Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Zbirka križev Narodnega muzeja Slovenije

10.04.2020


Pogovor z Darkom Knezom o pomenu in vlogi križa v času velike noči ter epidemije.

Na veliki petek se kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. V luči epidemije pa lahko ob vlogi križa v velikonočnih običajih v teh dneh razmišljamo tudi o križu kot simbolni zaščiti pred kugo in drugimi boleznimi.

Križ je sicer del človeške kulture že od predkrščanskih časov. Vsaj od neolitika se je pojavljal v dekorativno-ornamentalni in kultno-simbolični vlogi, najdemo ga na megalitskih spomenikih, posodah in figuricah. Kot v knjigi Od zore do mraka piše mag. Darko Knez, je bila med križi takrat najbolj razširjena oblika svastika (kljukasti križ – crux gummata), simbol sreče in zdravja, pri nekaterih primitivnih kultih pa simbol sonca in življenja. Z uveljavitvijo krščanstva pa je križ postal ultimativni simbol te vere, a prehaja tudi v bolj profane dele naših življenj – pomislimo recimo le na Andrejev križ, prometni znak, ki izhaja iz oblike križa, na katerem so križali apostola Andreja. Verujoči križu že dolgo pripisujejo zaščitno moč, v luči trenutne epidemije je mag. Darko Knez med drugim pojasnil, kateri svetniki in kakšni križi so ščitili pred kugo. Pogovor pa sva začela z vlogo križa v velikonočnih običajih, saj veliki petek predstavlja dan Kristusovega trpljenja in smrti na križu.

Ko govorimo o križu kot simbolu in likovni formi, se odpirajo res številna področja – križ je že od predkrščanskih časov del človeške kulture. Ampak najprej bi se rada ustavila pri vlogi križa v velikonočnem času. Lahko opišete, kakšen pomen ima v tem času in morda kakšne s tem povezane običaje ali šege … nekaj jih omenjate v knjigi Od zore do mraka o zbirki križev Narodnega muzeja Slovenije?

Križ kot simbol krščanstva je seveda navzoč pri vseh krščanskih praznikih. Pri veliki noči so običaji, povezani s križem, navzoči zlasti v tednu pred veliko nočjo. Na cvetno nedeljo nosijo verniki blagoslavljat različne veje, oljčne veje in butare. Razširjena je navada, da se potem iz teh blagoslovljenih vej oziroma butar izdeluje križe. To navaja že tudi naš znani etnolog Niko Kuret v svoji knjigi in tovrstnih primerov je veliko.

Na Štajerskem so recimo iz teh blagoslovljenih šib in vej delali križce in jih potem nosili na različna mesta, kjer so jih pritrdili, zasadili ali postavili. Lahko so to naredili na steni v stanovanju ali pa recimo v hlevu z namenom varovanja živine. V Dravski dolini so na veliki petek tak križ pritirdili na hišo, zato, da bi jo zaščitili pred udarom strele. V okolici Celja pa so otroci že na cvetno nedeljo raznašali te križe po njivah in travnikih. V Halozah so jih dali v posodo z mastjo, da se ne bi pokvarila. V Podjuni so te križce dajali v velike posode. Teh navad je zelo veliko in vsak kraj ima neko svojo specifiko. Vsi ti blagoslovljeni križi pa so imeli podoben namen – željo zagotoviti bogato prihodnjo letino, varovanje zdravja in imetja.

Kako pa je križ sicer povezan z vsakdanjim življenjem ljudi? Nekoč je bil povezan še bolj, razpela denimo niso smela manjkati na domu, pospremil je tako rojstvo kot smrt, od koder tudi naslov vaše knjige?

V naši stroki pogosto dajemo zelo dolgočasne in suhoparne naslove knjig, zbirka ta in ta in tako dalje. Sam sem za knjigo o križih namenoma izbral malce drugačen naslov: Od zore do mraka. Kajti križ ima, oziroma je imel nekoč še bolj, pomembno zaščitno vlogo skozi celo posameznikovo  življenje, kar se je začelo s krstnim botrom. Govorimo seveda o našem pretežno krščanskem oziroma katoliškem območju. Tu je navada, da krstni boter novorojenemu otroku podari verižico s križem. To potem otrok nosi kot izkaz pripadnosti tej veri, predvsem pa kot izkaz simbolnega varovanja. Rodimo se in dobimo križ. In potem ravno tako simbolično, ko se naš življenjski cikel konča, pokojnika pogosto pokopljemo s križem v roki. Od tu naslov Od zore do mraka, torej od rojstva do konca življenja. Ta simboličen poetičen naslov se mi je zdel dober, naletel je sicer na rahlo skepso, ampak mislim, da se je potem kar prijel.

Seveda križi govorijo tudi o običajih in življenju ljudske kulture. Križev je zelo veliko in jih delimo na različne skupine, ena izmed njih so razpela. Ta so kot del ljudske kulture v devetnajstem stoletju postala nepogrešljiv del notranje opreme kmečkih hiš. Takrat so seveda skoraj vsi bili verni in bi težko našli hišo brez razpela. Šlo je tako za preprosta lesena razpela, kot tudi za bogatejša, razkošnejša razpela iz porcelana, mavčna ali kovinska. V devetnajstem stoletju so se ta domača razpela tako zelo razširila, da se je pojavil problem izdelave v takem številu in zato so se pojavljali domači rezbarji. Seveda so obstajale tudi delavnice, ki so izdelovale bolj kakovostna in kvalitetna, razkošna razpela, ampak ta domača, kmečka razpela pa so izdelovali domači samouki rezbarji. Kmetje so seveda znali delati z lesom, in če je imel še kdo v družini žilico za ustvarjanje, je potem tisti Kristus bil toliko boljši.

V naši zbirki imamo kar nekaj takih takih razpel. Praviloma so bila nameščena v kotu, od tod tudi izraz bogov kotek. Kot nad mizo z razpelom so spremljale tudi nabožne slike drugih svetnikov in še kakšno okrasje. To je bil nekakšen hišni oltarček, družina se je poistovetila s tem razpelom, ki je bilo pravzaprav last hiše. Tudi če ga je načel zob časa ali so ga začeli najedati črvi, ga niso odvrgli. Bilo je del vsakdanjega življenja – pred obedovanjem je zbrana družina molila in ob tem gledala v razpelo v kotu. Skratka – razpelo ima vlogo ljudske kulture in pobožnosti, praviloma so ta domača razpela nepodpisana, primerov je ogromno, številna so tudi kvalitetna.

Če se vrnem malce nazaj – omenili ste lobanjo, ki lahko spremlja razpelo – za tem motivom je zanimiva razlaga in simbolika.

Ja, to je motiv, ki ga poznajo vsi – tako verujoči kot neverujoči poznajo motiv križanega, pod katerim je lobanja in dve prekrižani kosti. Ko sem ukvarjal s temo križev, pa velika večina ljudi ni vedela, od kod prihaja ta motiv. Zakaj je pod križem lobanja, ki praviloma predstavlja nekaj negativnega? Motiv se nanaša na izročilo, da je bil Jezusov križ zaboden točno nad domnevnim Adamovim grobom. Gologota, kjer je bil križan, gre za hrib v bližini Jeruzalema, pa tudi pomeni lobanja. In če ta hrib gledate z določenega mesta, podoba hriba deluje kot lobanja. Naš izraz za Golgoto je tudi Kalvarija, kar je pri nas pogosto geografsko poimenovanje. Zanimivo, da številni ne poznajo izvorov tega motiva. Imel sem priložnost spoznati človeka, ki danes izdeljuje križe in prav tako lobanjo umešča ob križanega. Izdeluje vrhunske križe, ampak ni vedel, zakaj poleg upodablja lobanjo.

Če sva z oziroma na epidemijo še malo akutalna – križ je imel pomembno vlogo tudi kot simbolna zaščita pred kugo, omenjate kar nekaj s tem povezanih napisov, nekateri križci so bili namenjeni prav temu.

Ja, to so predvsem manjši križi, ki so jih nosili na sebi, pogosto imajo tudi napise. Ti napisi so večinoma zapisani na način, da ena črka pomeni določeno besedo ali pa cel stavek. Kot recimo C.S.S.M.L. = Crux Sacra Sit Mihi Lux, kar pomeni Sveti Križ naj mi bo luč.

Praviloma gre za medeninaste križe, narejene v 17. oziroma najpozneje v 18. stoletju. Ljudje so jih nosili okoli vratu ne samo zoper kugo, temveč tudi zoper druge različne namišljene ali resnične tegobe. Kuga je bila seveda med osrednjimi tegobami in številni napisi omenjajo prav kugo. Križe, ki ščitijo pred kugo, pogosto spremljajo nadangeli ali pa recimo sveti Sebastijan, sveti Benedikt ali sveti Ulrik. To so bili zavetniki, ki naj bi odganjali kugo ali mogoče pomagali preživeti bolezen.

Ti križi so imeli najprej pomen romarskega znaka, šele pozneje dobijo značaj amuleta. V 17. stoletju je bil izrazit porast takih amuletov, tudi na začetku 18. stoletja so bili še navzoči, potem pa njihovo število začne upadati. Pri nas je bil zelo pogost recimo še Valentinov križ. Šlo je za svetinjice s podobami svetega Valentina ali njegovega križa, ki so jih uporabljali za zaščito pred epilepsijo, pretiranim poželenjem ali kot zaščito živine. Ampak vsi ti križi so imeli tudi funkcijo zaščite pred kugo, ta je bila tedaj široko znana. Če aktualiziramo – karkoli bi se pojavilo danes, bi verjetno veljalo tudi kot zaščita proti korona virusu. Lahko so se nosili kot obeski okoli vratu, pozneje so jih dodajali tudi na rožne vence, skupaj s svetinjicami. Na rožnih vencih je bilo lahko veliko križev in svetinjic, ki so te varovali pred različnimi tegobami. Če poenostavim in parafraziram – podobno, kot danes sklenemo zavarovanje pri zavarovalnici za 15 različnih nevarnosti, tudi različni svetniki, svetinjice in križi pomagajo pred različnimi tegobami.

Zelo zanimiv je recimo karavaka križ – vizualno je zelo markanten, na njem je veliko napisov, figur in simbolov, ima tulipanske razširitve na zaključkih. V naši zbirki imamo kar veliko takih križev, prinašali so jih romarji z danes množično obujene poti v Santiago de Compostela. Te križe večinoma datiramo v 16. stoletje in še vse v 18. stoletje. Simbolno se navezuje tudi na zgodbo svete Helene, matere Konstantina Velikega, ki naj bi v Jeruzalemu našla pravi križ, na katerem je bil križan Jezus. Les križa, na katerem naj bi bil križan Kristus, je kot relikvija zelo razširjen in priljubljen – če bi sestavili vse relikvije z lesom tega križa, bi bilo verjetno lesa dovolj za ves naš Trnovski gozd …

Za konec se še enkrat ustaviva pri zbirki Narodnega muzeja Slovenije, ki sva jo že večkrat omenila. Kaj so še njene značilnosti, kateri križi prevladujejo? So morda kakšni še posebej zanimivi? Nekateri primerki, kot denimo enkulpioni, ki so značilen proizvod sirsko-palestinskih delavnic, govorijo tudi o potovanjih ljudi in romanjih.

Enkulpioni so zelo zanimivi, sodijo med najstarejše križe v naši zbirki, niso sicer najstarejši. So tudi zelo redki, večje zbirke v Evropi jih imajo, ni jih pa veliko. Gre pravzaprav za relikviarje v obliki križa, saj se razprejo in je v njih prostor za relikvijo. Prvotno naj bi to bile relikvije svetega križa, pozneje se je razširilo tudi na druge relikvije. V zbirki hranimo štiri take enkulpione, ki so bili narejene v Siriji in so tudi značilni za Sirijo oziroma palestinski del Sirije. Datirajo od 11. do 13. stoletja, pri vseh pa je na eni strani upodobljen živi Kristus. V tistem obdobju so namreč upodabljali Kristusa kot živega, šele pozneje pride do upodabljanja mrtvega Kristusa. Na drugi strani pa je vedno podoba Matere Božje v molitvi. Te enkulpione so nosili cerkveni dostojanstvenik okoli vratu, podobno kot pektorale. Ampak pektorali so praviloma narejeni iz bolj žlahtnih materialov, enkulpioni pa so iz brona. Meni se zdijo prav enkulpioni najbolj zanimivi in dragoceni križi v zbirki, čeprav imamo še stareješi križ. Najstarejši križ v zbirki je iz 10. stoletja in je seveda tudi zanimiv in kvaliteten, ampak enkulpioni so pravo malo umetniško delo in tudi simbolno zelo pomembni.

Kar pa se tiče same zbirke – ko sem začel s pisanjem knjige Od zore do mraka, v muzeju ni obstajala zbirka križev, ampak so ti križi bili po različnih zbirkah in različnih depojih. Jaz sem jih zbral in povezal v zbirko. Vseh skupaj je bilo približno štiristo primerkov, od tega je v knjigi objavljena dobra polovica. Danes je zbirka narasla že na petsto primerkov, sega od desetega stoletja do danes in je zelo raznolika – od stoječih, visečih, nagrobnih, zelo majhnih križev in obeskov različnih vrst; križi so zlati, srebrni, kamniti, leseni, bronasti, iz biserne matice, slonovine. Tudi kvaliteta se razpenja vse od vrhunske izdelave do preprostih vaških avtorjev. Večji del zbirke je na ogled na stalni razstavi Narodnega muzeja Slovenije, vabljeni seveda na ogled, ko se bomo izvili iz epidemije.

Meni so v oči padli denimo majhni oltarji in pa križ z jagnjem iz 19. stoletja ….

Ja ti oltarčki so zelo majhni, nekaj centimetrov, ampak vseeno dajejo vtis pravih oltarjev. Ti slonokoščeni majhni oltarčki so redkost, to velja tudi za križ z jagnjem. Jagnje je seveda jagnje božje, iz izročil poznamo take križe, ni pa veliko ohranjenih – tudi pri nas imamo le enega. Hranimo pa recimo tudi dva vrhunsko rezbarjena križa v velikosti nohta. Ko zbirko natančno preučujemo, vidimo, za kakšno bogastvo gre. Najprej morda vidimo le križe, ob podrobnem ogledu pa navduši natančnost izdelave, premišljenost, vsaka podrobnost ima svoj namen, tudi simbolika je močna, kljub majhni velikosti nekaterih križev.


25.11.2016

Glasba, inovacija in haptični inštrumenti

Inovacije v sodobni glasbi so se dolgo ukvarjale predvsem z novimi zvoki. Nova zvočila, novi instrumenti so celo 20. stoletje prinašali nove načina ustvarjanja, preobražanja, kombiniranja teh zvokov in tu so raziskovalci postorili res veliko. Nekateri glasbeniki in skaldatelji pa so v delu s tipkovnicami, drsniki na mešalnih mizah, računalniškimi miškami prepoznali praznino – manjkal je večdimenzionalen dotik, ki bi jih bolj povezal z zvokom, s tem kako zvok nastaja in učinkuje. Miha Ciglar je vsekakor med temi. Povabili smo ga v studio na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer je predstavil svoje delo, ob tem pa smo poslušali tudi razmišljanja še dveh umetnikov in inovatorjev Aisen caro Chacin in Diema Scwarza.


23.11.2016

Paolo Rumiz: Manifest popotnika

Popotništvo je temeljna tema v ustvarjanju italijanskega pisatelja in novinarja Paola Rumiza; v svojih delih je prehodil Evropo vzdolž njenih najobčutljivejših prelomnic. Na Literarnem večeru bomo poslušali odlomke iz njegovih del Maske za pokol, Hanibal, Kutina iz Istanbula, Izgubljeni Jeruzalem in Kot konji, ki spijo stoje. Večer je pripravil Matej Venier, prevajalec edine, pravkar objavljene knjige v slovenščini Kot konji, ki spijo stoje, in režiser Igor Likar s sodelavci. Prenos je bil s pisateljskega odra slovenskega knjižnega sejma.


19.11.2016

Mediteran: Misterij iz Elxa in Chopin na Mallorci, 38. oddaja

Na začetku osemintridesete oddaje iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se bomo iz Malage po poteh južne španske obale odpravili proti severu. Vmes bomo na hitro obiskali slikovite kraje, kot sta Almeria in Cartagena, osrednje mesto v oddaji pa tokrat pripada kraju Elche oziroma Elxu, v katerem obstaja dolgoletna tradicija prirejanja Misterija iz Elxa. Sledila bosta še obiska Alicanteja in Denie, ki so jo ustanovili Rimljani, prav tam pa se bomo vkrcali na ladjo za Palmo de Mallorco, kjer je globoko sled pustil tudi Frédéric Chopin. Poleg Chopinovih del in odlomkov iz Misterija boste v oddaji lahko slišali še glasbo Isaaca Albéniza, Oscarja Esplája, Cristobala de Moralesa in Manuela Garcie Moranteja.


12.11.2016

Mediteran: Scenograf Pablo Picasso, 37. oddaja

Na začetku 37. oddaje iz cikla Mediteran - glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere se nahajamo v južni Španiji, natančneje v mestu Ronda, ki je očaralo številne umetniške ustvarjalce. Tam je nekaj časa preživel tudi Rainer Maria Rilke, od tod pa se bomo preko slikovitih krajev vzdolž Sončne obale odpravili v Malago, rojstno mesto Pabla Picassa, ki je tudi osrednja osebnost današnje oddaje. Picasso ni bil samo enkraten slikar, temveč tudi sijajen scenograf, ki je sodeloval z nekaterimi najvidnejšimi glasbenimi osebnostmi svojega časa, kot so bili Igor Stravinski, Erik Satie, Manuel de Falla in drugi. Na sporedu bo glasba Luigija Nona, Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa, Huga Wolfa, Manuela de Falle, Erika Satieja, Igorja Stravinskega in Paula Dessauja.


05.11.2016

Mediteran: Flamenko in Federico García Lorca, 36. oddaja

V šestintrideseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere bomo nadaljevali naše popotovanje vzdolž španske obale Costa del Sol in predstavili nekaj glasbenih draguljev, ki so nastali na tem območju oziroma so povezani z njim. V ospredju bosta tokrat flamenko in pesnik Federico García Lorca, ki je v svojo poezijo prelil najbolj vzvišene, drhteče in pristne tone flamenka. Na sporedu bo glasba Manuela de Falle, Vicenteja Amiga, Federica Garcíe Lorce, Vicenteja Pradala, Francisa Poulenca, Luigija Nona, Georgea Crumba, Bruna Maderne, Einojuhanija Rautavaare in Maurica Ravela.


29.10.2016

Mediteran: Scipion Afričan in glasba mozarabskega obredja, 35. oddaja

Na vrsti je petintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo preko Gibraltarske ožine pripotovali v Španijo in pobliže spoznali zgodovinski razvoj znamenitega španskega plesa »la follie«, danes pa bomo predstavili vojskovodjo Scipiona Afričana, speve mozarabskega obredja in delček arabske kulturne dediščine Iberskega polotoka. Na sporedu bo glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta, Antonia Caldare, Juana del Enzina, Johannesa Cornaga in drugih.


17.09.2016

Mediteran: Gaza in Egipt, 29. oddaja

Prejšnji teden smo se v ciklu Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere pomudili v Izraelu, kjer smo obiskali Jeruzalem in Tel Aviv, naše popotovanje pa tokrat nadaljujemo proti jugu – v Gazi in Egiptu. Predvsem v slednjem kar mrgoli pomembnih zgodovinskih spomenikov, ki so skupaj z enkratno naravo navdihnili številne umetnike, bogato pa je tudi mitološko izročilo omenjenega območja. V 29. oddaji iz cikla Mediteran bomo torej predvajali dela, ki so tako ali drugače povezana z Gazo in Egiptom. Na sporedu bo glasba Georga Friedricha Händla, Camilla Saint-Saënsa, Johanna Straussam mlajšega, Giuseppa Verdija, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Carla Agostina Badie in Paula Hindemitha.


22.10.2016

Mediteran: Folia – prihod v Španijo, 34. oddaja

Na vrsti je štiriintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V prejšnji oddaji smo pobliže spoznali mit o Herkulu in z njim povezane uglasbitve baročnih skladateljev, tokrat pa bomo zapustili afriško obalo Sredozemskega morja in se preko Gibraltarske ožine odpravili v Španijo. V središču današnje oddaje bo »La Follia«, starodavni ples, ki vse od konca 15. stoletja zaznamuje Iberski polotok, hkrati pa je navdihnil številne ustvarjalce, kot sta Arcangelo Corelli in Sergej Rahmaninov. Na sporedu bo še glasba Franza Liszta, Heinricha Isaaca, Costanza Feste, Diega Ortiza, Francisca de la Torreja in Joana Cabanillesa.


15.10.2016

Mediteran: Mit o Herkulu, 33. oddaja

V oddaji Mediteran - glasbeno in čustveno popotovanje Carla de Incontrere smo se prejšnjo soboto pomudili v Tuniziji in Alžiriji, danes pa bomo raziskali še maroške obale zahodnega Sredozemlja. Na kratko se bomo ustavili v antičnem oporišču Tipasa, obiskali bomo mesto Cherchell in špansko enklavo Ceuta, osrednji del današnje oddaje pa namenjamo mitu o Zevsovem sinu Herkulu, ki je predvsem v baroku navdihnil številne glasbene ustvarjalce, kot so Georg Friedrich Händel, Francesco Cavalli, Agostino Steffani, Hermann Raupach, Antoine Dauvergne in drugi. Poleg glasbenih primerov omenjenih avtorjev boste v oddaji z naslovom Mit o Herkulu slišali še glasbo Nicola Porpore, Manuela de Falle in maroških glasbenikov.


08.10.2016

Mediteran: Tunizija in Alžirija, 32. oddaja

V dvaintrideseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere se bomo poslovili od Kartagine in Tunisa ter se ob tunizijski obali podali proti Alžiriji. Spoznali bomo od kod prihaja cerkveni oče sveti Avguštin ter kdo sta bili Salambo in Djamila Boupacha, po kateri je skladbo poimenoval Luigi Nono. Poleg glasbe Luigija Nona bodo na sporedu še dela Josepha Matthiasa Hauerja, Leonarda Vincija, Michaela Tippetta, Gioacchina Rossinija in Roberta Gerharda, slišali pa boste tudi primer zgodnjega razvoja melizma iz ambrozijanskega bogoslužja in nekaj kratkih primerov alžirske ljudske glasbe.


01.10.2016

Mediteran: Kartagina - mesto Didone in Eneja, 31. oddaja

Na vrsti je enaintrideseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. V oddaji z naslovom Kartagina – mesto Didone in Eneja bomo tokrat prečesali kulturno zapuščino libijskih in tunizijskih obal. Tam se nahajajo tudi arheološki ostanki nekdaj cvetočega feničanskega mesta Kartagine, ki ga je v devetem stoletju pred našim štetjem ustanovila kraljica Didona. Poslušali bomo nekaj primerov ljudske glasbe s tradicionalnimi glasbili, na sporedu pa bo še glasba Vincenta d'Indyja, Carla Gesualda da Venose, Roberta Schumanna, Sándorja Veressa, Jeana-Luca Darbellayja ter baročnih avtorjev Henryja Purcella in Francesca Cavallija, ki sta našla navdih v antični zgodbi o Didoni in Eneju.


24.09.2016

Mediteran: Aleksandrija, Kleopatra in skrivnostna Libija, 30. oddaja

Trideseto oddajo iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere smo poimenovali Aleksandrija, Kleopatra in skrivnostna Libija, naslov pa nam že razkriva tri glavne poudarke v oddaji. Prejšnji teden smo obiskali Gazo in prispeli v Egipt, kjer se bomo v njegovem drugem največjem mestu – Aleksandriji, katere največji zaščitni znak je Kleopatra – za nekaj časa zadržali še danes. V drugem delu današnje oddaje se bomo odpravili v sosednjo Libijo, deželo bogate kulturne dediščine in številnih ljudstev, ki jo v zadnjih letih močno pretresa vojna vihra. Na sporedu bo glasba Georga Friedricha Händla, Samuela Barberja, Hectorja Berlioza, Jeana Baptista Lullyja, Karola Szymanowskega, Clauda Debussyja in Takašija Jošimacuja, slišali pa bomo tudi nekaj primerov libijske ljudske glasbe.


10.09.2016

Mediteran: Svetovljanstvo in tradicija – dva obraza Tel Aviva, 28. oddaja

Na vrsti je osemindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Po krajšem postanku v Jeruzalemu se bomo odpravili v Tel Aviv, finančno in kulturno središče Izraela, zato smo današnjo oddajo podnaslovili Svetovljanstvo in tradicija – dva obraza Tel Aviva. V njej bomo predvajali nekaj uglasbitev odlomkov iz Davidovih psalmov, na sporedu pa bo še glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta, Igala Šamira, Gustava Mahlerja, Johannesa Brahmsa. Andreja Hajduja, Paula Ben-Haima in Guillaumeja Lekeuja, manj znanega belgijskega skladatelja, ki je zložil izjemno zanimivo kantato Andromeda.


03.09.2016

Mediteran: Srednjeveške viteške pesmi na območju Libanona, Izraela in Palestine, 27. oddaja

Pred nami je sedemindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnjo soboto je bila oddaja v znamenju starodavnih krščanskih napevov s področja vzhodnega Sredozemlja, danes pa bomo podrobneje spoznali še preostalo glasbeno zapuščino Libanona, Izraela in Palestine. Slišali bomo viteško izročilo Riharda Levjesrčnega, Waltherja von der Vogelweideja in drugih neznanih srednjeveških skladateljev, na sporedu pa bo še glasba Johanna Adolpha Hasseja, Bechare El-Khouryja, Shloma Katza, Jordija Savalla, Orlanda di Lassa, Felixa Mendelssohna in Arnolda Schönberga.


27.08.2016

Mediteran: Zgodnjekrščanski napevi na vzhodnem robu Sredozemlja, 26. oddaja

Na vrsti je šestindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Zapustili smo otoka Rodos in Ciper te se vrnili na turško obalo. Današnja oddaja, ki smo jo poimenovali Zgodnjekrščanski napevi na vzhodnem robu Sredozemlja, bo v znamenju starodavnih napevov s področja današnje južne Turčije, Sirije in Libanona. Na sporedu pa bo tudi glasba Giovannija Pierluigija da Palestrine, Heinricha Schütza, Marie Keyrouz, Maurica Ravela in Wolfganga Amadeusa Mozarta.


20.08.2016

Mediteran: Na Rodosu in Cipru, 25. oddaja

Na vrsti je petindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo obiskali Dodekaneške otoke in kraje na jugozahodni obali Turčije, v današnji oddaji pa bomo obiskali otoka Rodos in Ciper. Na sporedu bo glasba neznanega srednjeveškega skladatelja, Gaetana Pugnanija, Giuseppeja Verdija, Massimiliana Genota, Franza Schuberta, Jacquesa Francoisa Frommentala Halevyja, Clauda Debussyja, Adolfa Jensna in Cypriena Katsarisa.


15.08.2016

Pavle Zidar: Topol samujoč

Esej slovenskega pesnika in pisatelja Pavleta Zidarja Topol samujoč je izšel leta 1979 v Sodobnosti. Bere ga napovedovalka Maja Šumej. Glasbeni vrinki so odlomki Nokturna iz suite Belšacarjevo slavje, op. 51 Jeana Sibeliusa v izvedbi Norveškega radijskega orkestra pod taktirko dirigenta Arija Rasilainena. Oblikovalec zvoka je bil Blaž Kumše. Urednika oddaje sta Mihael Kozjek in Andrej Rot.


13.08.2016

Mediteran: Med Dodekaneškimi otoki in turško obalo, 24. oddaja

Na vrsti je štiriindvajseta oddaja iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere. Prejšnji teden smo spoznali delček bogate kulturne zapuščine grškega Lesbosa in turškega Izmirja, tokrat pa bomo obiskali še otoke Kios, Samos in Kos, ki ležijo v neposredni bližini turške obale in nekaj zgodovinsko pomembnih krajev na jugozahodni obali Turčije. Na sporedu bo glasba Ernsta Boeheja, Maurica Ravela, Iannisa Xenakisa, Michaela Maierja in Arva Pärta, slišali pa bomo tudi nekaj starodavnih melodij, napevov in njihovih rekonstrukcij v izvedbi ansamblov Clemencic Consort, Hesperion XX in XXI, La Capella Reial de Catalunya in Le Concert des Nations.


06.08.2016

Mediteran:Zapuščina Lesbosa in Izmirja, 23. oddaja

Nahajamo se v vzhodnem Sredozemlju, blizu turške obale. V tiindvajseti oddaji iz ciklusa Mediteran – glasbeno in čustveno popotovanje italijanskega muzikologa in skladatelja Carla de Incontrere bomo predvajali glasbo Johannesa Brahmsa, Luigija Dallapiccole, Charlesa Gounoda, Iannisa Xenakisa, Linde Montano in Adnana Ahmeda Sayguna. Slišali bomo tudi nekaj primerov antične glasbe in stare grške pesmi v prevodih italijanskega pesnika Salvatoreja Quasimoda, ki so navdihnili številne sodobnejše glasbene ustvarjalce.


Stran 107 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov