Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Federico Fellini

16.10.2020


Ob (skorajšnji) retrospektivi filmov avtorja vrste klasik svetovne kinematografije.

Čeprav je letošnje leto filmu vse prej kot naklonjeno in čeprav so razmere tudi sicer vse prej kot radostne, bomo le stežka našli nacionalno kinematografijo, ki se tako ali drugače ne bi pridružila letošnjemu osrednjemu filmskemu slavju: praznovanju stote obletnice rojstva maestra Federica Fellinija, tega ikoničnega filmskega auteurja, ki se je prek svojih edinstvenih filmskih stvaritev – predvsem filmov, kot sta Sladko življenje in 8 ½ – povzdignil ne le do statusa enega ključnih in najznamenitejših ustvarjalcev italijanske kinematografije, ampak kar enega najvplivnejših cineastov v zgodovini sploh.

Da vse to niso le prazne vljudnostne fraze, ki se ob tovrstnih priložnostih namenjajo slavljencu, temveč nesporna in neizpodbitna dejstva, ni težko dokazati. Celo nasprotno, saj Fellinijev vpliv še zdaleč ni bil omejen le na filmsko ustvarjalnost, temveč je segel tudi daleč prek te, v samo srce sodobne popularne kulture in tudi v širše družbene pore. Spomnimo se na primer le na to, kako je Fellini obogatil besedišče številnih jezikov. Predvsem z neologizmom “paparazzi”, tem izrazito pejorativnim izrazom za fotografe, ki brezsramno vdirajo v intimni svet slavnih in ga brez pomisleka razgaljajo pred očmi javnosti ter se tako materialno okoriščajo. No, sam Fellini nam je v Sladkem življenju sicer ponudil le lik takega fotografa in ga poimenoval za Paparazza, a silovitost njegovih podob in moč njihovega idejnega naboja sta bili tolikšni, da je “paparazzo” kmalu postal generičen izraz za to vrsto fotografov. Drugi izraz, ki ga je ta film prenesel v besedišče sodobne popularne kulture, je sam naslov: tisto “sladko življenje”, skozi katerega sika ironičen podton in ki opisuje plehek, na kopičenju materialnih dobrin osnovan življenjski slog, tako značilen za italijansko družbo 60. let.

Britanski časnik The Guardian pa nas je pred časom opozoril, da temu italijanskemu mojstru dolgujemo vsaj še en izraz, ki je sčasoma prešel v splošno rabo: in sicer pridevnik “fellinijevski”, ki na slogovni ravni označuje hudomušno, celo bizarno rabo nepričakovanih elementov.

Daleč najgloblje in najštevilnejše sledi njegovega vpliva pa bomo seveda našli v filmski ustvarjalnosti. Fellini je namreč neposredno ali posredno vplival na cele generacije cineastov, tako doma in v širšem evropskem prostoru, domu avtorskega filma, toda prav nič manj tudi onkraj Atlantika, kjer domuje filmska industrija. Fellini je namreč vpeljal številne izvirne slogovne prvine ali pa na novo pristopil k tistim že utečenim. In med temi so mnoge še danes v rabi. Na primer, nelinearni pripovedni lok; pa zavestno odrekanje dialogu kot elementu, s katerim ustvari atmosfero filma oziroma v njem prevladujoče razpoloženje ter hkratno nadomeščanje tega z vizualnimi elementi; tu je še raba posebnih svetlobnih učinkov, na primer žarometov, s katerimi usmerja poudarke; njegova pripoved je vse bolj razdrobljena, epizodična; v njej prepleta prvine neorealizma in sanjskega sveta; zaključki njegovih pripovedi pa so nenadni, nepričakovani, povsem odprti za interpretacijo.

A bodimo konkretnejši. Znano je na primer, da je Martin Scorsese ob številnih priložnostih, še posebno pa v svojem obsežnem dokumentarnem filmu Moje potovanje po Italiji, nedvoumno priznal, da je bil za njegovo avtorsko izoblikovanje ključen prav Fellinijev vpliv. Tako lahko v Scorsesejevih Ulicah zla iz leta 1973 najdemo številne vzporednice s Fellinijevimi Postopači iz leta 1953, in sicer tako v zasnovi same zgodbe (ne nazadnje bi lahko oba filma označili za deli žanra filma o odraščanju) kot pri mnogih pripovednih elementih. Malce drugače je pri Davidu Lynchu, ki prav tako nikoli ni pustil nobenega dvoma o tem, da je bil pri njegovem avtorskem izoblikovanju ključen prav Fellinijev vpliv. Pri njem je najočitnejša vzporednica tista, ki zadeva vlogo glasbe v filmu.

Namreč, tako kot Fellini, tudi Lynch glasbe običajno ne uporablja v celotnem delu. Ko pa jo, takrat ta pri obeh silovito stopi v ospredje in prevzame celo osrednjo vlogo. Spomnimo se na eni strani na Fellinijev film 8 ½ , na drugi pa na Lyncheva dela, kot so Mulholland Dr. (pri tem imam v mislih prizor v klubu Silencio), Modri žamet (pomislimo na Stockwellovo petje) ter seveda Twin Peaks.

Prav tako so se številni ustvarjalci v svojih delih Felliniju preprosto poklonili, eni bolj, drugi manj očitno. Tako se je Francis Ford Coppola odločil za poklon Felliniju v svojem ključnem delu, Botru, za katerega je k snovanju glasbene opreme povabil legendarnega Nina Roto, Fellinijevega rednega sodelavca. Tudi Woody Allen je v svojih delih posejal številne poklone mojstru, tako da še danes mnogi pravijo, da je svoje filmsko ustvarjanje pravzaprav oblikoval na citatih iz Fellinijevih del. In še bi lahko naštevali: od Truffaujeve Ameriške noči iz leta 1973, avtorjeve samorefleksije na prizorišču snemanja, prek Haynesovega portreta Boba Dylana – Bob Dylan: 7 obrazov –, očitne reference na Fellinijev film 8 ½, pa vse do Sorrentinove Neskončne lepote, sodobnega dialoga s Fellinijevim Sladkim življenjem.

Skorajda se zdi, da je Fellini vsenaokrog … In predvsem, da je še vedno z nami.


11.02.2022

Koncert Big Band RTV Slovenija: Funktura

Vsebine Programa Ars


10.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Vsebine Programa Ars


10.02.2022

Premiera radijske igre Razglednice

Vsebine Programa Ars


07.02.2022

Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku

Počastitev prejemnikov najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke za leto 2022. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse. Režiserka proslave ob slovenskem kulturnem prazniku je Katja Pegan.


07.02.2022

Večerna proslava v počastitev Prešernovih lavreatov

Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.


07.02.2022

Večerna proslava v počastitev Prešernovih lavreatov

Na predvečer kulturnega praznika bodo v Cankarjevem domu počastili prejemnike najvišjih državnih nagrad za umetniške dosežke. Prejemnika velike Prešernove nagrade sta tokrat klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Nagrado Prešernovega sklada leta 2022 pa prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnica in pisateljica Anja Štefan za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica, dramska igralka Jette Ostan Vejrup za več premiernih vlog v zadnjih treh letih, skladatelj Damijan Močnik za ustvarjalni opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe v zadnjih treh letih, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt za vlogo Amelie v Verdijevem Simonu Boccanegri in vlogo Marguerite v Gounodovem Faustu, slikar Dušan Kirbiš za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, režiserka ter avtorica animiranih filmov Špela Čadež za režijo animiranega filma Steakhouse.


07.02.2022

Boris Mihalj: Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili - na začetku

Kultura pomeni pojem, ki opisuje tkanje občih človeških doživetij, načina življenja, vrednot in simbolov posameznika v odnosu do narave, okolja, drugega bitja in skupnosti. Slovenska kultura, dobrina, katere izročilo obhajamo, v pletivu skupnosti izraža celostno oblikovani narodni značaj, razumevanje sveta in ravnanj. Slovenci lastno državo dojemamo kot tujca, do katerega smo nezaupljivi, podcenjujoči, kot tujca, ki ga je dobro izrabiti oziroma ogoljufati. Politično kulturo zaupamo lastni nevidnosti, ki je udejanjan strah pred posledicami namišljenih sankcij vsemogočnega, tujega velikega drugega, ter kot tesnobna stiska vznemirja življenju lastne občutke v varno strašilo groze pred vsakodnevnimi pritiski, ki posledično vodijo do izbranega izginotja. Neopazen najlaže preživiš, zato dvig glave bližnjega pomeni lastno izpostavljanje in vznik zavisti do njegovega morebitnega uspeha. Slovenski značaj tako najraje časti nabirek tujega perja, s katerim se lahko varno okiti, in podcenjuje vse, kar izhaja iz vztrajnega dela naprednih posameznikov lastnega naroda. Zato zmore zgolj pomilovati smrtne skorje svoje dediščine in zanemarja vztrajnost glasnikov sedanjosti življenja. Po tisoče korakih smo tako še vedno tam, kjer smo bili. Na začetku. V negibni točki časa, iz katere umrli živim ljubeče oznanjajo, da je življenje veliko več kot zgolj obstajati, da je čudež, ki zahteva užitje biti in vsega igrivega v iskreni, zaupljivi neposrednosti odnosa z drugim. Da stremeti za lepoto, ki jo vsak od nas nosi v sebi, naseljuje prav ta prostor biti tu, kjer ni ničesar, česar živi nimamo in razblinja slepoto za sveto. Pri tem opominja, da kar nam uhaja z jezika, izvira v notranjosti in zrcali neponarejeno podobo pobeglega jeziku in misli. Da je ob odprtem srcu vse okoli nas, živeče in neživo, vselej dosegljivo, izrazno pristno, vredno posvečene nege in časa.


04.02.2022

Kdor misli, da mora kultura preživeti na trgu, ne razume ničesar

Društvo Asociacija - društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladnike in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Kakšen je zanje kulturni praznik, premišljuje strokovna sodelavka društva Polona Torkar.


04.02.2022

Rotterdamski festival

Vsebine Programa Ars


02.02.2022

Metka Krašovec : Tomaž Šalamun : Radko Polič

V Narodni galeriji v Ljubljani je od danes na ogled razstava del Metke Krašovec, h kateri pa so pristopili na malo drugačen način – pripravil jo je namreč karizmatični igralec Radko Polič - Rac. Razstava prinaša izbor del iz donacije Metke Krašovec Narodni galeriji leta 2016, osredotočili so se na njena manj znana dela. Metka Krašovec se je sicer v širši spomin zasidrala predvsem z dvema cikloma – zgodnjimi rdečimi podobami arhitektur in pa poznejšimi veliki slikami v modrino potopljenih angleskih obrazov. V Narodni galeriji pa so na ogled predvsem njene risbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, pove direktorica galerije dr. Barbara Jaki. Prav te so bile najbolj blizu pesniku Tomažu Šalamunu, ki je bil njen življenjski in ustvarjalni sopotnik. Ustvarjalni dialog vzpostavlja tudi razstava, saj so likovna dela pospremili s Šalamunovimi pesmimi. Oboje je izbral Radko Polič Rac, ki so ga povabili zaradi zapisa v avtobiografiji, kjer opisuje pripravo nastopa ob pesnikovi sedemdesetletnici. 42 risb in eno sliko spremljajo tudi posnetki Poličevih interpretacij Šalamunovih pesmi, pesmi in risbe pa je izbral neodvisno od naslovov in časa nastanka. Čeprav slik in risb Metke Krašovec morda v Narodni galeriji ne bi pričakovali, je ta donacija za njih neprecenljivo darilo, pa tudi velika odgovornost, še pove Barbara Jaki ob razstavi, ki bo do 8. maja kaljedoskopsko prepletala delo treh sijajnih umetnikov.


01.02.2022

Pogledi na umetnost Draga Jančarja

Vsebine Programa Ars


31.01.2022

Modra ptica

Vsebine Programa Ars


28.01.2022

Urbane prerokbe

Vsebine Programa Ars


28.01.2022

Fotografije iz Auschwitza in usode ljudi

Mednarodni dan spomina na holokavst ob 77. obletnici osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz je dan, ko svet za hip zastane in zajame sapo. V koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo odpeljanih vsaj 3.082 ljudi iz Slovenije. Kraj smrti je izstopal po tem, da so taboriščnike fotografirali, pojasnjujejo v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, kjer so pripravili razstavo Fotografije iz Auschwitza – zgodbe s fotografij slovenskih taboriščnikov poslanih leta 1942.


27.01.2022

Bambi kot prispodoba življenja manjšine

"Naše poslanstvo je oživljanje zgodovinskih knjig za otroke", piše na spletni strani velikega ameriškega poznavalca pravljic Jacka Zipesa. Po predstavitvi pred dnevi v New Jerseyju so zdaj še v Minneapolisu, kjer Zipes živi kot upokojeni častni profesor Univerze v Minnesoti, predstavili knjigo, ki velja za kultno delo književnosti za otroke. A dunajski Jud Felix Salten je Bambija kot prispodobo življenja manjšine napisal za odrasle in z drugačnim sporočilom, kot ga svet pozna v priredbi Walta Disneyja. Novi prevod Jacka Zipesa je zvest izvirniku, knjiga ima zato tudi naslov "Izvirni Bambi – Zgodbe o življenju v gozdu". Knjigo, ki jo Zipes razume kot nekakšno slutnjo holokavsta, žrtev katerega se spominjamo 27. januarja, je ilustrirala slovenska umetnica Alenka Sottler. Poseben podvig je, ko Američanom, prepojenim z Disneyjevimi podobami, ob stoletnici izida izvirnega Bambija, poveste, da so živeli v zmoti. Nekateri bodo sicer dejali, da je izidu botrovalo predvsem dejstvo, da so avtorske pravice družbe Disney izzvenele in je Bambi z letošnjim januarjem v ZDA vstopil v javno domeno. Ampak Jacku Zipesu so že pred časom ponujali projekt, ki ga je sprva zavračal, nato pa se je poglobil vanj, spoznal ozadje in zaradi tega dojel izziv. Angleški prevod Whittakerja Chambersa iz leta 1928 ni upošteval vseh ravni jezika, v katerem je Felix Salten leta 1923 napisal Bambija, Walt Disney pa je iz zgodbe povlekel le eno razsežnost, namreč gozd in živalski svet. S tem je sicer pozornost rodov otrok usmeril na naravo, a obenem zamolčal pomembno sporočilo, ki zadeva človeško družbo. Jack Zipes meni, da je šlo pri adaptaciji, na podlagi katere so nastali Disneyjeve knjige in film za otroke, nekaj narobe: "Pravzaprav je zastrupil izvirnik. Seveda ga je mogoče interpretirati na različne načine. Mislim pa, da gre za zgodbo o manjšinah. Ni tako bistveno, ali je to judovska, afroameriška ali katera druga skupina, predvsem je pomembno spoznanje, kako težko je živeti v svetu, v katerega si se rodil za to, da te bodo ubili. Če se posameznik ne prilagodi in se zlije z družbo, lahko postane žrtev in tvega smrt. Živimo namreč v svetu, v katerem človeških življenj ne jemljemo resno." Zipes meni, da je Bambi Felix Salten sam. Salten – njegovo pravo ime je Siegmund Salzmann – je spremenil ime, kot Jud iz revne družine, je bil tarča okolice, izobraževal se je sam, kasneje pod mentorstvom vidnih avstrijskih intelektualcev judovskega rodu tistega časa, recimo Alfreda Schnitzlerja, pa Huga von Hofmanstahla in drugih iz kroga Karla Kraussa v kavarni Griensteidl na Dunaju. Kljub odrekanju identitete po eni strani, je podpiral sionistični krog Theodorja Hertzla, postal vplivni novinar, urednik, gledališki kritik, avtor in za nekaj časa predsednik avstrijskega PEN-a. A njegov vzpon je predvsem zasluga nadarjenosti in pa osebnih znanstev z visokim plemstvom, kjer je pomagal urejati kočljiva vprašanja ljubezenskih razmerij njegovih vidnih predstavnikov. Te zveze so mu pomagale zapustiti Avstrijo po priključitvi k Tretjemu Reichu, zatekel se je v Švico, kjer je leta 1945 umrl reven, sam in skorajda pozabljen. Črto učenja, mentorstva, vzpona in osamljenosti lahko sledimo tudi v Bambiju. Anne Savalese, urednica pri založbi Princeton University Press, pravi, da je bil že čas za novi prevod: "Mislim, da je Jack preprosto hotel bralcem predstaviti roman sam. Prav kombinacija novega prevoda in čudovitih ilustracij pa sta izdaji dala dodano vrednost. Zelo prijetno me je zato presenetila velika medijska pozornost. " Izstopajo namreč tudi ilustracije Alenke Sottler, med drugim Levstikove nagrajenke, ki pravi: "Generiram množico abstraktnih slik, v kateri zagledam prizore iz knjige. Popolnoma odprta sem na to intuitivno stran. Najprej zelo dobro preučim besedilo in nato iščem nekaj, kar bi bilo nenavadno, posebno, kar ne bi spadalo v kliše. Prav ta črno-bela interpretacija je dala temu besedilu nekoliko bolj žalosten, molovski odtenek. Ne več, da je vse ljubko in krasno, ampak da ima zgodba v ozadju temne tone. " Poti do tako ugledne založbe ne utira le znanstvo z Jackom Zipesom, ki je navdušen nad Slovenijo in je nekajkrat predaval v Ljubljani, ampak zahteva veliko truda, priporočil in dokazil. "Moram reči, da je to projekt, kakršnega si ilustrator morda želi celo življenje, pa ne pride do njega. Imela sem to čast, da sem ga dobila, in to se mi zdi na nek način krona moje kariere, da sem dejansko del nekega razkritja. ", še pravi Alenka Sottler, katere ilustracije ne le, da razkrivajo, ampak so same pravo odkritje.


27.01.2022

Pogledi na umetnost Draga Jančarja

Vsebine Programa Ars


Stran 31 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov