Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
Letošnjo nagrado za najboljši evropski film v sekciji Dnevi avtorjev na Beneškem filmskem festivalu je prejela slovenska manjšinska koprodukcija Oaza. Lani je isto nagrado dobil film Corpus Christi poljskega cineasta Jana Komase. Film, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca.
Film Corpus Christi, katerega zgodba temelji na pojavu lažnih duhovnikov na Poljskem, si lahko zdaj ogledate v slovenski art kino mreži. Film je navdušil Gorazda Trušnovca
Dvajsetletnemu Danielu se izteka bivanje v poboljševalnici, kjer so ga sredi brutalnega okolja prevzeli verski obredi in ministrira službujočemu župniku, ki navdušuje s svojim nekonvencionalnim pristopom. A kot nekdanji obsojenec ne more v semenišče in Daniela pošljejo na delo v lesni obrat v odročnem kraju. Po spletu naključij se tam predstavi za duhovnika in kmalu z velikim uspehom prevzame vodenje župnije ter pomaga krajanom pri njihovem soočenju s travmatično preteklostjo. A ves čas grozi, da ga bo ulovila tudi njegova lastna ...
Vzorec zgodbe o tujcu, ki pride v neko skupnost, in jo začne počasi spreminjati, oziroma razkrivati njeno pravo naravo, je poznan od Moliera in Gogolja do Pasolinija. Poljski celovečerec Corpus Christi, ki temelji na nekaj primerih iz resničnega življenja, ta vzorec seveda zelo dobro pozna, a hkrati upodobi realnost s tako svežino in energijo, kot da zgodbo gledamo prvič in kot da je v njej nekaj, kar sega še globlje od navedenih avtorskih izpeljav. Hkrati gledamo potovanje prestopnika Daniela, ki se po notranjem klicu prelevi v očeta Tomaža, in parabolo o življenjsko presežnem; provokativno upodobitev konfliktne, tudi grobe in nasilne vsakdanjosti ter značaja okostenelega delovanja institucij, majhnih krajev ter priliko o osebni veri, upanju in odrešitvi in o naravi religije nasploh.
Film Corpus Christi je po izvrstnem scenariju Mateusza Pacewicza režiral zanimiv poljski avtor mlajše generacije Jan Komasa in je lani doma pobral vse najvidnejše nagrade. Tudi sam bi se težko spomnil naslova, ki bi me letos bolj prevzel. Corpus Christi me je sem in tja spomnil na genialen ukrajinski film Pleme, ki je bil postavljen v zavod za gluhoneme mladoletnike, čeprav se bojim, da delam s primerjavo obema krivico, saj gre za povsem samosvoji deli. Morda jima je skupen predvsem izjemen avtorski talent in popolnoma prepričljivo obvladovanje prikazane snovi, časa in prostora. Pa to, da jima ni tuje nič človeškega, nasprotno, prav v tem najdeta misterij presežnega.
Delo vrhunsko krmari med lokalnim in univerzalnim, med humorjem in grozo, telesnim in duhovnim. Čeprav s svojim fizisom glavni igralec Bartosz Bielenia dobesedno nosi ves film, so odlično izbrani in vodeni tudi stranski liki in igralci. Gre skratka za celostno delo, ki navdušuje toliko bolj, ker bi lahko ostalo zgolj na ravni cenene anekdote.
V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.
Vsebine Programa Ars
"Film resničnost lovi neodvisno od volje samega avtorja. Film je hočeš nočeš življenje". To je misel Piera Paola Pasolinija in nocoj se v Slovenski kinoteki v Ljubljani s projekcijo filma Mama Rim iz leta 1962 začenja retrospektiva njegovih filmov. Italijanski pesnik, pisatelj, dramatik in pozneje v življenju še filmski režiser je od leta 1961 do 1975, ko je umrl v še danes nepojasnjenem napadu, posnel 13 celovečercev. In prav vse filme Piera Paola Pasolinija bomo videli na kinotečni retrospektivi, ki bo potekala v Kinoteki vse do 8. maja. Retrospektiva na veliko kinotečno platno prihaja ob stoletnici Pasolinijevega rojstva; ta je bila 5. marca. Njegove filme bodo predvajali s 35 milimetrskih kopij. V Dvorani Silvana Furlana bodo odprli razstavo fotografij, med njimi tudi njegovega osnovnošolskega spričevala, saj je del mladosti preživel v Sloveniji, v Idriji; izdali pa bodo še prevod izbora njegovih filmskih esejev z naslovom Heretični empirizem. Potem ko se je uveljavil kot pesnik, pisatelj in angažirani intelektualec, se je Pier Paolo Pasolini v 60. letih prejšnjega stoletja posvetil filmom in posnel številne brezčasne klasike vse od Beračev do svojega zadnjega kontroverznega dela Salo ali 120 Sodome. Njegove premiere ni dočakal, saj je, še preden je film prišel v kino, podlegel brutalnemu napadu. Pasolini je sam dejal, da smrt za ustvarjalca tako kot montaža za film.
Vsebine Programa Ars
Minula oskarjevska noč je bila za ženske v filmu zgodovinska: Jane Campion je za svoj film Moč psa kot tretja režiserka dobila oskarja za najboljšo režijo, film CODA režiserke Sian Heder je dobil glavno nagrado – oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšo priredbo scenarija, Ariana DeBose je za svoj nastop v Zgodbi z zahodne strani kot prva ne-bela kvirovska igralka dobila oskarja za najboljšo stransko vlogo, Billie Eilish je oskarjevka postala pri rosnih 20 letih za najboljšo izvirno filmsko glasbo, kostumografinja Jenny Beavan pa je to za svoj prispevek h Krueli postala že tretjič. Dosežke ustvarjalk je sicer zasenčilo moško nasilje, ali, kot so zapisali pri britanskem časniku The Guardian: "Če Jane Campion kot tretja režiserka dobi oskarja za najboljšo režijo, ampak Will Smith oklofuta Chrisa Rocka, se je to sploh zgodilo?" Več, Tina Poglajen. Novozelandka Jane Campion je prva ženska, ki je bila za oskarja za najboljšo režijo nominirana dvakrat – prvič za film Klavir iz leta 1993. Moč psa, dekonstrukcija mita o "pravih moških", kavbojih, je bil s kar 12 nominacijami sicer favorit letošnje podelitve. "Zelo sem ponosna, da sem nocoj dobila nagrado in da sem še ena režiserka, ki ji bodo sledile četrta, peta, šesta, sedma, osma. Zelo me veseli, da napredujemo hitreje. To smo potrebovali, enakost je pomembna." je povedala nagrajenka. Nepričakovani zmagovalec letošnjih oskarjev je CODA, neodvisna družinska drama z za Hollywood precej skromnim desetmilijonskim proračunom, o najstnici, ki živi v družini gluhih in sanja o karieri v glasbi. V filmu nastopajo gluhonemi igralci in igralke, vključno s Troyem Kotsurjem, ki je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Režiserka, Sian Heder: "Režiserka sem postala, ker sem videla to početi Jane Campion in druge režiserke. Upam, da bodo mlade ženske, ki si to želijo, videle mene; in da me bodo videli tudi neodvisni filmarji, ki se borijo, da bi lahko snemali. To je velik trenutek tudi za neodvisne filme. " Na neenak položaj spolov v filmski industriji je opozorila tudi komičarka Amy Schumer, ki je skupaj z Wando Sykes in Regino Hall povezovala letošnjo prireditev: "Akademija je letos najela tri ženske, ker je to še vedno ceneje, kot da bi najeli enega moškega, " je dejala.
Neveljaven email naslov