Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Med njimi tudi delo IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin.
Nagrado Palma Ars Acustica od leta 2013 podeljuje ekspertna skupina Ars Acustica, ki deluje znotraj zveze EBU. Skupina deluje od konca osemdesetih let in od takrat skrbi za bilateralno sodelovanje in mednarodno izmenjavo zvočnih stvaritev. Izpostavlja avtorje radijske, zvočne umetnosti, zvočne poezije, tekstovnih zvočnih kompozicij, elektroakustične glasbe in elektronike, ob odkrivanju umetniških presežkov v teh zvrsteh pa krepi mednarodno sodelovanje in izmenjavo del med peščico radijskih postaj, ki danes še gojijo lastno umetniško produkcijo.
Letos so sodelujoče radijske postaje nominirale 22 del, med katerimi so v prvem krogu glasovanja delegati izpostavili pet izstopajočih predlogov. Poleg predlogov Avstrijskega ORF, Češkega radia, nemškega Radia Kultur in Zahodnega nemškega radia, se je letos v finalu pojavilo tudi delo slovenskih avtoric – elektroakustična opera IDEN Bojane Šaljić Podešva, Saške Rakef in Tine Kozin. Gre za drugo uvrstitev slovenskih ustvarjalk in predloga našega radia v finale natečaja Palma Ars Acustica po tem, ko se je pred dvema letoma skladba Parallellax Nine Dragičević v končnem točkovanju uvrstila tik za zmagovalno delo sicer izkušene in mednarodno izjemno uveljavljene skladateljice Hanne Hartman.
Leta 2018 je ekspertna skupina Ars Acustica gostovala v Ljubljani, tokrat pa izbira nagrajenca in srečanje skupine poteka na spletnih povezavah.
Pet izstopajočih zvočnih del
Člani skupine Ars Acustica so od 22 v finale uvrstili 5 del z zelo raznolikimi ustvarjalnimi pristopi. Delo Re / Disc / Over je za avstrijski ORF ustvarila Sao Sopheak, kamboška didžejka in avtorica dokumentarnih filmov ter v delu podala zvočno podobo svoje dežele, v kateri se težka zgodovina in sodobna resničnost kažeta skozi utrinke popularne kulture, radijskih transmisij, govora in terenskih posnetkov.
Predlog Češkega radia, delo Ror-bu Veronike Svobodove izhaja iz enomesečnega bivanja avtorice v nekdanji tradicionalni ribiški hiši na norveškem otoku Senja.
Prispevek radia Deutschlandradio Kultur, delo The Forest Within – Within the Forest Nicolasa Perreta in Silvie Ploner se odvije kot žanrski hibrid med radijskim dokumentarcem in zvočno kompozicijo. Umetnika se sprašujeta o nevidnih bitjih v tradiciji ameriških staroselcev, o tem, ali niso ta bitja bliže mikrobom, kot pa duhovom in dušam, kot je pripovedi teh starih civilizacij razumel evropski človek.
Peter Kutin in Florian Kindlinger sta se v kompoziciji Le Parleur, ustvarjeni za Zahodni nemški radio WDR, ozrla k nenavadni zgodovini raziskovanja zvoka in govora, v 18. stoletje, v čas zgodnjih poskusov mehanske sinteze človeškega govora ter to zgodovino povezala z digitalno sodobnostjo, z dosežki, ki jih pri raziskavi sinteze govora omogočata umetna inteligenca in umetne nevronske mreže.
V finale se je uvrstilo tudi delo meddisciplinarne skupine slovenskih ustvarjalk, elektroakustično radijsko opero IDEN scenaristk Tine Kozin in Saške Rakef ter skladateljice Bojane Šaljić Podešva. Gre za koprodukcijo programa Ars Radia Slovenija, društva Celinka in ŠKUC gledališča. Navdih za projekt je bil razmislek o začasnem geografskem pojavu – Kuronski sipini. Kuronski polotok je peščen, dolg in ozek pas kopnega, ki se razteza 50 kilometrov vzdolž južne obale Litve in ločuje kopno od morja. Sestavlja ga nekaj največjih in najbolj kompleksnih dinamičnih sipin v Evropi. Nastanek sipin sega v prazgodovino. Ves ta čas so bile zaradi vetra in valov izpostavljene eroziji. Ohranile so se samo zaradi nenehnih prizadevanj človeka, da bi erozijo z utrjevanji in pogozdovanjem ustavil. Zapleteno, a v svoji biti univerzalno zgodbo Kuronske sipine govorijo mnogoteri, povsem nasprotujoči si človeški glasovi, in tudi glasbeno gradivo opere je pretežno stkano iz človeškega govora – avtohtonih izjav, dokumentarne pripovedi, poetičnih fragmentov in njihovih glasbenih, umetniških interpretacij. Te plasti, zgnetene v polifono celoto, s svojo zvočnostjo odsevajo univerzalno zgodbo, ki jo pripovedujejo, obenem pa poslušalcu približajo glas neslišnega, toda mogočnega akterja te zgodbe – pokrajine, iz katere prihajajo. Pripoved o Kuronski sipini in njenih prebivalcih ni le pripoved o konfliktni naravi človeških interesov, je tudi – ali pa predvsem – pripoved o človeku in njegovem soočanju z lastnim prastrahom, z minljivostjo.
Več o rezultatih glasovanja za nagrado Palma Ars Acustica bomo poročali v ponedeljek. Od leta 2013 so nagrado prejeli vidni skladatelji in drugi avtorji – Arturas Bumšteinas, Alessandro Bosetti, Anna Raimondo, Alfredo Costa Monteiro, Hanna Hartman in Anne Lepère.
Radijska umetnost
Radijski medij odpira posebno okolje, v katerem zvok lahko dojemamo drugače, kot v vsakdanjem življenju – v tem okolju lahko prosto zaživijo spontane povezave glasbe in govora, okoljskih zvokov, elektronskih glasbil, naravnih in urbanih zvokov, povezave sodobnega trenutka z zgodovinskimi zvočnimi sledmi, radio ponuja ugodno zvočno kuliso, je efemeren pojav, a omogoča takojšen način nagovora množice, zato je lahko tudi popolno zatočišče kritičnim in preganjanim mislim. Radijska umetnost izkorišča ta vmesja in vmesne prostore med zvrstmi, saj zlahka združuje prvine radijske igre in živega programa, dokumentarne oddaje in glasbene kompozicije, eksperimentalnih zvokov in literature.
Zvočni umetniki lahko s tako široko paleto sredstev tematizirajo celovito izkušnjo človekovega bivanja. To je lahko zavest o ekoloških izzivih, ki z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst in njihovim utišanjem postaja tudi slišna, hkrati pa je zvok našega okolja tudi popoln pokazatelj onesnaževanja, kar tematizira vrsta umetnikov od staroste Raymonda Murrayja Schaferja to denimo Davida Dunna. Radijski prenos pokaže tudi razlike med zvočnostjo različnih krajev, kot je pokazal Bill Fontana z vrsto zvočnih mostov od zgodnjih devetdesetih let dalje. Radijski eter lahko postane tudi mesto performansa, kakršne je s svojim glasom izvajal Christof Migone.
Radijska umetnost in eksperimentalna uporaba radijskega medija imata že bogato tradicijo tudi v našem prostoru. Umetniški, pogosto glasbeno-kompozicijski pristop pri ustvarjanju radijske oddaje so v sedemdesetih letih na Radiu Študent gojili Bor Turel, Dušan Rogelj in Slobodan Valentinčič. Turel je od konca osemdesetih let sodeloval v neformalni skupini Artes acusticae na Radiu Slovenija, ki sta jo zasnovali glasbeni urednici Marjeta Gačeša in Jasna Vidakovič, posebej dejaven član je bil Igor Likar, poleg elektroakustične glasbe pa so ustvarjali radiofonsko preoblikovana glasbena dela, zvočno poezijo, etnološke zvočne študije, eksperimentalno radijsko igro in radiofonsko esejistiko. Eksperimentalna produkcija se na Radio Študent v devetdesetih letih vrne z Markom Košnikom, Borutom Savskim in drugimi sodelujočimi v projektu Ministrstvo za eksperiment. Danes radijsko umetnost goji RadioCona – Brane Zorman in Irena Pivka sta ga leta 2008 zasnovala kot začasno radijsko postajo, ki z nekakšno zvočno galerijo umetniške zvočne produkcije vstopa v skomercializirano FM okolje. EBU skupine Ars Acustica zadnja desetletja skrbi za prjekt Rojstni dan umetnosti (Art’s Birthday Party), ki je od leta 2008 tudi tradicionalen dogodek na Radiu Slovenija s Tretjim programom Ars. Vsako leto si članice skupine Ars Acustica večerni program na 17. januarja na dveh kanalih izmenjujejo zvočna darila, vsaka postaja pa prosto meša dve vzporedni zvočni sledi.
Rok Golob "komponira za številne glasbene zasedbe najrazličnejših žanrov, hkrati pa verjame, da dobra glasba presega žanrske okvire. Letos je dokončal svojo prvo opero, s katero je občinstvu želel predati fantazijsko zgodbo z duhovnim sporočilom o pravem zvoku, resnici in pomembnosti zaupanja v svojo lastno intuicijo." "Zato, ker je inspirirana iz kozmosa. Ker je nastajala 20 let. Ko sem skladal, sem se možgansko izklapljal in zgodba je sama prišla. Jaz jo tako dojamem in nikakor drugače. Smo se pa nekaj časa spraševali kako bi jo imenovali. Ko smo prišli do 'kozmične' opere sem rekel to je to. To je točno pravi naziv. Ko enkrat veš, veš. Takrat začutiš in ponotranjiš. Tako sem to jaz dojel," razlaga skladatelj o nazivu »kozmična« opera. Z njim se je pogovarjal Dejan Juravič.
Na Hvaru že od 14. maja poteka 25. festival radijskih iger in dokumentarnih dram Prix Marulić, na katerega so se uvrstila vsa tri prijavljena slovenska dela: Glas Šakala režiserke Saške Rakef, Bratonski pil Ane Krauthaker in Medeja ... bom postala Špele Kravogel, kar je za slovensko radijsko igro velik uspeh. Do 19. maja se bo na petih različnih ambientalnih prizoriščih zvrstilo 41 radiofonskih del iz Evrope, Avstralije, Kanade in Irana. Večji del tekmovalnega programa se je z današnjim dnem že odvil. V četrtek zvečer pa bo slavnostna razglasitev rezultatov in podelitev nagrad.
Cannski filmski festival na prvi pogled sicer deluje tradicionalno, a že uvodni večer je pokazal, kako zelo se je spremenil. Svetovno filmsko javnost sta nagovorila igralec, režiser in aktivist Forest Whitaker, ki je prejel častno zlato palmo, v neposrednem video prenosu pa tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.
Direktor in umetniški vodja orkestra Slovenske filharmonije. Pogovor je opravila Anuša Volovšek.
"Raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov." Tako so v utemeljitvi nagrade zapisali predstavniki Društva slovenskih režiserjev za letošnjega prejemnika nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. V torek so jo v Slovenski kinoteki v Ljubljani izročili Ivu Banu. Kljub uradni upokojitvi zelo aktiven igralec je doslej odigral več kot 50 filmskih vlog, skupaj s televizijskimi pa več kot 70.
Muzeji ohranjajo preteklost, pojasnjujejo sedanjost in opozarjajo, kam prihodnost nikoli več ne sme zaviti. Ob današnjem mednarodnem muzejskem dnevu lahko obiskovalci do večera brezplačno preverijo dogajanje in vsebino številnih slovenskih muzejev in galerij. O potencialih slovenskih muzejev so govorili danes tudi na strokovnem srečanju muzealcev. Nosilna tema mednarodnega muzejskega dne je moč muzejev.
Maksimilijan I. in njegovi meksikajnarji so prav posebna zgodba našega prostora in časa. S podporo francoskega cesarja Napoleona se je odločil, da odide v Mehiko in se odpove pravicam in se postavi na konec vrste za habsburški prestol. Kaj je botrovalo tej nenavadni odločitvi, ki se je končala s padcem pod streli uporniške vojske, raziskuje tudi nova antologija Gregorja Antoličiča z naslovom Maksimilijan, ki je te dni izšla pri Cankarjevi založbi. Pregledal jo je Blaž Mazi.
V Združenju filmskih snemalcev so v soboto v Slovenski kinoteki v Ljubljani podelili stanovske nagrade z imenom iris za najboljše dosežke na področju filmske fotografije v preteklem letu. Podelili so tudi nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je filmski ustvarjalec in fotografski mojster Slavo Vajt. Danes 87-letni Slavo Vajt je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist, pa tudi popotnik, alpinist, pisec in dolgoletni sodelavec Televizije Slovenija, ki je svoj pečat pustil pri številnih pomembnih filmih. Posnel je vrsto drznih projektov, kot je prvi slovenski vzpon na Mount Everest. Sodeloval je pri nekaterih ključnih delih zgodovine slovenskega filma, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh. Slavo Vajt ob prejemu nagrade iris za življenjsko delo: Zame obstajata dve stvari, s katerima lahko nekaj povem ljudem: slika in beseda. To dvoje sem vedno uporabljal. Slika in beseda skupaj sta več kot samo ena ali druga stvar. Če hočejo snemalci dobro delati, mora biti s kamero eno bitje. Filmski snemalec in kamera se morata združiti v eno bitje in bosta ustvarila nekaj lepega." Združenje filmskih snemalcev Slovenije je v soboto podelilo še nagrade iris za avdiovizualna dela, ki so bila lani prikazana v kinu ali na televiziji. Za celovečerni igrani film Telesce je novo v nizu uglednih nagrad prejel direktor fotografije Mitja Ličen, za dokumentarni film Nič nas ne sme presenetiti pa Bernard Perme, sodelavec TV Slovenija. Stanovski kolegi so ga nagradili za vizualno podobo dokumentarne pripovedi režiserja Amirja Muratovića o različnih zavetiščih in bunkerjih, ki je hkrati zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Bernard Perme: "Moje vodilo je vselej ustvariti čim boljšo sliko, takšno, kot si jo ustvarim v glavi in jo prikazati čim širšemu občinstvu z mojimi očmi. Tema je bila zahtevna, ker so bili slabi svetlobni pogoji: snemali smo zaklonišča, bunkerje, rove in delali smo pri minimalni svetlobi, kar je poseben izziv za ekipo, za osvetljevanje in tehniko. Težko je namreč prikazati črnino, da se nekaj vidi, ampak brez črne." Nagrado iris za najboljšo fotografijo v TV seriji Območje brez signala režiserja Daliborja Matanića je prejel Marko Brdar: "To je otrok producentke Ankice Jurić Tilić, ki me je povabila k projektu že pred štirimi leti, še preden je izbrala vso ekipo. Serija je nastala po knjigi Roberta Perišića z nekaj ohranjenimi glavnimi elementi, čeprav je precej prirejenega. Producentka je takrat dejala: 'Marko, jaz bi si želela samo, da so ljudje blizu.' To je bil štart, potem pa sva z režiserjem Daliborjem Matanićem ustvarila estetiko, ki temelji na intuitivnosti, da čutiš igralce pred kamero in se z njimi oplajaš." Združenje filmskih snemalcev je za fotografijo študentskega filma Otáva nagradilo še Žigo Planinška in za glasbeni spot skupine MRFY – Zaljubila direktorja fotografije Saša Štiha.
"Bolni so bili pomešani z zdravimi. Po naših telesih so lezle uši in podgane. Zdravniške pomoči sploh ni bilo," je dejal vojni ujetnik Nikolaj Nikolajevič Danilov o razmerah med epidemijo tifusa jeseni 1941. Nemške oborožene sile so do konca vojne zajele skoraj šest milijonov vojakov in vojakinj Rdeče armade, s katerimi so ravnali okrutno. Skupaj je umrlo več kot tri milijone sovjetskih vojnih ujetnikov, tisti, ki so preživeli, so se v Sovjetski zvezi morali soočiti z nezaupanjem oblasti. Potujočo razstavo o sovjetskih vojnih ujetnikih je zasnoval nemški muzej Berlin-Karlshorst. V postavitvi Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani je dobila tudi slovenski del, ki predstavlja pri nas manj znano taborišče Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je med drugo svetovno vojno delovalo v Mariboru. Prispevek je pripravil Blaž Mazi.
Na sedmem koncertu Jazz Ars All Stars predstavljamo enega najvidnejših slovenskih jazzistov
Novo radijsko igro z naslovom Le zaljubiti se ne smemo hrvaškega dramatika in scenarista Ivorja Martinića v prevodu Diane Koloini, ki jo lahko kot odrsko izvedbo v režiji Alena Jelena gledamo v Mestnem gledališču ljubljanskem, je režiser z ekipo priredil tudi za radio. Gre za zelo sodobno dramo o ljudeh, ki jih poznamo iz svojega okolja: pod površino urejene srednjeletne gospe, uspešnega bogataša in čudovite mlade ljubice ter ranljive, skromne študentke se skrivajo globoke rane. Njihov položaj poudarja nenehen dež. Režiser Alen Jelen. Njegov asistent je bil Sandi Jesenik, dramaturginja Vilma Štritof, glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, nastopajo pa Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman in Lara Wolf.
Kako letošnja Cankarjeva nagrajenka razume gledališče, družbo, telesnost in lastno delo
Precej natrpan je program letošnjega blejskega pisateljskega srečanja. Sredo bo zapolnila generalna skupščina odbora Pisatelji za mir pri Mednarodnem Penu, v četrtek bodo sledile okrogle mize o pisateljskem odzivu na propad globalne etike, o Ukrajini, o Bosni in vseh Bosnah tega sveta in o petih jezdecih apokalipse: covidu, sovražnem govoru, nasilnih protestih, globalnem segrevanju in zatonu demokracije. Predsednik mednarodnega PEN-a, turško-kurdski pisatelj Burhan Sönmez je v pogovoru z Ervinom Hladnikom Milharčičem predstavil roman Istanbul, Istanbul, ki smo ga pred kratkim dobili v prevodu Lili Potpara, in spregovoril o vlogi pisateljev in razumnikov v sodobnem svetu. Če je v svetu toliko pišočih v zaporih, je v njihovih rokah velika moč, ki jo politiki prepoznavajo in se je bojijo. In če se nas bojijo, pravi Burhan Sönmez, to pomeni, da naš Pen počne nekaj dobrega za družbo. Na moč Pena in drugih organizacij pa po besedah predsednice Slovenskega centra Tanje Tuma vpliva tudi to, koliko smo se navadili, da močni lahko prestopajo rdečo črto dopuščenega.
"Že od samega začetka snemanja sem vztrajal pri zamisli, da bi se prihodki od filma morali deliti med filmske delavce, protagoniste filma in produkcijsko hišo"
Cankarjevo nagrado so pred leti na pobudo Slovenskega centra PEN skupaj ustanovili Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU, kot donatorica jo podpira Občina Vrhnika in letos tudi Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Gre za poklon velikemu slovenskemu književniku in hkrati priznanje za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku. Nagrajeno delo je lahko s katerega koli področja Cankarjevega ustvarjanja – poezija, proza, drama, esejistika. Letos je žirija izmed več kot 30 knjig za najboljše tri izbrala pesniško zbirko To telo, pokončno Nine Dragičević, tri igre za punce Simone Semenič in roman Zvezdna karta Dušana Šarotarja.
Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za enega od močnih vplivov na val prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Neveljaven email naslov