Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.
NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.
Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.
Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.
Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?
Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".
Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018
Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.
Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.
Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.
Neveljaven email naslov