Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


26.05.2023

Seriji Ja, Chef! nagrada zvezda oriona za najbolj gledano avdiovizualno delo

AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, je tretjič podelila nagrade za slovenske avdiovizualne presežke. V osrednjem sklopu je kriterij gledanost na televizijskih programih lani – prvo zvezdo oriona je tako prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, ki je s prvo serijo prve sezone dosegla 272.692 gledalcev. Sledijo nadaljevanke Leninov Park, Dolina rož in v Imenu ljudstva 2, vse v produkciji RTV Slovenija, pa Pro Plusova serija Sekirca v med. Na šestem mestu je dokumentarec o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film in na sedmem RTV-jeva nadaljevanka Trigrad. Podelili so še nagrade za igro, za ustvarjalno izvirnost in študentsko nagrado. Strokovno žirijo so sestavljali publicistka Jedrt Jež Furlan, likovnica Zora Stančič, arhitekt Boštjan Vuga in kot predsedujoči kolumnist Leon Magdalenc. Pogovarjali smo se z njim in z idejnim očetom nagrad orion Metodom Pevcem, ki je predsedoval žiriji za študentsko nagrado Žarka Lužnika. Foto: Pixabay


25.05.2023

Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa II. do prve svetovne vojne

Čas cesarske cenzure od Jožefa II. do prve svetovne vojne je za Slovence eno izmed najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij v zgodovini cenzure. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava o tem obdobju, ko je cenzura krojila podobo slovenske literature in kulture. Na fotografiji je Miroslav Vilhar (1818-1871), pisatelj in urednik, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku (hrani NUK).


25.05.2023

Saksofonist Miha Rogina in pianistka Sae Lee

Nocoj ob 20.00 bo v Komornem studia programa Ars premiera radijskega koncerta izjemnih glasbenih umetnikov: nastopila bosta saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee. Po izvedenem koncertu poslušajte pogovor z umetnikoma, podrobneje o koncertu Tjaša Krajnc.


22.05.2023

Plečnikova nagrada Odprti knjižnici v OŠ Vič

V Ljubljani so podelili Plečnikova odličja, najvišja strokovna priznanja na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti pri nas. Strokovna žirija je Plečnikovo nagrado namenila projektu Odprta knjižnica v osnovni šoli Vič, ki ga podpisujejo Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta, podelili pa so tudi tri Plečnikove medalje in dve štipendiji. Avtorji nagrajenega projekta so dobili nalogo vzpostaviti novo učilnico – to so uredili v stari knjižnici, novo knjižnico pa ustvarili kar v neizkoriščeni avli. Tako so po mnenju žirije vzpostavili nepričakovano novo stičišče vednosti in srečevanj. Gre za manjši projekt, kakršni redko prejmejo glavne nagrade, a kot pravi soavtor projekta, Matjaž Bolčina, ima lahko majhen projekt veliko idejo. Žirija je sicer izpostavila, da številni prispeli predlogi in odlikovani projekti oživljajo obstoječe stavbe, poudarjajo skupnost in materialnost, zlasti z vidika podnebnih in družbenih sprememb. Sklad Jožeta Plečnika letos zaznamuje jubilej – nagrade so podelili že petdesetič. Predsednik sklada, Boštjan Vuga, poudarja, da odlikujejo projekte, kjer ne gre le za snovanje prostorov, temveč sprememb v družbi. Glavni nagradi bo posvečena razstava v Galeriji DESSA, v Plečnikovi hiši pa so predstavljeni tudi drugi prejemniki odlikovanj. Foto: Ana Skobe


22.05.2023

Poslovil se je Veno Taufer

Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija je umrl v enaindevetdesetem letu starosti. Literarni opus Vena Tauferja je obsežen in nespregledljiv v sodobni slovenski književnosti. Objavil je petnajst pesniških zbirk, prvo, Svinčene zvezde, leta 1958 in zadnjo, Pismo v steklenici, leta 2006. Veno Taufer je bil prvi pravi slovenski modernist in avantgardist v poeziji, kot piše Janko Kos: »motivi in ideje so zanj igra, resignacija in upor ostajata v okviru razumskega ali slikovitega sestavljanja pojmov.« Za pesniško ustvarjanje je dobil najvidnejše slovenske nagrade: Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo, pa tudi mednarodne – bil je redni član evropske pesniške akademije. Kot pesnik je bil Veno Taufer tudi izjemen prevajalec poezije iz angleščine, prevajal je, na primer, Thomasa Stearnsa Eliota, Ezra Pounda, Teda Hughesa, pa tudi iz južnoslovanskih jezikov. Napisal je drami Prometej ali tema v zenici sonca ter Odisej in sin ali svet in dom. Leta 1990 je to dramo njegov sin Vito Taufer postavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča in je imela velik odmev doma in na tujem. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju v srednjeevrospkem prostoru ter ga dvanajst let vodil kot predsednik. Veno Taufer se je vedno zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem in je bil izrazito družbeno angažiran. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije - bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije leta 1989.


23.05.2023

76. filmski festival v Cannesu se preveša v drugo polovico

Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA


23.05.2023

Svetlobna gverila raziskuje prostor in se pogovarja z nezemljani

Kaj je prostor? To vprašanje si zastavlja in nanj ustvarjalno odgovarja več kot 30 umetniških projektov 17. mednarodnega festivala Svetlobna gverila. Iskanje dialoga med Svetlobno gverilo in mestom, njegovim javnim prostorom, je od vedno bistvo festivala – svetloba se plazi v pore Ljubljanskih ulic, celo v smetnjake, na strehe – a letos je v tej temi še nekaj več: raziskuje mentalni, metafizični, socialno-politični, vesoljni in nenazadnje, jasno, virtualni prostor. Foto: Svetlobna gverila, projekt Sophie Guyot Pomen pomena na Trgu francoske revolucije


19.05.2023

Slovenska zmaga in priporočilo na 69. skladateljski tribuni Rostrum

Danes so v Haagu razglasili rezultate 69. mednarodne skladateljske tribune Rostrum, edinstvenega foruma za radijsko izmenjavo in presojanje posnetkov sodobne glasbe. Ponovil se je za slovensko glasbo izjemen razplet iz leta 2015, ko je v mladi kategoriji slavil Matej Bonin, priporočilo v splošni pa je prejel Vito Žuraj. V mladi kategoriji skladateljev pod 30 letom starosti je letos največ točk namreč prejela skladba The Card Players za godalni orkester slovenskega skladatelja Matica Romiha, rojenega leta 1996. Z letošnjim letom mladi skladatelji ne prejmejo naročila novega dela, bo pa zato Matic Romih, ki je navdušil delegate, kot spodbudo za nadaljnje delo prejel finančno podporo. Skladba The Card Players izhaja iz slike Kvartopirci baročnega slikarja Almanacha, katere motivi so igranje kart, veseljačenje, družabnost in sproščenost. Vse to je mladi skladatelj skušal izraziti v delu, ki je nastalo po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije za Sozvočje svetov – Slike z razstave v sodelovanju z oddelkom za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani. Edinstven uspeh slovenske glasbe je, da je hkrati v splošni kategoriji med devetimi priporočenimi deli, ki bodo deležna še posebej pogostega predvajanja na radijskih postajah, tudi delo Larise Vrhunc Tako tiho v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Skladba je nastala v okviru projekta B-Air, izvedena je bila na več koncertih za dojenčke, malčke, otroke z motnjami v razvoju, njihove starše in spremljevalce, sledila pa je še izvedba v klasičnem koncertnem kontekstu za odraslo publiko. Letos sta bili v splošni kategoriji na vrhu izenačeni deli Nuit francoskega skladatelja Othmana Louatija in Jubelhemd Švedinje Lise Streich – slednja je prejela več najvišjih ocen, dvanajstic, in bo zato dobila naročilo za novo večjo orkestrsko skladbo. Poleg tega so na Rostrumu potekale volitve novega predsedujočega tribuni in na tem mestu je švedskega glasbenega producenta nasledil Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars. Veliko več o dogajanju v Haagu lahko na programu Ars slišite naslednji teden v sredini večerni oddaji Arsov art atelje.


19.05.2023

Tega okusa še niste poskusili

Celjsko gledališče je pripravilo še zadnjo premiero v sezoni. Gre za krstno uprizoritev predstave Tega okusa še niste poskusili, avtorica dramskega besedila Maja Šorli pa je leta 2021 za omenjeno delo prejela Grumovo nagrado. Drama analizira družbo, kjer sta javna in osebna sfera naših življenj močno prepletena. Napisana je v estetiki Netflix nadaljevank (foto: SLG Celje).


19.05.2023

Odprtje slovenskega paviljona na 18. beneškem arhitekturnem bienalu

Slovenski paviljon na mednarodnem arhitekturnem bienalu v Arsenalu v Benetkah nosi naslov +/– 1 °C : V iskanju dobro uglašene arhitekture. Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič se v iskanju ekoloških rešitev obračajo k preprosti arhitekturi iz preteklosti, kot je na primer planšarska koča na Veliki planini. Foto (izrez): Klemen Ilovar


18.05.2023

76. Filmski festival v Cannesu in drama o francoskem kralju Ludviku XV.

V Cannesu bo filmski festival trajal vse do prihodnje sobote, 21 celovečercev se poteguje za zlato palmo, žiriji pa letos predseduje Ruben Östlund. O uvodnem večeru z novim filmom francoske režiserke Mäiwenn, ki je vlogo francoskega kralja Ludvika XV zaupala Johnnyju Deppu, iz Cannesa Ingrid Kovač Brus. Foto: Ingrid Kovač Brus


17.05.2023

Ana Marija Veselčić: Domovci - nova radijska igra v neposrednem prenosu iz Cankarjevega doma 17. 5. 2023 ob 20h

Ob šestdeseti obletnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars! Besedilo drame je napisala hrvaška igralka in dramatičarka Ana Marija Veselčić, prevedla jo je Lara Wolf, ki v igri tudi nastopa. Režiser je bil Alen Jelen, dramaturginji sta bili Kaja Novosel in Katja Markič, lektor pa Martin Vrtačnik. Z glasbo je igro opremila Darja Hlavka Godina, tonska mojstra sta bila Matjaž Miklič in Urban Gruden, kostumograf pri nocojšnji predstavi pa Claudi Sovre Mikelj. Nastopili bodo igralci: Lara Wolf, Lara Fortuna, Jure Žavbi, Lučka Počkaj in Filip Štepec. V Domovcih gre za temo otrok, ki se zaradi različnih vzrokov znajdejo v domu, sirotišnici, zavodu, instituciji skratka, o kateri vemo vse in nič, zato je njihova pripoved v novi radijski igri toliko bolj pretresljiva, na trenutke pa tudi humorna.


16.05.2023

Pogum Mjanmara

Mjanmarska pisateljica in aktivistka Ma Thida, ki predseduje Penovemu odboru pisateljev v zaporu, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani gostja literanega večera Pogum Mjanmara. Dogodek so pripravili na predvečer 55. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Ma Thida je tudi osebna zdravnica nekdanje predsednice mjanmarske vlade Aung San Su Či (vir fotografije: Cankarjev dom).


15.05.2023

Gostovanje Laurenta de Sutterja v Ljubljani ob izidu prevoda njegovega dela Končajmo že s samim sabo

V Novi pošti v Ljubljani je potekala predstavitev prevoda Končajmo že s samim sabo (Maska, 2023) Laurenta de Sutterja (1977). Avtor, ki je sicer profesor teorije prava na bruseljski Vrije Universiteit in pisec številnih del, ki se lotevajo analize sodobnih družbenih in političnih pojavov, je imel kratko predavanje z naslovom Več odtujitve, prosim!, nato pa se je z njim pogovarjal prof. dr. Mladen Dolar. Tako predavanje kot prevedeno delo se navezujeta na obsedenost s sebstvom, ki ga Sutter analizira skozi zgodovino in ga umesti v današnji družbeni kontekst. Še več, pokaže, kako v tem, ko poskušamo postati mi sami, postanemo podvrženi nadzoru, in zakaj je zato potrebno, da ne postanemo "nekdo", temveč – "kar nekdo". Foto: Gregor Podlogar


16.05.2023

V. Mednarodni trienale keramike UNICUM

Keramika ima dolgo tradicijo, po svetu in pri nas, hkrati pa se v njej nenehno inovira, razvija nove tehnologije in umetniške rešitve. Da keramična ustvarjalnost presega le uporabne in dekorativne predmete je že odveč poudarjati, pa vendar, to širino s številnimi primeri iz aktualne sodobne prakse letos petič prikazuje Mednarodni trienale keramike UNICUM, katerega osrednjo razstavo si lahko ogledamo v Narodnem muzeju v Ljubljani. Ta je vpet v širši projekt petih razstav Keramika danes. Foto: Žiga Bratoš


11.05.2023

Začetnica srbskega modernizma in aktivistka Nadežda Petrović – Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki v Galeriji Božidar Jakac

Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, danes poznanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim tudi našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. V Galeriji Božidar Jakac s 94-imi deli gostuje potujoča razstava Nádežda Pétrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki, ki je nastala v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane ter so ji pridali še 30 slik slovenskih likovnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije


12.05.2023

Slovenski paviljon na 18. mednarodni razstavi arhitekture La Biennale di Venezia

Arhitektura ne more samostojno reševati sveta, lahko pa soustvarja boljšo prihodnost. Številni projekti, razstave in bienali prav to njeno vlogo postavljajo vse bolj v ospredje. Tako tudi kuratorka letošnjega arhitekturnega beneškega bienala Lesley Lokko predstavlja idejo laboratorija za prihodnost. Odprli ga bodo čez teden dni; slovenski paviljon pa so v petek predstavili na ministrstvu za kulturo, potem ko so iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje konec lanskega leta sporočili, da nas bosta zastopali pisarni Mertelj - Vrabič, Arhitekti in Vidic -Grohar, Arhitekti s temo energetske učinkovitosti. Zaradi energetske krize, v kateri se je znašla Evropa, je tema energetske učinkovitosti zgradb še bolj aktualna. A to se danes prepogosto dojema le v tehnično-zakonodajnem smislu, pri tem pa so arhitektura zgradbe in sistemi ogrevanja in ohlajevanja razumljeni ločeno, pravijo ustvarjalci slovenskega paviljona, ki se obračajo k vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij. Vsakdanje, ljudske hiše naših prednikov so bile namreč po njihovih besedah energetsko smiselno in učinkovito načrtovane že v sami arhitekturni zasnovi. Sodelovali so s petdesetimi mlajšimi evropskimi arhitekti, ki so iskali uspešne vernakularne rešitve v svojih okoljih. Predstavljajo jih v katalogu, izbor pa bodo vključili v paviljon prek principov kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop in razširjen obod. Foto: Ekipa slovenskega paviljona: Matic Vrabič, Eva Gusel, Maša Mertelj, Jure Grohar in Anja Vidic, avtor fotografije: Klemen Ilovar


10.05.2023

Nova pesniška zbirka Ampak, kdo? Nine Dragičević

Nina Dragičević se po odmevnih pesniških zbirkah Ljubav reče greva (2019) in To telo, pokončno (2021), za katero je avtorica prejela Jenkova nagrado, zdaj predstavlja s tretjo pesniško zbirko Ampak, kdo?. Ta je izšla v zbirki Vizibilija založbe ŠKUC in se uvršča v kontekst sodobne poezije družbenega angažmaja. Avtorica se v njej skozi pesmi loteva konstrukcije oseb pod pritiskom družbe, ki jo vidi kot soseščino, v kateri osebe represijo reproducirajo tako v sebi kot v svojem okolju. Že na formalni ravni je zbirka drugačna od svojih dveh predhodnic. Ne gre več za daljšo pesnitev, temveč za krajše, a povezane pesmi, katerim na določenih mestih pesnica dodaja pesniške eksperimente, kot sta poezija izbrisovanja in lepljeni zapisi. Knjiga kot celota izpade kot nekakšen pesniški roman, ki ga določajo liki in zgodba. Avtorica preko govora posameznika opiše vse ostale ter s tem sname krinko današnjemu družbenemu tkivu. Foto: Marko Golja


09.05.2023

V slovenščini priimek Mračnikar pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika je nima.

V ljubljanskem Kinodvoru so pred razprodano dvorano premierno prikazali celovečerni dokumentarec Izginjanje. V njem avstrijska režiserka slovenskih korenin Andrina Mračnikar spregovori o položaju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Za avstrijsko-slovensko koprodukcijo v sodelovanju z RTV Slovenija, je na lanskem festivalu avstrijskega filma Diagonala prejela nagrado občinstva, v Portorožu na Festivalu slovenskega filma pa vesno za posebne dosežke. Pred koroškim plebiscitom leta 1920 je večina na avstrijskem Koroškem govorila slovensko. Danes je drugače. V smeri izrivanja na rob se giblje tudi deklarirana narodna pripadnost: število koroških Slovencev je padlo s 65.000 pred stoletjem na 13.000 leta 2019, kar pomeni dva odstotka in je v večini krajev s slovenskim prebivalstvom nezadostno celo za postavitev dvojezičnih tabel. Izginjanje je tretji del dokumentarne trilogije režiserke in scenaristke Andrine Mračnikar o zgodovini in prihodnosti slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Z zgodbo svoje družine predstavi položaj slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem in pri tem osvetli bistvena zgodovinska dejstva, predvsem pa si zastavlja bistvena vprašanja. »Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?« – se sprašuje v filmu, ki je nastal kmalu po tem, ko je dobila sina in odkrila, kot pojasni, da ga ne more ljubkovati drugače kot v maternem jeziku, v slovenščini. Še en primer iz filma: v slovenskem narečju avtoričin priimek Mračnikar pomeni kmeta, ki živi ob robu gozda, kjer se zgodaj mrači in kjer je veliko netopirjev. V slovenščini njen priimek pripoveduje zgodbo. Ponemčena oblika priimka, za katero so se odločili ali bili vanjo prisiljeni številni koroški Slovenci, je nima. Z izginjanjem jezika izginjata spomin in lastna zgodovina: to je neprijetna resnica tega močnega političnega, a vendar zelo osebnega filma. Na fotografiji: Prizor iz filma Izginjanje.


04.05.2023

Đejmi Hadrović - Odsotnost prisotnosti

Čeprav je Đejmi Hadrović rojena v Sloveniji, ji družba pogosto ne pusti pobegniti oznaki tujke, in tudi zato pogosto razmišlja o svoji identiteti. Podobno velja za njeno razstavo Odsotnost prisotnosti, ki jo bodo nocoj odprli v Centru in galeriji P74, s katero fokus obrača nekoliko stran od tem postjugoslovanskega prostora in časa, po katerih jo poznamo sicer in ki so ji prinesla Nagrado skupine OHO, v okvir katere sodi tudi aktualna razstava. "Naučiti se moraš kako igrati instrument, lepo peti, kako se obnašati v javnosti, kako govoriti, govoriti pet jezikov, kako ne užaliti ljudi, kako se primerno izražati na družbenih omrežjih, kako biti diplomatski, kako biti politično korekten, kako plačevati davke, kako delati." Tako se v približnem prevodu glasi začetek pesmi Đejmi Hadrović How to be – kako biti, torej. Pesmi, ki so na ogled kot del knjige umetnice, govorijo o življenju in delu, sodobni družbi in lastni identiteti. Priložnost za te razmisleke so tudi poti na umetniške rezidence, ki jih s posnetki in fotografijami tematizira video Odsotnost prisotnosti. To video delo po besedah kustosinje Nine Skumavc postavlja v središče izkušnjo nomadskega življenja sodobne umetnice in nas odpelje na introspektivno potovanje po lastnih spomnih, pokrajinah, kjer ne vidimo ljudi. Rezidence so del borbe za preživetje v umetniškem poklicu, pa tudi priložnost za razmislek o sebi, svoji identitet in družbi – teme, ki jih avtorica eksplicitneje odpira v poeziji. Đejmi Hadrović sicer v svojih delih obravnava predvsem vprašanja feminizma ter specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa. V video eseju Nena, s katerim je lani prepričala žirijo Nagrade skupine OHO, tako govori o svoji babici Zahidi, ki je bila priča drugi svetovni vojni in jugoslovanski vojni v devetdesetih. Zgodbo babici prepleta s svojim pogledom in zdi se, da s pripovedovanjem o prednicah govori tudi o sebi. Đejmi Hadrović pove, da se tujka ne počuti vedno le drugod, temveč tudi v Sloveniji. In s podobno mislijo morda lahko tudi sklenemo – ko umetnico ob povratku v Trbovlje vprašajo, če je končno prišla domov, odgovori – "Ne, moje domače mesto je le trenutna postojanka". Foto: Đejmi Hadrović, Odsotnost prisotnosti, 2022; arhiv Galerije P74


Stran 6 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov