih, 65. oddaja

V petinšestdeseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bomo podrobneje predstavili podobe antičnega Rima na opernih odrih. Odkrivali bomo baročne operne zgodbe o Popeji in Neronu, Agripini, Titu Manliju, Scipionu na Španskem, diktatorju Luciju Papiriju, Arminiju in mnogih drugih. Na sporedu bo glasba Claudia Monteverdija, Georga Friedricha Händla, Antonia Vivaldija, Antonia Caldare, Johanna Adolpha Hasseja, Carla Heinricha Grauna, Christopha Willibalda Glucka in Nicola Porpore.


27.05.2017

Mediteran: Barvita Sardinija in legenda o Romulu in Remu, 64. oddaja

Prvi del 64. oddaje iz cikla Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se bomo zadržali na Sardiniji. Poslušali bomo barvite opise sardinske narave in otoške dediščine, kot sta jo opisala Primo Levi in Roberto Giardina. V nadaljevanju bomo odpluli v Civitavecchio, antično pristanišče, ki ga je ustanovil cesar Trajan in obudili nekaj mitoloških legend o nastanku Rima. Med njimi je tudi legenda o Romulu in Remu, slišali pa boste še odlomka iz Vergilove Eneide. Na sporedu bo glasba, pod katero so se podpisali Ennio Porrino, Giovanna Marini, Carl Friedrich Zelter, Domenico Cimarosa, Giuseppe Sarti, Gaetano Latilla, Josef Mysliveček in Johann Adolph Hasse.


20.05.2017

Mediteran: Skrivnostna Korzika, 63. oddaja

Pred nami je triinšestdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Potem, ko smo se prejšnji teden za dlje časa ustavili na Elbi, bomo večji del današnje oddaje namenili še enemu otoku – Korziki. Obiskali bomo Bastio, Napoleonovo rojstno mesto Ajaccio in druge pomembnejše otoške kraje. Predstavili bomo tudi ozadje osemletnega korziškega izgnanstva rimskega dramatika in filozofa Seneke, v zadnjem delu oddaje pa bomo odpluli na Sardinijo. Oddajo bodo prepletali glasbeni odlomki Pietra Nardinija, Jeana-Françoisa Le Sueurja, Giovannija Paisiella, Nicolasa Rozeja, Claudija Monteverdija, Clauda Debussyja in Osvalda Golijova.


13.05.2017

Mediteran: Livorno in Elba, 62. oddaja

Na vrsti je dvainšestdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo predstavili glasbo nekaterih pisanskih skladateljev, danes pa se bomo dokončno poslovili od Pise in najprej obiskali posestvo San Rossore na obrobju Pise, kjer sta se poleti 1839 mudila Franz Liszt in Marie d’Agoult. Nato se bomo odpravili v Livorno, mesto Pietra Mascagnija in opernega reformatorja Ranierija de’ Calzabigija, od tam pa v Portoferraio na Elbi, otoku prvega italijanskega skladatelja operet Giuseppa Petrija.


06.05.2017

Mediteran: Pisa - priča burne preteklosti, 61. oddaja

Na vrsti je enainšestdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo obiskali Viareggio in Piso, kjer se bomo zadržali tudi danes. Na sporedu bo namreč glasba pisanskih skladateljev, podrobneje pa bomo predstavili zgodbo o mukah grofa Ugolina della Gherardesca, ki je skupaj s sinovoma in nečakoma umrl v stolpu lakote. Zgodbo je upodobil Dante v triintridesetem spevu Pekla, navdihnila pa je tudi številne skladatelje, kot so Francesco Morlacchi, Gaetano Donizzeti in Robert Marsh. Slišali boste tudi dela, pod katera so se podpisali Giuseppe Guami, Azzolino della Ciaja, Francesco Corteccia, Mattio Rampollini, Antonio Brunelli, Giuseppe Cristiano Lidarti, Filippo Maria Gherardeschi in Giuseppe Gherardeschi.


29.04.2017

Mediteran: Viareggio in Pisa, 60. oddaja

Pred nami je šestdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo se pomudili v Rapallu in Zalivu pesnikov, danes pa bomo naše potovanje nadaljevali v tirenskem obmorskem letovišču Viareggiu in nekoč cvetočemu zgodovinskemu mestu Pisi. V Viareggiu sta nekaj časa živela dva imenitna operna skladatelja Giovanni Pacini in Giacomo Puccini, Pisa pa je rojstni kraj izjemno nadarjene in izobražene družine Galilei. Slišali boste tudi glasbo Roberta Schumanna, Franza Liszta, Guillauma Dufaya in Iannisa Xenakisa.


22.04.2017

Mediteran: Zaliv pesnikov, 59. oddaja

Na vrsti je devetinpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo izpostavili nekaj umetnikov, ki so živeli ali letovali v Genovi, danes pa bomo dokončno zapustili to ligursko metropolo in se odpravili naprej proti Zalivu pesnikov. Obiskali bomo Rapallo, kjer je dvajset let živel ameriški pesnik in skladateljski samouk Ezra Pound, ter La Spezio – v tamkajšnjem gostišču je Richard Wagner dobil navdih za glasbo Renskega zlata. Poleg Poundove in Wagnerjeve glasbe bomo predvajali še dela Tiborja Serlyja, Hectorja Berlioza, Ottorina Respighija in Hansa Wernerja Henzeja, slišali pa boste tudi pesmi Françoisa Villona in Percyja Byssheja Shelleya.


20.04.2017

Carte artem 5

Na 5. komornem koncertu Carpe artem, ki je bil 30. marca 2017 v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so nastopili pihalci in godalci, gostje: oboist Dario Golčić, solist oboist simfoničnega orkestra hrvaške radiotelevizije, pianist Miha Haas, in violist Nejc Mikolič, član simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, ter člani simfoničnega orkestra SNG Maribor: koncertna mojstrica, violinistka Oksana Pečeny Dolenc, klarinetist Lovro Turin, violončelist Gorazd Strlič in kontrabasist Uroš Lečnik. Koncertni spored so v prvem delu posvetili izvedbi Tria v B-duru, op. 11, za klarinet, violončelo in klavir, Ludwiga van Beethovna in delu Fantasy Quartet za oboo, violino, violo in violončelo Ernesta Johna Moerana. V drugem delu so izvedli Radosti za oboo, violo in klavir Igorja Krivokapiča, nato pa Kvintet op. 39 za oboo, klarinet, violino, violo in kontrabas, op. 39, Sergeja Prokofjeva.


20.04.2017

Carte artem 5

Na 5. komornem koncertu Carpe artem, ki je bil 30. marca 2017 v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, so nastopili pihalci in godalci, gostje: oboist Dario Golčić, solist oboist simfoničnega orkestra hrvaške radiotelevizije, pianist Miha Haas, in violist Nejc Mikolič, član simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, ter člani simfoničnega orkestra SNG Maribor: koncertna mojstrica, violinistka Oksana Pečeny Dolenc, klarinetist Lovro Turin, violončelist Gorazd Strlič in kontrabasist Uroš Lečnik. Koncertni spored so v prvem delu posvetili izvedbi Tria v B-duru, op. 11, za klarinet, violončelo in klavir, Ludwiga van Beethovna in delu Fantasy Quartet za oboo, violino, violo in violončelo Ernesta Johna Moerana. V drugem delu so izvedli Radosti za oboo, violo in klavir Igorja Krivokapiča, nato pa Kvintet op. 39 za oboo, klarinet, violino, violo in kontrabas, op. 39, Sergeja Prokofjeva.


15.04.2017

Mediteran: Slavna imena Genove, 58. oddaja

Pred nami je oseminpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo se odpravili na krajši obhod po genovskih gledališčih in predstavili Krištofa Kolumba, ki naj bi bil po nekaterih virih rojen v tem ligurskem središču, kjer se bomo zadržali tudi danes. Raziskali bomo bogato zgodovino mesta in izpostavili nekaj vidnih umetnikov, ki so živeli ali letovali v Genovi. To so bili pesnika Eugenio Montale in William Butler Yeats, kantavtor Fabrizio De André, ter skladatelji Edward Elgar, Luigi Nono, Benjamin Britten in Jean Sibelius. Slišali boste tudi glasbo Bernardina Borlasce, Domenica Guaccera, Giulia Caccinija in Friedricha Nietzscheja.


08.04.2017

Mediteran: Genovska gledališča in Krištof Kolumb, 57. oddaja

Na vrsti je sedeminpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Preteklo oddajo smo v celoti posvetili violinskemu virtuozu in skladatelju Niccoloju Paganiniju, ki bo zaznamoval tudi uvodne minute današnje oddaje. Nato se bomo odpravili na kratek obhod po genovskih gledališčih, predstavili Krištofa Kolumba, ki naj bi se po nekaterih virih rodil v Genovi in oddajo sklenili z odlomkom iz opere Simon Boccanegra Giuseppa Verdija. Na sporedu bo še glasba Franza Leharja, Francesca Gnecca, Alberta Franchettija, Juana Pereza Bocanegre, Jacquesa Offenbacha in Philipa Glassa.


01.04.2017

Mediteran: Paganini - vražji violinist, 56. oddaja

Pred nami je šestinpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Še vedno smo v Genovi, glavnem mestu severozahodne italijanske pokrajine Ligurije. Današnjo oddajo bomo v celoti posvetili v tem mestu rojenemu violinskemu virtuozu in skladatelju Niccoloju Paganiniju, ki je zapustil bogat opus izjemno zahtevnih del za violino ter se s svojim igranjem in pojavo povzdignil skoraj v mit. Poleg njegove glasbe bodo na sporedu tudi dela Franza Liszta, Johannesa Brahmsa, Frédérica Chopina, Roberta Schumanna, Alfreda Šnitkeja in Camilla Sivorija, ki so našli ustvarjalni navdih v Paganinijevih skladbah.


25.03.2017

Mediteran: Slikovita in ponosna Genova, 55. oddaja

Na vrsti je petinpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnjo oddajo smo v celoti posvetili ustvarjalnosti Luciana Beria, danes pa se bomo zadržali v Genovi. Slišali bomo, kako je to pristaniško mesto doživel avtor oddaje Carlo de Incontrera in predvajali dela skladateljev, ki so vsaj del življenja preživeli v tem slikovitem italijanskem mestu. Na sporedu bo glasba Franchinusa Gaffuriusa, Vincenza Ruffa, Sebastiana Feste, Gaspara Fiorina, Simoneja Molinara, Michelangela Rossija, Alessandra Stradelle in drugih.


18.03.2017

Mediteran: Ligurija - dežela Luciana Beria, 54. oddaja

Pred nami je štiriinpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo se pomudili v Nici, glasbenem središču Azurne obale, danes pa bomo prečkali francosko-italijansko mejo in obiskali nekaj ligurskih mest na severozahodni obali Italije: Ventimiglio, Bordighero, San Remo in Oneglio – rojstno mesto Luciana Beria, glasbenega velikana 20. stoletja, ki mu je posvečena tokratna oddaja. V njej boste slišali odlomke iz nekaterih Beriovih del, kot so opera Kralj posluša, Laborintus II, Sekvenca III za glas solo in Ljudske pesmi, na sporedu pa bo tudi glasba Ambroisa Thomasa in Sergia Liberovicija.


11.03.2017

Mediteran: Nica - glasbeno središče Azurne obale, 53.oddaja

Pred nami je triinpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo potovali skozi nekaj znamenitih krajev Azurne obale, današnjo oddajo pa v celoti namenjamo Nici – glavnemu mestu Azurne obale. Najprej bomo obiskali slikarsko fundacijo Maeght v kraju Saint-Paul de Vence v predmestju Nice, nato pa bomo izvedeli še, kako so z Nico povezani skladatelji Hector Berlioz, Peter Iljič Čajkovski, Jacques Fromental Halévy, Georgij Sviridov, Igor Stravinski in Cécile Chaminade.


04.03.2017

Mediteran: Na Azurni obali, 52. oddaja

Na vrsti je dvainpetdeseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo pripotovali v Marseille, od koder se tokrat bomo podali naprej proti številnim letoviškim mestom Azurne obale: Hyeresu, Saint-Tropezu, Mouginsu, Antibesu in filmski meki Cannesu. Na sporedu bo glasba, pod katero so se podpisali Lucien Guerinel, Maurice Ohana, Louis Durey, Benjamin Godard, Germaine Tailleferre, Pierre Boulez, Claude Debussy in Ernest Chausson.


Stran 105 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov