Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


30.07.2016

Mediteran: Južne obale Črnega morja, Troja in Lezbos, 22. oddaja

V 22. oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo od južnih obal Črnega morja preko Bosporja odpluli v vzhodno Sredozemlje. Med drugim bomo slišali glasbo, ki so jo navdihnili pontski kralj Mitridat, Ifigenija, Paris in Helena, Hektor in Andromaha, Sapfo ter mnoge druge antične osebnosti. Na sporedu bo glasba Albana Berga, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Leonarda Vincija, Mikisa Theodorakisa, Christopha Willibalda Glucka, Franza Schuberta, Hectorja Berlioza in Maurica Ravela.


23.07.2016

Mediteran: Zakladi Črnega morja, 21. oddaja

V oddaji Zakladi Črnega morja, enaindvajseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere, se bomo iz Istanbula odpravili proti severu, vzdolž zahodne obale Črnega morja. Na naši poti bomo obiskali Bolgarijo, Romunijo, Ukrajino, Rusijo in Gruzijo, na sporedu pa bo glasba Georgeja Enescuja, Petra Iljiča Čajkovskega, Aleksandra Borodina, Sergeja Prokofjeva, Modesta Musorgskega, Sergeja Rahmaninova, Christopha Willibalda Glucka in Franza Liszta. Slišali bomo tudi bolgarski ples v izvedbi Jordija Savalla in ljudskih godcev ter odlomke iz besedil Aleksandra Puškina, Ane Ahmatove in Antona Čehova.


16.07.2016

Mediteran: Romantični Carigrad – stičišče vzhoda in zahoda, 20. oddaja

Že v prejšnji oddaji smo prispeli v Istanbul in spoznali delček njegove bogate glasbene dediščine, v 20. oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. pa bomo podrobneje raziskali utrip mesta, ki predstavlja glavno stičišče vzhoda in zahoda. Predvajali bomo glasbena dela Luigija Arditija, Augusta Ritterja von Adelburga, Isaaca Albéniza, Ulvija Cemala (izg. džemala) Erkina, Ahmeda Adnana Sayguna, Melihe Doguduyal, Gaetana Donizettija, Georgija Minčeva ter glasbo danes enega najbolj prepoznavnih in razvpitih turških glasbenikov – Fazila Saya. Prebrali bomo tudi nekaj odlomkov Pierra Lottija, francoskega pisatelja, ki se je zaljubil v Turčijo in Istanbul ter z izbranimi besedami opisoval veličino in lepote največjega turškega mesta.


09.07.2016

Mediteran: Turška glasba po evropsko, 19. oddaja

V devetnajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo raziskovali glasbeno kulturo Istanbula in klasično glasbo, ki so jo navdihnili značilni vzorci izvirne turške glasbe. Na sporedu bo glasba Johanna Sebastiana Bacha, Dimitrija Kantemirja, Josepha Martina Krausa, Françoisa Rebela, Françoisa Francourja, Jeana-Baptista Lullyja, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Selima III., Josepha Haydna in Gabriela Fauréja.


02.07.2016

Mediteran: Sveta zemlja ob gori Atos in prihod v Konstantinopel, 18. oddaja

V osemnajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo najprej spoznali življenje, delo in obrede menihov, ki so že v 9. stoletju naselili območje ob gori Atos v vzhodni Grčiji. V drugem delu oddaje bomo nadaljevali pot proti vzhodu in prispeli v starodavni Konstantinopel. Poleg obredne glasbe menihov bomo predvajali tudi dela Einojuhanija Rautavaare, Dimitrija Kantemirja, Giovannija Battiste Toderinija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Franza Xaverja Süssmayrja, Franza Antona Hoffmeistra, Ludwiga van Beethovna in drugih.


25.06.2016

Mediteran - Orfejev mit v glasbi, 17. oddaja

Sedemnajsto oddajo iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo v celoti posvetili božanskemu Orfeju. Ob temah, ki jih priklicuje Orfejev mit – ljubezen, umetnost, lepota, skrivnost, nadnaravno –, so pesniške, dramatske, filozofske, predvsem pa glasbene zamisli zahodnega sveta dosegle svoj najvišji izraz. V oddaji bomo slišali, kako so ga uglasbili Jacopo Peri, Claudio Monteverdi, Marc-Antoine Charpentier, Johann Adolph Hasse, Christoph Willibald Gluck, Joseph Haydn, Yannis Markoupolos, Kurt Weill in Igor Stravinski.


18.06.2016

Mediteran - Atene in Egejski otoki, 16. oddaja

V šestnajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo zapustili starodavne Atene in odpotovali proti vzhodu na bližnje Egejske otoke. Najprej bomo predvajali deli Nikosa Skalkotasa in Iannisa Xenakisa, dveh osrednjih grških skladateljev 20. stoletja, nato pa bodo oddajo prepletali antični glasbeni primeri, ljudske pesmi, poezija Friedricha Schillerja in glasba Johanna Friedricha Agricole, Franza Schuberta, Luca Marenzia, Briana Ferneyhougha in Salvatoreja Sciarrina.


11.06.2016

Mediteran - Atene in bregovi Ilisa, 15. oddaja

Petnajsta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere je posvečena Atenam, najpomembnejšemu mestu antične in sedanje Grčije. V oddaji bomo predvajali sklepni del opere Alkestida Antona Schweitzerja, dva antična glasbena primera v izvedbi ansambla Melpomen, odlomek iz opere Kserks Georga Friedricha Händla, na sporedu pa bodo še glasbeni odlomki iz skladb Erika Satieja, Victorja de Sabate, Luigija Dallapiccole in Ludwiga van Beethovna.


04.06.2016

Mediteran - Ditiramb in Alkestida, 14. oddaja

Mogočni ditirambi velikih dionizij so od nekdaj vzbujali domišljijo ne samo skladateljev, temveč tudi pesnikov. V prvem delu štirinajste oddaje iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo posvetili ditirambu. V svoji pesmi ga je opisal Friedrich Schiller, njegovi verzi pa so navdihnili mnoge skladatelje, med drugim tudi Franza Schuberta. Slišali bomo tudi, kako so si ditiramb predstavljali Václav Tomášek, Nikolaj Medtner in Igor Stravinski. Drugi del oddaje bo namenjen Evripidovi Alkestidi. Velikega dramatika je navdihnila stara grška ljudska zgodba o tesalskem kralju Admetu in lepotici Alkestidi, antična snov pa je bila zelo priljubljena v baroku in zgodnjem klasicizmu. Spoznali bomo, kako so njuno zgodbo v opero prelili Jean-Baptiste Lully, Georg Friedrich Händel in Christoph Willibald Gluck.


28.05.2016

Mediteran: Prometej - prinašalec ognja, 13. oddaja

Osrednje mesto v trinajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere je namenjeno mitu o Prometeju. Zgodba o junaku, ki je proti Zevsovi volji ljudem prinesel ogenj in zato trpel strahotne muke, je navdihnila številne skladatelje; med drugim Luigija Nona, Ludwiga van Beethovna, Franza Schuberta in Aleksandra Skrjabina, ki so mit o prinašalcu ognja vsak po svoje prelili v glasbo. Poleg tega boste v oddaji lahko poslušali tudi dva antična primera Evripidove glasbe ter odlomka iz Elektre Richarda Straussa in istoimenske opere Mikisa Theodorakisa.


21.05.2016

Mediteran - Grška mitologija v glasbi, 12. oddaja

Grška mitologija je od renesanse naprej navdihnila številne ustvarjalce najrazličnejših umetnosti, še posebej glasbene. V dvanajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo poslušali glasbo skladateljev, ki so tako ali drugače našli navdih v bogatem mitološkem izročilu antične Grčije. Na sporedu bo glasba Antonia Vivaldija, Carla Orffa, Johna Blowa, Alessandra Scarlattija, Nikosa Mamangakisa, Hansa Wernerja Henzeja, Eliotta Carterja, Pietra Antonia Locatellija in Richarda Straussa, oddajo pa bomo začeli s tretjo Gimnopedijo Erika Satieja.


16.04.2016

Mediteran - Reka in prvi otoki Dalmacije, 7. oddaja

V sedmi oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo spoznali del glasbene zapuščine Reke, Kvarnerja in otokov severne Dalmacije, predvajali pa bomo tudi dela, ki so tako ali drugače povezana z omenjenim območjem. Na sporedu bo glasba Alme Mahler, Ivana Zajca, Johanna Straussa mlajšega, Franza Leharja, Dina Cianija, Igorja Stravinskega, Borisa Papandopula, neznanega skladatelja iz 12. stoletja, Andrija Patricija in Jakova Gotovca.


30.04.2016

Mediteran - Med starodavnimi kamni Dioklecijanove palače in veličastnimi stavbami Dubrovnika, 9. oddaja

V osmi oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo odkrivali najbolj zanimiva glasbena dela nekaterih skladateljev, ki so živeli ali delovali na območju dveh zgodovinsko pomembnih obalnih mest – Splita in Dubrovnika – ali pa so v omenjenih krajih našli navdih za svoja dela. Slišali bomo glasbo Josipa Hatzeja, Jakova Gotovca, Damjana Nembrija, Tana Duna, Vincenza Comnena, Luke Sorkočevića, Ivana Mane Jarnovića, Petra Obradovića in drugih…


07.05.2016

Mediteran - Od obal Črne gore in Albanije do Krfa, 10. oddaja

V oddaji s podnaslovom Od obal Črne gore in Albanije do Krfa iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo nadaljevali pot vzdolž jugovzhodne obale Jadranskega morja in poslušali glasbena dela, ki so tako ali drugače povezana s tem območjem. Na sporedu bo glasba Maurica Ravela, Antonia Vivaldija, Ivana Brkanovića, Tonina Harapija, Kozme Lare, Thomasa Simakuja, Luigija Dallapiccole in Peggy Glanville-Hicks, slišali pa bomo tudi pet dragocenih primerov albanske ljudske glasbe, ki jih v svojem osebnem arhivu hrani Carlo de Incontrera.


14.05.2016

Mediteran - Odisejeva Itaka in svetišče v Delfih, 11. oddaja

V enajsti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo odpravili od otoka Krfa naprej proti južni Itaki. Otoku je nekoč kraljeval Odisej, Odisejeva vrnitev na Itako pa je tema, ki se v zgodovini glasbe pojavi večkrat in tako bomo v današnji oddaji predvajali glasbene primere Claudia Monteverdija, Nikosa Skalkottasa in Luigija Dallapiccole. Naše potovanje bomo nadaljevali v misterioznih Delfih, popku sveta, kot ga je določil veliki Zevs. Slišali bomo nekaj glasbenih primerov iz antičnega časa, na sporedu pa bo še glasba Huga Wolfa, Johannesa Brahmsa, Clauda Debussyja, Christopha Willibalda Glucka in Benjamina Brittna.


14.04.2016

Matura 2016 - Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje.« Uvodna misel iz romana Ana Karenina je izhodišče razmišljanj letošnjih maturantov, ko bodo pisali esej iz književnosti. Pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je like v romanu osvetlil z različnih zornih kotov in jih prikazal kot polnokrvne osebe. Njihove dileme ob iskanju sreče, ljubezni in življenjskega smisla, vprašanja o zvestobi svoji ali družbeni etiki, posledice njihovih odločitev, relativnost življenjske sreče in nesreče – vse to so teme, ki ne prinašajo enoznačnih odgovorov. Literarni večer o romanu je pripravila Nada Barbarič Naskov.


09.04.2016

Mediteran - Od Poreča in Rovinja 16. stoletja do Pulja in Opatije v 19. in 20. stoletju

V šesti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo nadaljevali potovanje vzdolž obale istrskega polotoka. Najprej se bomo ustavili v Poreču in Rovinju, kjer so v 16. stoletju delovali Andrea starejši iz Motovuna, Francesco in Gabriele Sponga, nato pa se bomo premaknili v Pulj, ki so ga na začetku 19. stoletja zaznamovali zvoki mornariških godb in avstro-ogrska glasba izpod peres Ferdinanda Preisa in Franza Leharja. Oddajo bomo sklenili v Opatiji, znamenitem letovišču, ki je gostilo številna znana umetniška imena, na sporedu pa bo še glasba Geoffreyja Molyneauxa Palmerja, Luciana Beria, Gustava Mahlerja, Johannesa Brahmsa in Marcela Tyberga.


08.04.2016

Vesna Spreitzer: Hladna pesem

Interpretacija: Damjana Černe Pesem je bila prvič objavljena v oddaji Lirični utrinek: 17. 7. 2012


02.04.2016

Mediteran - Glasbene plati Istre, 5. oddaja

V peti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo posvetili glasbi širšega območja Istre. Pri tem bomo posebno pozornost namenili baročni glasbeni zapuščini Kopra, ki so jo med drugim oblikovali Gabriello Puliti, Antonio Tarsia in Giuseppe Tartini, slišali pa bomo tudi dela, pod katera so se podpisali Antonio Smareglia, Andrea Gabrieli, Nicola Porpora, Uroš Rojko in Luigi Dallapiccola.


07.04.2016

Matura 2016 - Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

Z literarnim večerom o romanu Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov nagovarjamo slovenske maturante, ki bodo pisali maturitetni esej na temo Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna pa je nesrečna po svoje. Roman pripoveduje o ženski, ki živi v zlati kletki, željna ljubezni, pozornosti in razumevanja, česar pa pri možu ne dobi. Za radijsko predstavitev je roman pripravila Miriam Stanonik.


Stran 108 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov