Glavni tekmovalni program je na letošnji Animateki tako kot doslej osredotočen na filme iz srednje in vzhodne Evrope, ki na drugih filmskih festivalih na sploh pogosto neupravičeno ostajajo spregledani.

Eden izmed presežkov letošnjega glavnega tekmovalnega programa je film How to disappear, ali, Kako izginiti, ki je posnet znotraj računalniške igre. Gre za strelsko igro Battlefield, ali Bojišče, številka pet, postavljena pa je v čas prve svetovne vojne. Igralec ali igralka morata sama ali z ekipo ubiti čim več vojakov nasprotne strani. Animirani film, posnet v igri, tako sestavljajo hiperrealistični grafični prizori igranja vojskovanja v slikoviti vojni krajini.

Za filmom stoji avstrijska skupina Total Refusal, ali Popolna zavrnitev, ki jo sestavljajo Robin Klengel, Leonhard Müllner in Michael Stump, in si je za svoje poslanstvo zadala kritično analizo in usvajanje digitalnih prostorov videoiger, ki jim spremenijo namembnost. Delujejo torej v prostoru videoiger, a pri tem zavračajo način igre, kot so si ga zamislili ustvarjalci. Iz videoiger namesto tega ustvarjajo nove aktivnosti in pripovedi, ki oblikujejo javne prostore, ki odpirajo možnost za kritično in prevratniško mišljenje. S filmom How to disappear tako raziskujejo možnosti za upor proti vojni in nasilju, denimo, skozi dezerterstvo in vojaško nepokorščino. Robin Klengel:

Kolektiv je sicer večji, je odprt, tako, da še raste. Predstavljamo se kot digitalno gibanje za razorožitev, kar je naš dolgoročni cilj. Najprej nismo imeli namena posneti filma, pač pa narediti nekakšno intervencijo v svetu računalniških iger. Mislili smo jih uporabiti kot družbeni prostor, saj se ob strelskih igrah na spletu zbira res veliko ljudi. Raziskati smo hoteli zgodbe o dezerterjih, o ljudeh, ki so od vojskovanja zbežali, hoteli smo jih med igranjem igre prebirati igralcem na spletu, ki igrajo igro kot običajno. Pokazati smo jim torej hoteli drugo plat tega, kar prikazuje igra. Težko je bilo, ker računalniške kode seveda nismo mogli spreminjati, zato smo lahko počeli le tisto, kar nam je dovoljeval program. Težko je komunicirati z drugimi igralci, s tistimi, ki niso v istem vodu, kot si sam. Potem smo se odločili za film. Napisali smo scenarij, začeli raziskovati zgodovino dezerterstva, in vse bolj nas je začenjalo zanimati. Zdelo se nam je, da moramo to pot zgodovine narediti bolj znano – v šolah se denimo učimo samo o tistih, ki so se vojskovali, redkeje pa od tistih, ki so zbežali. Odločili smo se, da jim bomo posvetili cel film. V igri smo poskušali najti mesta, ki bi nam pomagala posneti scenarij, kot smo si ga zamislili, ga napolniti s podobami, v katerih se logika vojakov, vojnega scenarija, vsaj malo zlomi. Torej, iskati mesta, kjer se liki ne le bojujejo, ampak počnejo še kaj drugega. V programu smo iskali nenasilne, nevojaške gibe, mesta, scenarije, dejanja in nastope.

Od kolektiva Total Refusal pa k kolektivu Kompot iz Bolgarije, od koder prihaja animatorka, režiserka in producentka Véssela Dáncheva. Film Hierarchy Glitch, kar bi lahko prevedli kot Šum v hierarhiji, skozi popolno abstrakcijo barvnih likov na črnem ozadju obravnava temeljno premiso modela ekonomije za skupno dobro. Film je del večjega projekta z naslovom Happiness Machine ali Stroj za srečo, pri katerem je sodelovalo deset animatork in deset skladateljic, vsa njihova dela pa je navdihnila ekonomija za skupno dobro. Gre za idejo, ki se je pojavila v zadnjem desetletju, po njej pa so podjetja, ki lahko dokažejo, da delujejo v skupno dobro, upravičena do davčne olajšave. Poleg Avstrije, od koder ideja izvira, jo delno izvajata tudi Italija in Nemčija. Véssela Dáncheva, ki je doslej snemala veliko bolj klasične pripovedne filme, pravi, da jo je abstraktna animacija navdušila.

Zelo sem uživala. Sprašujem se, zakaj nisem že prej delala bolj abstraktnih stvari. Ne morem reči, da bom odslej snemala izključno takšne filme, zagotovo pa bom bolj eksperimentirala z abstrakcijo. Tak način dela je veliko bolj intuitiven, še vedno lahko poiščeš zgodbo, dramaturgijo, pripoved, lahko pa se vseeno veliko bolj poigravaš z oblikami, barvami, ritmom. Zato se mi to zdi dobra smer za v prihodnje.

Film je nastal z mešanjem različnih tehnik, izrezki, 2D animacijo in risanjem. Vésela Dančeva:

Nekoliko sem že naveličana tega, da vse nastane na računalniku. Ti kvadrati in črte so zelo preprosti, zato sem hotela poiskati nekaj drugačnega. Kvadrati so izrezani iz papirja, črte so digitalne, ozadje pa je naslikano, kar sem dodala nazadnje. Že prej sem se kdaj igrala z digitalno animacijo, zato mi ni bilo treba vsega izumljati na novo, pred kamero.

Med izstopajočimi filmi v tekmovalnem programu je tudi hrvaški Vsi ti občutki v mojem trebuhu, animirani dokumentarni film, ki je pravzaprav subjektivna, osebna izpoved transspolne Zagrebčanke. Ta se trudi poiskati svojo spolno in seksualno identiteto v družbi, ki transspolnost še vedno zavrača. Ukrajinski film The Surrogate, ali, »Nadomestnik«, je nadrealistična, mestoma kafkovska grozljivka o moškem, ki ga zamenja sodelavec njegovega dekleta, ki je vanjo na skrivaj zaljubljen. Zanimiv pa je tudi francosko-češki film Zahajajoča zvezda, ki arhivske posnetke in fotografije Stalina uporabi kot kolaž, iz katerega sestavi pripoved o njegovi porajajoči se preganjavici o zapornikih, ki se vračajo iz gulagov.