Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavni tekmovalni program je na letošnji Animateki tako kot doslej osredotočen na filme iz srednje in vzhodne Evrope, ki na drugih filmskih festivalih na sploh pogosto neupravičeno ostajajo spregledani.
Eden izmed presežkov letošnjega glavnega tekmovalnega programa je film How to disappear, ali, Kako izginiti, ki je posnet znotraj računalniške igre. Gre za strelsko igro Battlefield, ali Bojišče, številka pet, postavljena pa je v čas prve svetovne vojne. Igralec ali igralka morata sama ali z ekipo ubiti čim več vojakov nasprotne strani. Animirani film, posnet v igri, tako sestavljajo hiperrealistični grafični prizori igranja vojskovanja v slikoviti vojni krajini.
Za filmom stoji avstrijska skupina Total Refusal, ali Popolna zavrnitev, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump, in si je za svoje poslanstvo zadala kritično analizo in usvajanje digitalnih prostorov videoiger, ki jim spremenijo namembnost. Delujejo torej v prostoru videoiger, a pri tem zavračajo način igre, kot so si ga zamislili ustvarjalci. Iz videoiger namesto tega ustvarjajo nove aktivnosti in pripovedi, ki oblikujejo javne prostore, ki odpirajo možnost za kritično in prevratniško mišljenje. S filmom How to disappear tako raziskujejo možnosti za upor proti vojni in nasilju, denimo, skozi dezerterstvo in vojaško nepokorščino. Robin Klengel:
Kolektiv je sicer večji, je odprt, tako, da še raste. Predstavljamo se kot digitalno gibanje za razorožitev, kar je naš dolgoročni cilj. Najprej nismo imeli namena posneti filma, pač pa narediti nekakšno intervencijo v svetu računalniških iger. Mislili smo jih uporabiti kot družbeni prostor, saj se ob strelskih igrah na spletu zbira res veliko ljudi. Raziskati smo hoteli zgodbe o dezerterjih, o ljudeh, ki so od vojskovanja zbežali, hoteli smo jih med igranjem igre prebirati igralcem na spletu, ki igrajo igro kot običajno. Pokazati smo jim torej hoteli drugo plat tega, kar prikazuje igra. Težko je bilo, ker računalniške kode seveda nismo mogli spreminjati, zato smo lahko počeli le tisto, kar nam je dovoljeval program. Težko je komunicirati z drugimi igralci, s tistimi, ki niso v istem vodu, kot si sam. Potem smo se odločili za film. Napisali smo scenarij, začeli raziskovati zgodovino dezerterstva, in vse bolj nas je začenjalo zanimati. Zdelo se nam je, da moramo to pot zgodovine narediti bolj znano – v šolah se denimo učimo samo o tistih, ki so se vojskovali, redkeje pa od tistih, ki so zbežali. Odločili smo se, da jim bomo posvetili cel film. V igri smo poskušali najti mesta, ki bi nam pomagala posneti scenarij, kot smo si ga zamislili, ga napolniti s podobami, v katerih se logika vojakov, vojnega scenarija, vsaj malo zlomi. Torej, iskati mesta, kjer se liki ne le bojujejo, ampak počnejo še kaj drugega. V programu smo iskali nenasilne, nevojaške gibe, mesta, scenarije, dejanja in nastope.
Od kolektiva Total Refusal pa k kolektivu Kompot iz Bolgarije, od koder prihaja animatorka, režiserka in producentka Véssela Dáncheva. Film Hierarchy Glitch, kar bi lahko prevedli kot Šum v hierarhiji, skozi popolno abstrakcijo barvnih likov na črnem ozadju obravnava temeljno premiso modela ekonomije za skupno dobro. Film je del večjega projekta z naslovom Happiness Machine ali Stroj za srečo, pri katerem je sodelovalo deset animatork in deset skladateljic, vsa njihova dela pa je navdihnila ekonomija za skupno dobro. Gre za idejo, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, po njej pa so podjetja, ki lahko dokažejo, da delujejo v skupno dobro, upravičena do davčne olajšave. Poleg Avstrije, od koder ideja izvira, jo delno izvajata tudi Italija in Nemčija. Véssela Dáncheva, ki je doslej snemala veliko bolj klasične pripovedne filme, pravi, da jo je abstraktna animacija navdušila.
Zelo sem uživala. Sprašujem se, zakaj nisem že prej delala bolj abstraktnih stvari. Ne morem reči, da bom odslej snemala izključno takšne filme, zagotovo pa bom bolj eksperimentirala z abstrakcijo. Tak način dela je veliko bolj intuitiven, še vedno lahko poiščeš zgodbo, dramaturgijo, pripoved, lahko pa se vseeno veliko bolj poigravaš z oblikami, barvami, ritmom. Zato se mi to zdi dobra smer za v prihodnje.
Film je nastal z mešanjem različnih tehnik, izrezki, 2D animacijo in risanjem. Vésela Dančeva:
Nekoliko sem že naveličana tega, da vse nastane na računalniku. Ti kvadrati in črte so zelo preprosti, zato sem hotela poiskati nekaj drugačnega. Kvadrati so izrezani iz papirja, črte so digitalne, ozadje pa je naslikano, kar sem dodala nazadnje. Že prej sem se kdaj igrala z digitalno animacijo, zato mi ni bilo treba vsega izumljati na novo, pred kamero.
Med izstopajočimi filmi v tekmovalnem programu je tudi hrvaški Vsi ti občutki v mojem trebuhu, animirani dokumentarni film, ki je pravzaprav subjektivna, osebna izpoved transspolne Zagrebčanke. Ta se trudi poiskati svojo spolno in seksualno identiteto v družbi, ki transspolnost še vedno zavrača. Ukrajinski film The Surrogate, ali, »Nadomestnik«, je nadrealistična, mestoma kafkovska grozljivka o moškem, ki ga zamenja sodelavec njegovega dekleta, ki je vanjo na skrivaj zaljubljen. Zanimiv pa je tudi francosko-češki film Zahajajoča zvezda, ki arhivske posnetke in fotografije Stalina uporabi kot kolaž, iz katerega sestavi pripoved o njegovi porajajoči se preganjavici o zapornikih, ki se vračajo iz gulagov.
Glavni tekmovalni program je na letošnji Animateki tako kot doslej osredotočen na filme iz srednje in vzhodne Evrope, ki na drugih filmskih festivalih na sploh pogosto neupravičeno ostajajo spregledani.
Eden izmed presežkov letošnjega glavnega tekmovalnega programa je film How to disappear, ali, Kako izginiti, ki je posnet znotraj računalniške igre. Gre za strelsko igro Battlefield, ali Bojišče, številka pet, postavljena pa je v čas prve svetovne vojne. Igralec ali igralka morata sama ali z ekipo ubiti čim več vojakov nasprotne strani. Animirani film, posnet v igri, tako sestavljajo hiperrealistični grafični prizori igranja vojskovanja v slikoviti vojni krajini.
Za filmom stoji avstrijska skupina Total Refusal, ali Popolna zavrnitev, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump, in si je za svoje poslanstvo zadala kritično analizo in usvajanje digitalnih prostorov videoiger, ki jim spremenijo namembnost. Delujejo torej v prostoru videoiger, a pri tem zavračajo način igre, kot so si ga zamislili ustvarjalci. Iz videoiger namesto tega ustvarjajo nove aktivnosti in pripovedi, ki oblikujejo javne prostore, ki odpirajo možnost za kritično in prevratniško mišljenje. S filmom How to disappear tako raziskujejo možnosti za upor proti vojni in nasilju, denimo, skozi dezerterstvo in vojaško nepokorščino. Robin Klengel:
Kolektiv je sicer večji, je odprt, tako, da še raste. Predstavljamo se kot digitalno gibanje za razorožitev, kar je naš dolgoročni cilj. Najprej nismo imeli namena posneti filma, pač pa narediti nekakšno intervencijo v svetu računalniških iger. Mislili smo jih uporabiti kot družbeni prostor, saj se ob strelskih igrah na spletu zbira res veliko ljudi. Raziskati smo hoteli zgodbe o dezerterjih, o ljudeh, ki so od vojskovanja zbežali, hoteli smo jih med igranjem igre prebirati igralcem na spletu, ki igrajo igro kot običajno. Pokazati smo jim torej hoteli drugo plat tega, kar prikazuje igra. Težko je bilo, ker računalniške kode seveda nismo mogli spreminjati, zato smo lahko počeli le tisto, kar nam je dovoljeval program. Težko je komunicirati z drugimi igralci, s tistimi, ki niso v istem vodu, kot si sam. Potem smo se odločili za film. Napisali smo scenarij, začeli raziskovati zgodovino dezerterstva, in vse bolj nas je začenjalo zanimati. Zdelo se nam je, da moramo to pot zgodovine narediti bolj znano – v šolah se denimo učimo samo o tistih, ki so se vojskovali, redkeje pa od tistih, ki so zbežali. Odločili smo se, da jim bomo posvetili cel film. V igri smo poskušali najti mesta, ki bi nam pomagala posneti scenarij, kot smo si ga zamislili, ga napolniti s podobami, v katerih se logika vojakov, vojnega scenarija, vsaj malo zlomi. Torej, iskati mesta, kjer se liki ne le bojujejo, ampak počnejo še kaj drugega. V programu smo iskali nenasilne, nevojaške gibe, mesta, scenarije, dejanja in nastope.
Od kolektiva Total Refusal pa k kolektivu Kompot iz Bolgarije, od koder prihaja animatorka, režiserka in producentka Véssela Dáncheva. Film Hierarchy Glitch, kar bi lahko prevedli kot Šum v hierarhiji, skozi popolno abstrakcijo barvnih likov na črnem ozadju obravnava temeljno premiso modela ekonomije za skupno dobro. Film je del večjega projekta z naslovom Happiness Machine ali Stroj za srečo, pri katerem je sodelovalo deset animatork in deset skladateljic, vsa njihova dela pa je navdihnila ekonomija za skupno dobro. Gre za idejo, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, po njej pa so podjetja, ki lahko dokažejo, da delujejo v skupno dobro, upravičena do davčne olajšave. Poleg Avstrije, od koder ideja izvira, jo delno izvajata tudi Italija in Nemčija. Véssela Dáncheva, ki je doslej snemala veliko bolj klasične pripovedne filme, pravi, da jo je abstraktna animacija navdušila.
Zelo sem uživala. Sprašujem se, zakaj nisem že prej delala bolj abstraktnih stvari. Ne morem reči, da bom odslej snemala izključno takšne filme, zagotovo pa bom bolj eksperimentirala z abstrakcijo. Tak način dela je veliko bolj intuitiven, še vedno lahko poiščeš zgodbo, dramaturgijo, pripoved, lahko pa se vseeno veliko bolj poigravaš z oblikami, barvami, ritmom. Zato se mi to zdi dobra smer za v prihodnje.
Film je nastal z mešanjem različnih tehnik, izrezki, 2D animacijo in risanjem. Vésela Dančeva:
Nekoliko sem že naveličana tega, da vse nastane na računalniku. Ti kvadrati in črte so zelo preprosti, zato sem hotela poiskati nekaj drugačnega. Kvadrati so izrezani iz papirja, črte so digitalne, ozadje pa je naslikano, kar sem dodala nazadnje. Že prej sem se kdaj igrala z digitalno animacijo, zato mi ni bilo treba vsega izumljati na novo, pred kamero.
Med izstopajočimi filmi v tekmovalnem programu je tudi hrvaški Vsi ti občutki v mojem trebuhu, animirani dokumentarni film, ki je pravzaprav subjektivna, osebna izpoved transspolne Zagrebčanke. Ta se trudi poiskati svojo spolno in seksualno identiteto v družbi, ki transspolnost še vedno zavrača. Ukrajinski film The Surrogate, ali, »Nadomestnik«, je nadrealistična, mestoma kafkovska grozljivka o moškem, ki ga zamenja sodelavec njegovega dekleta, ki je vanjo na skrivaj zaljubljen. Zanimiv pa je tudi francosko-češki film Zahajajoča zvezda, ki arhivske posnetke in fotografije Stalina uporabi kot kolaž, iz katerega sestavi pripoved o njegovi porajajoči se preganjavici o zapornikih, ki se vračajo iz gulagov.
Včeraj se je v Palermu začela mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Na tej platformi, ki jo je leta 1955 ustanovil Mednarodni svet, takrat še pod okriljem UNESCa, si radijske postaje izmenjajo izbrane nove posnetke del sodobnih skladateljev, delegati sodelujočih postaj pa izbirajo najbolj prepričljive med njimi. Radio Slovenija tokrat predstavlja koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žurája, s tribune pa poroča letošnji delegat Primož Trdan.
NAPOVED: V Slovenskem etnografskem muzeju nocoj ob 18. uri odpirajo razstavo Plečnikova Lectarija. S Plečnikom in njegovo Lectarijo, ki je tik pred drugo svetovno vojno zaživela na Kongresnem trgu, je povezana tudi Krbavčičeva svečarska in medičarska delavnica na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Oba ambienta bosta odslej na ogled na stalni razstavi.
Na smrt velikega književnika Borisa Pahorja so se odzvali tudi njegovi sodelavci in prijatelji. Nekaj njihovih misli je zbral Gregor Podlogar.
Prihodnji teden se v Izoli začenja 18. Kino otok, festival mednarodnega avtorskega filma, ki se po dveh letih prilagojenih epidemijskih izdaj tudi vrača v svoj tradicionalni termin: prvi teden junija. Festival letos prinaša filme iz Madžarske, Kanade in Ukrajine, Belorusije, Italije, Škotske, Francije, Malte, Indije, Hrvaške, Srbije, Kolumbije in drugih držav, v sredo pa ga bo odprl dokumentarni film Izginjanje, ki raziskuje osebno, družinsko, družbeno in politično zgodovino – in sodobnost – dvojezične avstrijske Koroške, kjer slovenskega jezika v javnih prostorih že dolgo ni več slišati.
Bo 75. zlato palmo spet prejel Šved Ruben Östlund ali pa bo šla ponovno v roke Romuna Cristiana Mungiuja? Jo bo dobil Poljak Jerzy Skolimowski?
Od petka, 27. maja, do nedelje, 29. maja, po vsej Sloveniji poteka arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije. Gre za eno redkih priložnosti, ki omogočajo izkušnjo, da ljudje v stavbe vstopijo, jih preizkusijo, dobijo kontakt z arhitekti, uporabniki, lastniki, izvajalci in drugimi strokovnjaki. Tema letošnjega festivala je "Arhitektura v novi realnosti".
Dokumentarec raziskuje burno zgodovino zapuščenega koncertnega klavirja, čigar domovanje je po nenavadnem spletu naključi že več kot 60 let prav dramski studio 01 Radia Slovenija. Strniši je ta koncertni Bösendorfer naposled predstavljal vir obsežnega navdiha. Na njem je ustvaril album z istoimenskim naslovom, z njega odpihnil prah, ki je s tem vsaj delno razkril tudi tančine naše polpretekle zgodovine. V radiofonski jezik je esejska razmišljanja, sprva nastala pod redakcijsko zasnovo Marka Crnkoviča za spletno revijo Fokuspokus, prevedel režiser Klemen Markovčič. Tako je nastala samosvoja zvočna pripoved o tem resnično posebnem klavirju na Radiu Slovenija, ki pa je od premiere dokumentarca leta 2018 doživel tudi celovito prenovo za katero je v resnici najbolj zaslužna prav ta radiofonska raziskava. Režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Nejc Zupančič Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Pripovedovalec – Renato Horvat Vodja pogovora – Klemen Markovčič Sogovornika – Matija Milčinski in Peter Hribar Interpret – Gorazd Logar Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 2018
Srečanje, ki je obsegalo pet predavanj in ogled filma, je bilo posvečeno enemu od najbolj izstopajočih in najbolj plodovitih nemških intelektualcev svojega časa Siegfriedu Kracauerju (1889 – 1966). Povod pa je bil izid prevoda njegovega dela Ornamenti množice (Založba *cf, 2021), ki velja za njegovo najbolj vplivno delo. Siegfried Kracauer pri nas ni širše poznan mislec, in to navkljub dejstvu, da je prevod tega dela že četrta knjižna objava tega avtorja pri nas. Pred tem so izšle še knjižne objave: Filmska čitanka (Slovenska kinoteka, 2017), roman Ginster (CZ, 2014) in razprava Uslužbenci (Založba *cf, 2013). Krackauerjeva življenjska zgodba na samosvoj način uteleša zgodovino 20. stoletja in je močno vpliva tudi na njegovo delo. Prevajalka Anja Naglič je povedala, da je "Krackauerjevo življenje je tako zasebno kot poklicno potekalo v znamenju eksteritorialnosti, če si izraz sposodim kar pri njem samem. Kot jud je bil napol tujec v Nemčiji, kot nemški emigrant tujec v Franciji in v ZDA, in kar trikrat je začel svoje (poklicno) življenje na novo – leta 1921, ko se je iz arhitekta prelevil v novinarja, leta 1933 z begom iz Nemčije v Francijo in leta 1941 z begom v ZDA". Delo Ornament množice je izšlo leta 1963, v njem pa je avtor izbral 24 od nekaj sto esej, ki jih je napisal v času weimarske republike. V njih na interdisciplinarni način pretresa (moderno) življenje zgodnjega 20. stoletja in analizira pojave množične kulture. Vsak na svoj način so to osvetlili tudi vsi predavatelji na dogodku: Anja Naglič, Miloš Kosec, Magdalena Germek, Rok Vevar in Marko Jenko, ki je med drugim povedal: "Če se spomnite filma Plesalka v temi Larsa von Trierja, tu lahko začutite rojevanje glasbe iz zvokov stroja, iz ponavljajočih gibov. Tukaj se odpira polje ornamenta. Prav na tej točki, bi lahko rekli, da se nekaj osamosvaja – proces proizvajanja nečesa se pervertira, se ovije vase, je samo sebi namen. To je tisto, kar je tu ključno." In kot je Marko Jenko še zapisal v spremni besedi dela Ornament množice: "Ornament je bistven za bistvo. Je točka skupnega pogleda množice, kjer je množica, in to materialno, mnogo bolj iskrena, kot se ji morda zdi." Kracauerjeva misel – kar je potrdil tudi dogodek v Kinu Šiška – še danes precej intenzivno nagovarja teoretike in raziskovalce s področij sociologije, filozofije, sodobnega plesa, likovne umetnosti, arhitekture in filma.
Letizia Battaglia, (1935-2022) ni bila le fotografinja, predvsem je bila in hotela biti neodvisna in svobodna ženska, ki se je za pot fotoreporterke odločila razmeroma pozno, in še to ne po lastni izbiri. Ob končanem članku so jo vprašali, kje pa so fotografije? In tako se je začel počasen prehod od novičarke do kritične intelektualke, pogumne fotoreporterke, ki je čutila, da mora prizore s 50mm objektivom posneti od blizu. Tako v Italiji kot po svetu je postala prepoznavna zaradi fotografiranja žrtev mafije na italijanskem jugu.
Če Ivan Štrekelj ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, meni Petra Rezar, ki je z Matejo Breščak pripravila razstavo v Narodni galeriji, o umetniku pa je napisala tudi knjigo. Ustvarjal je predvsem realistične portrete in ženske akte, v njegovih delih pa slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti, preberemo v razstavnem besedilu. To velja tudi za naslovno podobo, kip z naslovom Poplava upodobitev utapljajoče se deklice, ki hlasta za zrakom. Mateja Breščak pove, da je razstava nastala v sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Donirali so jim nekaj Štrekljevih del, ki so jih imeli v lasti, na razstavo pa so vključili tudi dvanajst opisov umetnin v znakovnem jeziku. Leta 1916 rojeni Štrekelj je bil tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije v Juglaviji, sicer pa je najprej študiral v Beogradu, ko so po vojni ustanovili likovno akademijo v Ljubljani, pa se je vpisal v tretji letnik kiparstva. Med njegovimi profesorji najdemo velika imena slovenskega kiparstva, kot sta Frančišek Smerdu in Boris Kalin, ki ju je zaznamoval študij na zagrebški akademiji. Štirideset kipov, šestnajst del na papirju, ena oljna slika in fotografije javnih spomenikov in nagrobnikov bo na razstavi Kipar Ivan Štrekelj (1916-1975) v ljubljanski Narodni galeriji na ogled do 2. oktobra.
Neveljaven email naslov