Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Številni filmski ustvarjalci še niso prejeli plačila za opravljeno delo.
Kot smo že poročali, so slovenski filmski ustvarjalci na nedavno končanem Festivalu slovenskega filma pozvali politične odločevalce, naj končno sprostijo več kot petmesečni zastoj javnega sofinanciranja domače kinematografije. Zaradi tega zastoja številni filmski ustvarjalci še niso prejeli plačila za opravljeno delo. Slovenski filmski center je namreč filmarjem izplačal manj kot petino pogodbeno dogovorjenih obveznosti za letošnje leto in časa za poplačilo dolgov ni več veliko. Ta teden je Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev znova opozorila poslance državnega zbora, premierja in predsednika republike, da je zastoj že povzročil dolgotrajno škodo. O tej težavi so v ponedeljek razpravljali tudi v državnem zboru.
Slovenski filmski ustvarjalci so opozorili, da je k blokadi javnega sofinanciranja kinematografije prispevala poteza prejšnje vlade, ki je državne subvencije kinematografiji prekvalificirala v investicije, sedanja vlada pa kljub zavzemanju za debirokratizacijo z novo prakso nadaljuje, čeprav ima vso pravno podlago, da bi z njo, če bi želela, prekinila. Klemen Dvornik, predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev:
Ne glede na to, kaj je razlog, ki nam ga politika podaja nazaj, češ da je bilo treba procesno najti načine, je v resnici tako, da ne moremo zastati za devet mesecev; take stvari je treba rešiti v mesecu, dveh. Maja, ko so se začele resne težave z ustavljanjem vseh procedur, smo razumeli, da je nastopila epidemija in da so se prioritete spremenile, vendar se je vmes situacija že izboljšala, postopki so bili izpeljani, tudi proračun je bil sprejet. Danes ne obstaja nobena ovira, da sredstva ne bi bila izplačana, ker gre za življenja ljudi, ki ne morejo kupiti hrane zase in za svoje otroke; nastopile so bazične preživetvene težave.
Treba je poudariti, da se je prekvalifikacija subvencij v investicije zgodila nenapovedano, brez javne razprave in razgrnitve mnenj o tem, kako utegne poseči v sistem neodvisnih filmskih producentov. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar:
Z našega stališča je skladno z zakonom pristojna institucija Slovenski filmski center, ki odloča o izbiri projektov na področju filma. Nove birokratske ovire, ki so nastopile zaradi uvrščanja filmov v nacionalne razvojne programe, sodijo v pristojnost ministrstva za finance, ki je verjetno pravi naslov za interpretacijo te zakonodaje. Mi pa menimo, da je filmski center skladno z zakonom avtonomna institucija in da odločanje katerega koli organa doslej ni bilo potrebno in tudi v nadaljevanju brez sprememb zakona ni potrebno.
Kot opozarjajo filmarji, trenutna praksa suspendira zakon o Slovenskem filmskem centru; utegne pa biti tudi v neskladju z zakonoma o upravnem postopku in javnih naročilih, saj filmska dejavnost ne deluje z javnimi naročili določene storitve ali blaga, temveč na podlagi javnih razpisov. Na ponedeljkovi seji državnega zbora sta svoj pogled na problem predstavila ministra za kulturo ter finance, Vasko Simoniti in Andrej Šircelj.
Še enkrat bi rekel, da je v tem časovnem loku bilo vendarle nekaj novih sprememb, prišlo je do nove spremembe v letu 2020 pod prejšnjim ministrom, ki so očitno smatrali, da mora iti po tej poti na vlado in v več kosih in v opredelitvi vsakega filma posebej. Zaradi tega menim, da je prišlo do določenih zaostankov in, kot sem rekel, 9. oktobra smo to posredovali ponovno na generalni sekretariat vlade, da uvrsti na dnevni red.
Vasko Simoniti
Meni natančni podatki o teh blokadah ali ne blokadah in tako naprej … seveda marsikaj se sliši, dobim tudi pismo in tako naprej. Vendar tukaj je seveda za to odgovorno resorno ministrstvo.
Andrej Šircelj
Tako se odgovornosti izmikata ministra Simoniti in Šircelj. Zakaj gradiva vlada še ni obravnavala, pa je na seji državnega zbora pojasnjeval notranji minister Aleš Hojs. Hojs namreč vodi odbor za državno ureditev in javne zadeve, ki je zadolžen za to, da gradiva, ki jih predlagajo ministrstva, vlada čim prej obravnava:
Zdaj nedvomno bo neko sito na koncu bodisi ta odbor, bodisi pravzaprav ta odbor ni sito. Na koncu je sito vendarle vlada, ne glede na vse podpisane pogodbe, kajti zavedati se moramo, da tudi za te konkretne filme na koncu prispeva denar vlada, torej gre iz državnega proračuna. In tako, kot se je zgodilo v prvi fazi ali pa v spomladanskih zadržanjih začasnega izvajanja proračuna, ko je bilo zadržano financiranje tistim že podpisanim pogodbam, ki so na javnem razpisu dobile sofinanciranje za pluralizacijo medijev, pa se je kasneje vse skupaj sprostilo. Sem prepričan, da se bo tudi tukaj zadeva relativno v kratkem obdobju uredila. Govorimo o sami sprostitvi.
Trenutno na vladno obravnavo čaka 31 filmskih projektov, nekateri med njimi so že posneti in so že doživeli uspešne mednarodne premiere. Za katere projekte gre, je objavljeno na spletni strani vlade, v rubriki »gradiva v obravnavi«.
Projekti imajo skupno vrednost 30 milijonov evrov, medtem ko je javno sofinanciranje s strani Filmskega centra približno 10-odstotno. Večina sredstev je zagotovljena iz drugih virov.
Odprto ostaja vprašanje, zakaj vlada z odločanjem tako dolgo odlaša in zakaj ne odstopi od odločanja o posameznih filmih, saj je prav v ta namen pred desetletjem ustanovila Slovenski filmski center, kjer neodvisni producenti prijavljajo projekte na javne razpise avtonomne agencije, kjer o njih odločajo strokovne komisije. Neodgovorjeni sta še vprašanji, ali prekvalificiranje slovenske kinematografije iz nepovratnih subvencij v investicije države pomeni korak nazaj v sistem državnega producentstva, kot smo ga poznali v prejšnji skupni državi, in ali tak način odločanja odpira vrata preventivni cenzuri, saj vlada z njim dobiva možnost, da zavrne ustvarjanje določenega filma, teme ali filmskih avtorjev in avtoric.
Številni filmski ustvarjalci še niso prejeli plačila za opravljeno delo.
Kot smo že poročali, so slovenski filmski ustvarjalci na nedavno končanem Festivalu slovenskega filma pozvali politične odločevalce, naj končno sprostijo več kot petmesečni zastoj javnega sofinanciranja domače kinematografije. Zaradi tega zastoja številni filmski ustvarjalci še niso prejeli plačila za opravljeno delo. Slovenski filmski center je namreč filmarjem izplačal manj kot petino pogodbeno dogovorjenih obveznosti za letošnje leto in časa za poplačilo dolgov ni več veliko. Ta teden je Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev znova opozorila poslance državnega zbora, premierja in predsednika republike, da je zastoj že povzročil dolgotrajno škodo. O tej težavi so v ponedeljek razpravljali tudi v državnem zboru.
Slovenski filmski ustvarjalci so opozorili, da je k blokadi javnega sofinanciranja kinematografije prispevala poteza prejšnje vlade, ki je državne subvencije kinematografiji prekvalificirala v investicije, sedanja vlada pa kljub zavzemanju za debirokratizacijo z novo prakso nadaljuje, čeprav ima vso pravno podlago, da bi z njo, če bi želela, prekinila. Klemen Dvornik, predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev:
Ne glede na to, kaj je razlog, ki nam ga politika podaja nazaj, češ da je bilo treba procesno najti načine, je v resnici tako, da ne moremo zastati za devet mesecev; take stvari je treba rešiti v mesecu, dveh. Maja, ko so se začele resne težave z ustavljanjem vseh procedur, smo razumeli, da je nastopila epidemija in da so se prioritete spremenile, vendar se je vmes situacija že izboljšala, postopki so bili izpeljani, tudi proračun je bil sprejet. Danes ne obstaja nobena ovira, da sredstva ne bi bila izplačana, ker gre za življenja ljudi, ki ne morejo kupiti hrane zase in za svoje otroke; nastopile so bazične preživetvene težave.
Treba je poudariti, da se je prekvalifikacija subvencij v investicije zgodila nenapovedano, brez javne razprave in razgrnitve mnenj o tem, kako utegne poseči v sistem neodvisnih filmskih producentov. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar:
Z našega stališča je skladno z zakonom pristojna institucija Slovenski filmski center, ki odloča o izbiri projektov na področju filma. Nove birokratske ovire, ki so nastopile zaradi uvrščanja filmov v nacionalne razvojne programe, sodijo v pristojnost ministrstva za finance, ki je verjetno pravi naslov za interpretacijo te zakonodaje. Mi pa menimo, da je filmski center skladno z zakonom avtonomna institucija in da odločanje katerega koli organa doslej ni bilo potrebno in tudi v nadaljevanju brez sprememb zakona ni potrebno.
Kot opozarjajo filmarji, trenutna praksa suspendira zakon o Slovenskem filmskem centru; utegne pa biti tudi v neskladju z zakonoma o upravnem postopku in javnih naročilih, saj filmska dejavnost ne deluje z javnimi naročili določene storitve ali blaga, temveč na podlagi javnih razpisov. Na ponedeljkovi seji državnega zbora sta svoj pogled na problem predstavila ministra za kulturo ter finance, Vasko Simoniti in Andrej Šircelj.
Še enkrat bi rekel, da je v tem časovnem loku bilo vendarle nekaj novih sprememb, prišlo je do nove spremembe v letu 2020 pod prejšnjim ministrom, ki so očitno smatrali, da mora iti po tej poti na vlado in v več kosih in v opredelitvi vsakega filma posebej. Zaradi tega menim, da je prišlo do določenih zaostankov in, kot sem rekel, 9. oktobra smo to posredovali ponovno na generalni sekretariat vlade, da uvrsti na dnevni red.
Vasko Simoniti
Meni natančni podatki o teh blokadah ali ne blokadah in tako naprej … seveda marsikaj se sliši, dobim tudi pismo in tako naprej. Vendar tukaj je seveda za to odgovorno resorno ministrstvo.
Andrej Šircelj
Tako se odgovornosti izmikata ministra Simoniti in Šircelj. Zakaj gradiva vlada še ni obravnavala, pa je na seji državnega zbora pojasnjeval notranji minister Aleš Hojs. Hojs namreč vodi odbor za državno ureditev in javne zadeve, ki je zadolžen za to, da gradiva, ki jih predlagajo ministrstva, vlada čim prej obravnava:
Zdaj nedvomno bo neko sito na koncu bodisi ta odbor, bodisi pravzaprav ta odbor ni sito. Na koncu je sito vendarle vlada, ne glede na vse podpisane pogodbe, kajti zavedati se moramo, da tudi za te konkretne filme na koncu prispeva denar vlada, torej gre iz državnega proračuna. In tako, kot se je zgodilo v prvi fazi ali pa v spomladanskih zadržanjih začasnega izvajanja proračuna, ko je bilo zadržano financiranje tistim že podpisanim pogodbam, ki so na javnem razpisu dobile sofinanciranje za pluralizacijo medijev, pa se je kasneje vse skupaj sprostilo. Sem prepričan, da se bo tudi tukaj zadeva relativno v kratkem obdobju uredila. Govorimo o sami sprostitvi.
Trenutno na vladno obravnavo čaka 31 filmskih projektov, nekateri med njimi so že posneti in so že doživeli uspešne mednarodne premiere. Za katere projekte gre, je objavljeno na spletni strani vlade, v rubriki »gradiva v obravnavi«.
Projekti imajo skupno vrednost 30 milijonov evrov, medtem ko je javno sofinanciranje s strani Filmskega centra približno 10-odstotno. Večina sredstev je zagotovljena iz drugih virov.
Odprto ostaja vprašanje, zakaj vlada z odločanjem tako dolgo odlaša in zakaj ne odstopi od odločanja o posameznih filmih, saj je prav v ta namen pred desetletjem ustanovila Slovenski filmski center, kjer neodvisni producenti prijavljajo projekte na javne razpise avtonomne agencije, kjer o njih odločajo strokovne komisije. Neodgovorjeni sta še vprašanji, ali prekvalificiranje slovenske kinematografije iz nepovratnih subvencij v investicije države pomeni korak nazaj v sistem državnega producentstva, kot smo ga poznali v prejšnji skupni državi, in ali tak način odločanja odpira vrata preventivni cenzuri, saj vlada z njim dobiva možnost, da zavrne ustvarjanje določenega filma, teme ali filmskih avtorjev in avtoric.
V Moderni galeriji v Ljubljani so podelili osrednje nacionalne nagrade za likovno in vizualno umetnost – nagrade Riharda Jakopiča. Za življenjsko delo jo je prejela akademska kiparka Duba Sambolec, mednarodno priznana umetnica in profesorica, ki je vrsto let delovala in poučevala na Norveškem, za svoje delo pa je bila tudi večkrat nagrajena. Nagrada Riharda Jakopiča za opus preteklih petih let je šla v roke akademskemu kiparju in videastu Tobiasu Putrihu, priznanje Riharda Jakopiča za mlado avtorico pa je prejela akademska slikarka Neja Zorzút.
Križ je eden izmed simbolov, ki je najpogosteje upodobljen, izdelava križev pa je bila izjemno razširjena v preteklosti in je tudi danes. Med njimi še posebej izstopajo limoški križi. V 12. in 13. stoletju je bilo mesto Limoges eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani predstavljajo na razstavi Kristus kralj tri od štirih znanih tipov limoških križev v Sloveniji. Soavtor Miran Pflaum pravi, da so tovrstni križi eni izmed najlepših: »Osebno so mi nekaj posebnega, ker ne prikazujejo trpečega Kristusa, ampak Kristusa, ki vlada, ki je odrešenik. Nekakšno milino in mirnost je mogoče zaznati. Odlikuje jih tudi dokaj preprosta in efektivna izdelava.« Estetiko limoških križev je mogoče doživeti skozi likovno podobo in glasbo 13. stoletja. Razstava pa ima še nekaj posebnosti, ki jo povezuje z današnjim časom. Na njej je razstavljena pohodna oprema romarja Jakobove poti, saj Limoges leži ob poti, ki vodi iz Pariza v Santiago de Compostela. Odločili so se, da jo bodo selili po slovenski Jakobovi poti. V ta namen so za romarje izdelali tudi poseben žig.
V Narodni galeriji so odprli 10. bienale Brumen, najobsežnejši pregled slovenskega vizualnega oblikovanja. Poleg razstavljenih 134 del je mednarodna žirija izbrala tudi dobitnike Brumnove nagrade. Fundacija Brumen je letos prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je profesor Peter Skalar, ki opozarja, da je grafično oblikovanje v družbi zapostavljeno. Veliko nagrado Brumen za družbeno koristni doprinos je prejel spletni portal sledilnik covid-19. Luka Renko je nagrade vesel, a še bolj je ponosen na dejstvo, da je bil projekt uporabljan. Oblikovalec Primož Zorko je poleg nagrade prejel še posebno pohvalo žirije za serijo plakatov, ki se je zoperstavila pokroviteljskemu tonu javne komunikacije med pandemijo. Med komunikacijskimi in promocijskimi gradivi so nagrado prejeli tudi studio Kruh in Cankarjev dom za podobo 22. Festivala dokumentarnega filma. Skupaj je bilo nagrajenih 17 projektov, razstava pa bo v Narodni galeriji na ogled do konca maja.
Živimo v kibernetskih in virtualnih okoljih, znanost že dolgo in vedno bolj posega v nepredstavljivo, tudi odnosi so vse abstraktni. Vse to vpliva na razumevanje vizualne umetnosti. Ta se od abstraktnega slikarstva v povojnem modernizmu, ki se je med drugim precej ukvarjal s samo likovnostjo, s formo, z estetsko vrednostjo vizualnih izhodišč, z iskanjem elementarnega in univerzalnega, loči po tem, da raziskuje bolj globalno kompleksnost. In loči se po vzgibu, zakaj nastaja, poudarja kustosinja doktorica Nadja Gnamuš. Za avtorje ni več v ospredju tematiziranje abstrakcije same na sebi, saj je ta že logična posledica mišljenja. Na vizualno produkcijo seveda vpliva logika sodobnih tehnologij. Vendar se lahko prepleta z analognim ustvarjanjem. Sloji Suzane Brborović spominjajo na kolažiranje v računalniški grafiki, a pogled od blizu razkrije slikarsko barvo na platnu. Taki primeri pričajo tudi o načinu sestavljanja vsebin dandanes – nenehno menjujemo med predmetnim, še oprijemljivim in zasloni, kjer preklapljamo med programi, slikami, spletnimi stranmi, jih sopostavljamo in tako naprej. Pomembna vidika razstave sta raznovrstnost medijev in vprašanje percepcije. Kot srečanje med subjektivnim pogledom človeka in pogojno rečeno "objektívnim znanstvenim" se sreča v videoinstalaciji Uršule Berlot Pompe z naslovom Hiperoptika. Nastal je v sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in preučuje pogoje tehnološko razširjenega gledanja z uporabo mikroskopskih instrumentov. Pri Tobiasu Putrihu smo vajeni prostorskih konstrukcij, tokrat pa je pokazal risbe. Ročno risbo vstavlja v računalniški program kot pripomoček umetni inteligenci, da se ta uči risati, njeno točkovno abstrakcijo potem sam dopolni s svojo risbo, vstavi v računalnik in tako risba postaja vedno bolj zapletena. Meja med intervencijo človeka in umetne inteligence pa se briše. Če se, na drugi strani, gibanje v prostor v slikah Mojce Zlokarnik navadno dogaja navidezno z barvnih žarenjem, ploskve na tej razstavi tudi dejansko odpre proti gledalcu. Zlokarnik sicer vzbuja pozornost prav z vračanjem k formalni slikarski abstrakciji, s tem, da postavlja barvna polja drugo ob drugo. In čeprav bi kdo rekel, da je to v slikarstvu že zdavnaj odkrito, prav njo lahko damo za primer slikarke, ki na novo izumlja v okviru le na videz že videnega. V galeriji "S" na ljubljanskem gradu se srečamo še z drevesnim delcem Boštjana Drinovca – geometrično formo drevesa, deblo pa je bolj daljnovodni steber in krošnjo namesto listja krasijo zeleni čipi. Pa naj ostane še kaj za ogled, povejmo le še to, da tudi Roman Makše s skulpturo posega v prostor, Duša Jesih pa na steni razgrajuje pravokotno konvencijo slikarskega formata.
V Prešernovem gledališču Kranj se je sklenil 52. Teden slovenske drame. Sklepna slovesnost je potekala v znamenju podeljevanja nagrad, tako strokovnih žirij kot občinstva. Letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je prejela Katarina Morano, za besedilo Usedline, ki ga lahko v uprizoritvi v tej sezoni gledamo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru žirije pa je prejela uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.
Na prvo aprilsko sredo je minilo 30 let od mednarodnega priznanja neodvisne Bosne in Hercegovine. Ob ostrem srbskem nasprotovanju se je vnela vojna, nad bosansko-hercegovskim narodom se je več let izvajalo etnično čiščenje. Iz domovine se je izselilo več milijonov ljudi, nekaj deset tisoč prebežnikov pa se je zateklo v Slovenijo. Maida Džinić, tudi sama prebežnica iz Bosne in Hercegovine, je predlagala pester kulturen program ob obeležitvi tridesetletnici teh dogodkov. Poleg dvodelna razstave v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška pa se v maju odpira še ena razstava. Pod naslovom Ta vojna ni naša bodo v Galeriji Fotografija na ogled dela fotoreporterjev, ki so za tednik Mladina v 90-ih letih pokrivali te žalostne dogodke. Na razstavi bodo sodelovali Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik. Poleg razstav in različnih okroglih miz, pa se ob 30-ti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo obeta koncert Podalpski sevdah Damirja Imamovića in po več kot 20-ih letih ponovno združenih zasedb Vali in Dertum, v katerih so večinoma ustvarjali pregnanci. In ravno oni so odigrali eno ključnih vlog pri ohranitvi tega tradicionalnega južnoslovanskega glasbenega žanra. Takrat so za svoj drugi dom vzeli avtonomne prostore, kot sta Vodnikova domačija in KUD France Prešeren, kjer pa so se poleg z glasbo ukvarjali tudi z literaturo in likovno umetnostjo, med drugim pa so delovali v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki jo je vodila dramska igralka Draga Potočnjak. Za čas praznovanja so načrtovali rekonstrukcijo ene izmed predstav skupine: Dođi makar sebi, ako nemaš kome drugom, a je bil projekt prestavljen na prihodnje leto, ko se bosta trem nekdanjim članom skupine pridružili še režiserka Nina Šorak in igralka Tamara Avguštin.
V mnogih evropskih glasbenih tradicijah so čas velikega tedna in dogodki, povezani s tem odobjem cerkvenega leta, v okviru različnih zgodovinskih obdobij glasbene umetnosti vzpodbudili nastanek nekaterih najodličnejših glasbenih del, v katerih so skladatelji skušali zajeti dramatične dogodke Kristusovega trpljenja in preizkušenj. Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj tako vsako leto en teden pred velikonočnimi prazniki ponudi nabor koncertov s tematskimi sporedi, ki vključujejo znana, pa tudi redkeje izvajana dela, povezana s širšo tematiko postnega in velikonočnega časa, med katerimi poleg resne umetnostne glasbe ne manjka niti starodavnih, tudi tradicijskih napevov in ljudske glasbe. Posebnemu dnevu se letos aktivno pridužuje sedem držav oziroma radijskih postaj, med njimi tudi Radio Slovenija; ob 18. uri bo na sporedu posnetek koncerta z naslovom Postoj, prisluhni, na katerem Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča in ob spremljavi klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič izvaja glasbo Andreja Makorja, Jurija (Georga) Prennerja in Huga Wolfa. Izpostavljamo še dva neposredna prenosa koncertov; ob 14:15 bo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu zvenel Pasijon po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ga bodo pod vodstvom britanskega dirigenta in strokovnjaka za glasbo starejših obdobij Andrewa Manzeja izvedli mednarodni solisti, zbor Laurens Collegium iz Rotterdama in Kraljevi orkester Concertgebouw, ob 17. uri pa se bo v Rigi začel koncert sodobnejše latvijske glasbe, na katerem bosta prvič izvedeni dve novi deli, ki ju je Latvijski radio naročil posebej za to priložnost – Glasnik pomladi za saksofon in kokle Anne Veismane in Pričevanje našega časa za saksofon in orgle Madare Petersone. Zadnjo je navdihnila poezija pesnice Inge Pizane, zlasti vrstica, ki govori: "Samo eno si želim, da prišla bi pomlad in mir." Ponudbo letos dopolnjujejo še koncerti iz Rusije (11:05), Danske (12:00), Bolgarije (13:05) in Češke (22:05).
Balet Svatba bo uprizorjen premierno, Posvetitev pomladi pa se, po desetih letih, kar je minilo od premierne izvedbe v Mariboru ter številnih gostovanjih po svetu, vrača pred domače občinstvo
Najbolj nasprotujoče si interpretacije dogodkov iz časa 2. svetovne vojne sprožajo pogledi na življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostno-obveščevalne službe komunistov. Pomen in vpliv njegove osebnosti obravnava obsežna monografija Janeza Juhanta z naslovom Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda. Izdale in založile so jo vse tri Mohorjeve družbe, Teološka fakulteta v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave. Vir fotografije: www.nadskofija-ljubljana.si
Neveljaven email naslov