Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Erotikon

06.05.2020


Na Kinodvorovi spletni strani si lahko ogledamo film Erotikon, nemi celovečerec mednarodno uveljavljenega češkega cineasta Gustava Machatyja.

Prostor domače reproduktivne kinematografije se je v zadnjem desetletju temeljito preobrazil, dozorel in zaradi ambicioznega delovanja nekaterih akterjev, tako iz zasebnega kot tudi javnega sektorja, ustvaril celo svojski presežek: za domačega ljubitelja avdiovizualnih vsebin je pripravil bogato in raznovrstno ponudbo, ob kateri je zbledela celo tista, za večino evropskih kinematografij tako značilna prevlada sodobne hollywoodske produkcije. Pozitivnim posledicam takega razvoja domače reproduktivne kinematografije smo priča celo še danes, v času pandemije, ki je radikalno posegla v razmere na tem področju. Pandemija je namreč z zaprtjem klasičnih kinodvoran ponudnikom pretočnega videa omogočila zmago brez boja, kar je skoraj praviloma pomenilo tudi močno osiromašenje raznolikosti ponudbe avdiovizualnih vsebin v določenem okolju. A domači akterji se niso bili pripravljeni vdati brez boja in tako se je v kratkem času ob tradicionalnih medijih, na primer nacionalni televiziji, vzpostavilo nekaj alternativnih kanalov za dostop do AV vsebin, ki se poplavi ameriške produkcije upirajo z deli domače produkcije, z izdelki evropskega avtorskega filma ter celo s posameznimi primeri nemih klasik, povezanih z zgodovino domače kinematografije.

Prav slednje se zdi še posebej drzno dejanje, vsaj kolikor v njem vidimo poskus, da se celo pri povprečnem potrošniku avdiovizualnih vsebin, ki si je filmski okus izoblikoval skoraj izključno ob ogledu visoko-kaloričnih, gostobesednih in hiperaktivnih hollywoodskih spektaklov, prebudi interes za ogled te, na prvi pogled tako skrajno arhaične filmske forme.

Ljubljanski Kinodvor se je prav s takšno potezo pridružil obeleževanju 15. obletnice smrti Silvana Furlana – ne le nekdanjega direktorja Slovenske kinoteke ter zgodovinarja in publicista, pač pa v prvi vrsti in predvsem vizionarja, kakršnega domača kinematografija ni več premogla, a bi ga krvavo potrebovala. Na Kinodvorovi spletni strani si lahko ogledamo film Erotikon, nemi celovečerec mednarodno uveljavljenega češkega cineasta Gustava Machatyja. Izbor filma se na prvi pogled sploh ne zdi samoumeven. Zakaj se je Kinodvor odločil za prikaz nemega filma, saj je značilni predstavnik tiste kinematografske ustanove, ki ji pravimo mestni kino in ima širšo bazo gledalcev, ne tako kot Kinoteka, ki ima med gledalci več strokovnjakov za film?

Odgovor morda ni samoumeven, neposredno razviden, ne zahteva pa tudi pretiranega poglabljanja: zvezda filma je namreč Ita Rina, vse do zadnjih nekaj let pravzaprav edina slovenske filmska igralka, ki se je uveljavila v mednarodnem prostoru; in hkrati tisto dekle iz Divače, ki mu je velik del svoje raziskovalne in ustvarjalne dejavnosti posvetil tudi Silvan Furlan (od zgodovinskih študij, do dokumentarnega portreta Deklica s frnikulami).

Potencialnega gledalca filma tako v veliki meri nagovorijo s sklicevanjem na domoljubna čustva, s poudarjanjem dejstva, da je Ita slovenske krvi. Argument za izbor in bistven za promocijo je seveda tudi erotični element, ki ga premore film (Kinodvor je namreč nekdanja Sloga) – prav pomen erotike v filmu, ki pri tem delu sicer še zdaleč ni ključna, pa promocijsko morda ni dovolj izpostavljen. Vedeti moramo, da so prav »škandalozne govorice«, ki so spremljale nastajanje dela, filmu prinesle nepričakovan mednarodni uspeh, saj so ga še pred premiero prodali v številne države.

A s tem odlike Erotikona, s katerimi bi lahko pritegnil tudi »izbirčnega« sodobnega gledalca, še zdaleč niso izčrpane. Vsak, ki se mu bo prepustil, bo kmalu ugotovil, da gre za osupljivo dinamično, vizualno ekspresivno in pravzaprav sodobno delo.

V največji meri gre zasluge pripisati samemu Machatyju, ki se je kot asistent učil pri največjih mojstrih (na primer pri D.W. Griffithu in Erichu von Stroheimu) in je naučeno uspešno udejanjil v svojem filmu. Imela pa je tudi izjemne sodelavce, v prvi vrsti literata Vítězslava Nezvala (ta se je bal zamere literarnih kolegov avantgardistov, ki niso odobravali sodelovanja s cineasti) – pisatelj je čudovito obdelal temo trka med erotiko in moralo, malomeščanskim čutom za spodobnost in igrivo spogledljivostjo. Nenazadnje pa v filmu res blesti Ita Rina – njene velike, kot vesolje globoke in zapeljive oči, nikogar ne bodo pustile ravnodušnega.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Erotikon

06.05.2020


Na Kinodvorovi spletni strani si lahko ogledamo film Erotikon, nemi celovečerec mednarodno uveljavljenega češkega cineasta Gustava Machatyja.

Prostor domače reproduktivne kinematografije se je v zadnjem desetletju temeljito preobrazil, dozorel in zaradi ambicioznega delovanja nekaterih akterjev, tako iz zasebnega kot tudi javnega sektorja, ustvaril celo svojski presežek: za domačega ljubitelja avdiovizualnih vsebin je pripravil bogato in raznovrstno ponudbo, ob kateri je zbledela celo tista, za večino evropskih kinematografij tako značilna prevlada sodobne hollywoodske produkcije. Pozitivnim posledicam takega razvoja domače reproduktivne kinematografije smo priča celo še danes, v času pandemije, ki je radikalno posegla v razmere na tem področju. Pandemija je namreč z zaprtjem klasičnih kinodvoran ponudnikom pretočnega videa omogočila zmago brez boja, kar je skoraj praviloma pomenilo tudi močno osiromašenje raznolikosti ponudbe avdiovizualnih vsebin v določenem okolju. A domači akterji se niso bili pripravljeni vdati brez boja in tako se je v kratkem času ob tradicionalnih medijih, na primer nacionalni televiziji, vzpostavilo nekaj alternativnih kanalov za dostop do AV vsebin, ki se poplavi ameriške produkcije upirajo z deli domače produkcije, z izdelki evropskega avtorskega filma ter celo s posameznimi primeri nemih klasik, povezanih z zgodovino domače kinematografije.

Prav slednje se zdi še posebej drzno dejanje, vsaj kolikor v njem vidimo poskus, da se celo pri povprečnem potrošniku avdiovizualnih vsebin, ki si je filmski okus izoblikoval skoraj izključno ob ogledu visoko-kaloričnih, gostobesednih in hiperaktivnih hollywoodskih spektaklov, prebudi interes za ogled te, na prvi pogled tako skrajno arhaične filmske forme.

Ljubljanski Kinodvor se je prav s takšno potezo pridružil obeleževanju 15. obletnice smrti Silvana Furlana – ne le nekdanjega direktorja Slovenske kinoteke ter zgodovinarja in publicista, pač pa v prvi vrsti in predvsem vizionarja, kakršnega domača kinematografija ni več premogla, a bi ga krvavo potrebovala. Na Kinodvorovi spletni strani si lahko ogledamo film Erotikon, nemi celovečerec mednarodno uveljavljenega češkega cineasta Gustava Machatyja. Izbor filma se na prvi pogled sploh ne zdi samoumeven. Zakaj se je Kinodvor odločil za prikaz nemega filma, saj je značilni predstavnik tiste kinematografske ustanove, ki ji pravimo mestni kino in ima širšo bazo gledalcev, ne tako kot Kinoteka, ki ima med gledalci več strokovnjakov za film?

Odgovor morda ni samoumeven, neposredno razviden, ne zahteva pa tudi pretiranega poglabljanja: zvezda filma je namreč Ita Rina, vse do zadnjih nekaj let pravzaprav edina slovenske filmska igralka, ki se je uveljavila v mednarodnem prostoru; in hkrati tisto dekle iz Divače, ki mu je velik del svoje raziskovalne in ustvarjalne dejavnosti posvetil tudi Silvan Furlan (od zgodovinskih študij, do dokumentarnega portreta Deklica s frnikulami).

Potencialnega gledalca filma tako v veliki meri nagovorijo s sklicevanjem na domoljubna čustva, s poudarjanjem dejstva, da je Ita slovenske krvi. Argument za izbor in bistven za promocijo je seveda tudi erotični element, ki ga premore film (Kinodvor je namreč nekdanja Sloga) – prav pomen erotike v filmu, ki pri tem delu sicer še zdaleč ni ključna, pa promocijsko morda ni dovolj izpostavljen. Vedeti moramo, da so prav »škandalozne govorice«, ki so spremljale nastajanje dela, filmu prinesle nepričakovan mednarodni uspeh, saj so ga še pred premiero prodali v številne države.

A s tem odlike Erotikona, s katerimi bi lahko pritegnil tudi »izbirčnega« sodobnega gledalca, še zdaleč niso izčrpane. Vsak, ki se mu bo prepustil, bo kmalu ugotovil, da gre za osupljivo dinamično, vizualno ekspresivno in pravzaprav sodobno delo.

V največji meri gre zasluge pripisati samemu Machatyju, ki se je kot asistent učil pri največjih mojstrih (na primer pri D.W. Griffithu in Erichu von Stroheimu) in je naučeno uspešno udejanjil v svojem filmu. Imela pa je tudi izjemne sodelavce, v prvi vrsti literata Vítězslava Nezvala (ta se je bal zamere literarnih kolegov avantgardistov, ki niso odobravali sodelovanja s cineasti) – pisatelj je čudovito obdelal temo trka med erotiko in moralo, malomeščanskim čutom za spodobnost in igrivo spogledljivostjo. Nenazadnje pa v filmu res blesti Ita Rina – njene velike, kot vesolje globoke in zapeljive oči, nikogar ne bodo pustile ravnodušnega.


02.06.2022

Tina Dobrajc in Balkanske obljube

Vsebine Programa Ars


01.06.2022

Pogovor z delegatom na tribuni Rostrum Primožem Trdanom

Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.


01.06.2022

Rosanda Sajko 1930-2022

Poslovila se je režiserka, doajenka radijske igre na Slovenskem


01.06.2022

Plečnikova Lectarija, zgodba o ljubezni

NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.


31.05.2022

Bösendorfer

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Odzivi na smrt Borisa Pahorja

Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.


30.05.2022

Drago Jančar o Borisu Pahorju

Vsebine Programa Ars


30.05.2022

Umrl je Boris Pahor

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

orion

Vsebine Programa Ars


27.05.2022

Kaj prinaša 18. Kino Otok?

Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.


27.05.2022

Cannes 2022: dober program, a brez očitnega favorita

Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?


27.05.2022

Dobra arhitektura od znotraj

Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".


26.05.2022

Svetlobna gverila

Vsebine Programa Ars


26.05.2022

Pussy Riot

Vsebine Programa Ars


16.05.2022

Gregor Strniša: Broken Piano/Broken Bösendorfer

Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018


25.05.2022

"Množice ne sodelujejo pri razmišljanju o ornamentu, ki ga ustvarijo."

Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.


25.05.2022

Tristo črnobelih fotografij fotografinje Letizie Battaglia na ogled v Ljubljani

Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.


25.05.2022

Razstava Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji osvetljuje dela manj znanega umetnika generacije povojnih kiparjev

Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.


Stran 23 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov