Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Kateri ponudniki videa na zahtevo ponujajo evropske filme?

11.12.2020


Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.


07.03.2023

Za pisanje o sebi potrebuješ korajžo, pravi igralec Evgen Car – njegova avtobiografija zdaj kot zvočnica

Od prekmurskih ravnic in vinogradov do gledaliških odrov in mestnega vrveža nosi življenjsko pripoved igralca, pesnika in pisca dramskih besedi Evgena Carja. Njegov avtobigrafski roman Moja zgodba s podnaslovom Samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, je danes izšel kot zvočna knjiga pri Založbi kakovostnih programov RTV Slovenija v sodelovanju s programom Ars. Interpretiral pa jo je Car kar sam. Najprej član mariborske drame in nato MGL-ja do upokojitve predanosti gledališču in filmu ves čas vzporeja kmečko življenje v Prekmurju. Ni potrebno, da si vedno odličen in prvi, v svojem delu moraš uživati, pravi. V življenju je vredno vztrajati in si dovoliti biti to, kar si. "Če imam kaj norčka v sebi, sem na to ponosen. Igralec to mora imeti. In korajžo. Tudi za pisanje o sebi." Skozi zgodbe o svojih prednikih je v avtobiografiji veliko povedal o zgodovini Prekmurja. Za to je hvaležen dedoma. Oba sta razumela, da je družinsko zgodovino potrebno predajati vnukom. Režiser Alen Jelen pravi, da so zvočne avtobiografije zelo zaželene, Carjeva pa ima pronicljive misli skoraj na vsaki minuti. Od ponedeljka do petka ob 19-ih jo lahko poslušate v oddaji Odprta knjiga na programu Ars, ki tudi s tem obeležuje svojo 60-letnico. Foto: Žiga Bratoš


03.03.2023

Nora Henrika Ibsena še danes odstira patriarhalnost družbe

Ko je Nora zaloputnila z vrati, zapustila moža in tri otroke, se je stresla vsa Evropa. Tako na spletni strani Mestnega gledališča Ljubljanskega napovedujejo nocojšnjo premiero znane drame Henrika Ibsena – Nora. Naslovna junakinja je v naši zavesti prva feministka, njen odhod je ob nastanku besedila povzročil škandal. Kaj pa nam njena zgodba pripoveduje danes, skoraj stoletje in pol pozneje? Zgodba o Nori je dobro poznana. Nora in Torvald Helmer na videz živita popolno življenje, kot ga pričakuje družba 19. stoletja. Imata tri čudovite otroke, on je uradnik v banki, ona pa naredi vse, da bi bil on srečen. Zaradi ljubezni do moža je pred leti celo ponaredila njegov podpis in si izposodila denar za potovanje, ki naj bi rešilo Torvaldovo življenje. Ko grozi, da bo njena skrivnost izdana, ji mož obrne hrbet. Pomembnejša kot ljubezen do žene mu je njegova čast. Ženske si sicer danes denar lahko izposodimo v svojem imenu, a družba je še vedno patriarhalna, se strinjata dramaturginja Petra Pogorevc in režiserka Nela Vitošević, ki pravi: "Odločitev ženske, da zapusti moža ali še huje – otroke, je še danes zelo stigmatizirana. Redkokdo se vpraša, kakšni so bili razlogi in obsojane so bolj kot moški v enaki situaciji. V različnih podpornih skupinah na spletu ženske delijo svoje izkušnje – družba jih obsoja, češ da so zanemarile svoje primarne dolžnosti. Zato moramo o tem govoriti in spremeniti naše razmišljanje, da bi lahko spoštovali različne odločitve." Nela Vitošević v svojih predstavah tudi sicer pogosto razpira teme razmerij moči med spoloma in človeške osamljenosti, zato je ni presenetilo, ko jo je direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor povabila k režiji Nore. Da bi zgodbo približali sodobnemu gledalcu, pa sta se z dramaturginjo odločili izpustiti nekatere podrobnosti, ki so izrazito odsevale 19. stoletje: "Odločili sva se, da besedilo očistiva teh očitnih časovnosti in izpostaviva predvsem probleme likov, ki se dotikajo stigmatizacije žensk in iskanja individualne svobode kot problema eksistencializma. V adaptaciji pa sem nato dodala dele, v katerih zgodbi sledimo skozi Norino poznejše spominjanje. Pomembno se mi je zdelo, da iz njenega zornega kota vidimo, kaj se ji je dogajalo, skozi kakšne procese je šla in zakaj je zapustila svoj zakon. Mislim, da sem tako spojila klasični in sodobni vidik in v prvi plan postavila teme, s katerimi se občinstvo lažje poveže." Ajda Smrekar v vlogi Nore pravi, da je psihološki razvoj njene junakinje postopen, hkrati pa, da nikoli ni bila navajena drugačnega življenja, saj je oče z njo ravnal enako. Norinega moža, Torvalda Helmerja niso želeli prikazati kot enoznačnega negativca, temveč je tudi on jetnik svoje družbene funkcije. »Lahko bi ga zagovarjal na sodišču,« je o liku, ki ga igra, povedal Matej Puc. Tudi igralci Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek so izpostavili večplastnost svojih likov, ki so jim bili v izziv. Zgodba torej svoj naboj ohranja še danes. Če pa je Ibsenova drama dobro znana – bilo naj bi celo drugo najbolj uprizarjano delo po Hamletu – pa je manj znano, da je pisatelj lik ustvaril na podlagi resnične zgodbe in osebe. Laura Kieler je bila družinska prijateljica, ki je tudi sama pisala. Ko si je za moževo okrevanje skrivaj izposodila večjo vsoto in se znašla v dolgovih, ji je slavni pisatelj obrnil hrbet, njeno življenjsko stisko pa uporabil za svoje delo. Kot je v gledališkem listu zapisala Petra Pogorevc, gre torej tudi za zgodbo o tem, kako zlahka je bilo in žal tudi ostalo mogoče žensko usodo prezreti, jo brez privoljenja uporabiti in nenazadnje tudi unovčiti. Foto: MGL, Peter Giodani, izrez fotografije


03.03.2023

Festival literature sveta – Fabula

V Cankarjevem domu v Ljubljani se z nastopom ukrajinske pisateljice Oksane Zabužko uradno začenja Festival literature sveta – Fabula. Nekateri festivalski dogodki pa so potekali že pred tem, tudi sredin otvoritveni dogodek – odprtje razstave Fabulinih knjižnih naslovnic in ustvarjalnega procesa Matije Medveda v prostorih galerije DobraVaga. Sicer se bo do 30. marca v okviru festival, ki že vrsto let gosti največja imena svetovne literature, zvrstili še številni drugi dogodki – literarni nastopi, razstave, delavnice, pogovori in drugo. Izšlo je tudi že šestih knjig šestih gostujočih avtoric in avtorjev. Letos festival vstopa v jubilejno leto, saj praznuje dvajset let. Tudi zato so se organizatorji odločili, da v fokus postavijo vprašanje preteklega. Več o letošnji izvedbi pa z umetniškim vodjem festivala Aljažem Koprivnikarjem. Foto: založba Beletrina, izrez


03.03.2023

Mia Žnidarič - nedeljski prenos koncerta

Koncertno predstavitev nove Mijine plošče Obarvana lahko v nedeljo, 5.3., spremljate v živo na Programu Ars in Prvem, prav tako v video prenosu na spletnih straneh RTV Slovenija


04.03.2023

Umetnost na presečišču znanosti, tehnologije in družbe – konSekvence

Sodobna raziskovalna umetnost misli in ustvarja naš danes in prihodnost na način, da bo ta navdihujoča in etična. Zaveda se, da so pojavi robotike, umetne inteligence in drugih tovrstnih organizmov neizbežni, zato se ne bori proti njim, temveč jih gnete in osmišlja. V marcu si v Cukrarni v Ljubljani, pa tudi na drugih lokacijah, na razstavi konSekvence – Fragmenti možnega ekosistema lahko ogledamo plodove platforme konS, dela več kot 30-ih avtoric in avtorjev, ki je v dobrih treh letih postavljala temelje sodobni umetnosti na presečišču znanosti, tehnologije in družbe. Foto: Žiga Bratoš


28.02.2023

Antigona z dijaki

Petindvajseto leto zapored že na Arsu predvajamo literarne večere ob maturitetnem branju, zadnja leta pa nekatere oddaje tudi izvajamo v živo pred občinstvom, še posebej ob letošnji 60-letnici programa Ars. Poudarke iz Sofoklejeve Antigone je v oddajo Literarni večer prelil Nejc Rožman Ivančič, izvedena bo v dvorani Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana, poleg profesionalnih igralcev pa bodo v njej v vlogi zbora nastopile dijakinje Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana pod mentorstvom Andreja Jusa.


28.02.2023

31. Dnevi komedije se začenjajo s predstavo, v kateri blesti Mojca Fatur

V Celje s predstavo SiTi teatra Nikoli ni prepozno prihajajo 31. Dnevi komedije, na katerih si bodo gledalci do 12. marca v tekmovalnem programu lahko ogledali 8 najboljših komedij, ki trenutno igrajo na slovenskih odrih. Čeprav je festival zelo dobro obiskan, pa bi za večji preboj prireditelji nujno potrebovali višja denarna sredstva. Foto: SiTi Teater – Mojca Fatur v monokomediji Nikoli ni prepozno


25.02.2023

Urška Djukić prejela cezarja

V Parizu so podelili filmske nagrade Cezar. Glavna favorita sta bila z enajstimi nominacijami film Nedolžen Louisa Garrella in z desetimi film Dvanajstega ponoči Dominika Molla – bolje jo je odnesel zadnji, ki prejel osrednje tri nagrade, za scenarij po predlogi, režijo in najboljši film. Častnega cezarja je iz rok Brada Pitta prejel David Fincher, enega izmed cezarjev pa je prejela tudi slovenska režiserka in scenaristka Urška Djukić za kratki animirani film Babičino seksualno življenje. Foto: Slovenski filmski center


24.02.2023

Ena za reko: zgodba Save

Tesa Drev Juh je pred mikrofon povabila Roka Rozmana in Rožleta Bregarja, ustvarjalca dokumentarca Ena za reko: zgodba Save, zmagovalnega filma letošnjega Festivala gorniškega filma. Foto: EPA


24.02.2023

V teku je 73. Berlinale

V Berlinu se izteka 73. Berlinale. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki festival spremlja, so letošnji filmski vrhunci posvečeni ljubezenskim tematikam, med njimi so dela Christiana Petzolda, Changa Leeja, Lile Aviles in Celine Song. Foto: EPA


24.02.2023

Dnevi etnografskega filma

Sinoči so se v Slovenski kinoteki začeli Dnevi etnografskega filma, mednarodni festival, ki omogoča vpogled v različne realnosti sodobnega časa in v okoliščine, ki zaznamujejo naš vsakdan. Filmi, ki jih bodo prikazali na festivalu, so nastajali po vsem svetu, od Evrope, bližnjega Vzhoda, južne in latinske Amerike, pa v različnih državah vzhodne in južne Azije. Včeraj so v Kinoteki že prikazali nizozemska kratka filma Vodne poti in Mush Room for Thought, nemški film Ohranjanje tradicije, ki prikazuje katoliške običaje v Mehiki in ZDA, zvečer pa je festival uradno odprl češki film Živa voda, za katerega je režiser Pavel Borecký odpotoval med jordanske nomade in se posvetil njihovi oskrbi z vodo. Tina Poglajen se je o programu letošnjega festivala, ki bo trajal do sobote, pogovarjala z Miho Pečetom, direktorjem festivala in strokovnim sodelavcem Inštituta za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Foto: Žít vodu/Living Water, Pavel Borecký. Vir foto: Dnevi etnografskega filma


25.02.2023

Ukrajinski pisatelj Mark Livin gost v Pomniku miru na Cerju

Na predvečer prve obletnice ruskega napada na Ukrajino je v Pomniku miru na Cerju potekal pogovor z mladim ukrajinskim pisateljem Markom Livinom, ki ga je vodila predsednica Slovenskega PEN-a Tanja Tuma. Ukrajinski avtor je podpisan pod leposlovna dela, piše pa tudi strokovne knjige o psihologiji, je predavatelj in strokovnjak s področja medijev. Svoje pripovedovanje je začel z besedami zavedanja, da so bile vse težave pred začetkom vojne nepomembne in drobne. Ob tem ga je iz njegovega maternega jezika odlično in z občutkom prevajala Andreja Kalc. Foto: Eva Furlan


23.02.2023

O vojni v Ukrajini prek izbranih predmetov in skozi otroške oči

Mineva leto dni od začetka ruskega napada na Ukrajino. Različne organizacije in institucije ob tem pripravljajo dogodke – v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije so tako danes odprli dve manjši razstavi, ki temo osvetljujeta prek izbranih predmetov ter skozi otroške oči. "Nekje januarja sem sama pri sebi občutila, da se bo vojna zagotovo zgodila. Večkrat sem celo sanjala, da odhajam iz neke hiše." Tako se na razstavi Ukrajina pripoveduje začne ena od 26 zgodb ukrajinskih beguncev oziroma begunk, saj je med njimi zgolj en moški. Nekatere so vojno pričakovale, druge ne, večina pa je odhod doživela kot nujo in ne izbiro. Kdaj in kako oditi in kaj spakirati? Razstava ta vprašanja osvetljuje tudi prek predmetov, ki so jih uspele vzeti s seboj v Slovenijo. Kakšno pa je doživljanje otrok? Na razstavi Mama, jaz nočem vojne pred muzejem so sopostavljene reprodukcije risb ukrajinskih otrok iz časa spopada ter poljskih otrok, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije. Otroci še danes rišejo podobne motive, poudari kustosinja Katarina Jurjavčič o razstavi, ki je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 POLJSKA/2022 UKRAJINA. Leto po začetku napada, ko morda naše sočutje in pozornost že upadata, je prav otroško doživljanje s svojo univerzalnostjo in brezčasnostjo ganljiv protivojni manifest. Foto: Sofiia, 15 let, Korosten, izsek dela z rastave Mama, jaz nočem vojne


23.02.2023

Samo en cvet, akademija ob Kajuhovem letu

100-letnico rojstva našega najpomembnejšega predstavnika partizanske lirike Karla Destovnika Kajuha smo obeležili lani 13. decembra, leto 2023 pa je vlada razglasila za Kajuhovo leto. Slavnostna akademija Samo en cvet, ki sta jo organizirala Ministrstvo za kulturo in Ustanova Franca Rozmana – Staneta, je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Foto: zajem posnetka prireditve na TV SLO 2


22.02.2023

Tomaž Brejc : Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918

Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Tako bo nedvomno lepo sprejeto tudi njegovo novo monumentalno delo – Čas prebujenja : slovenska umetnost 1880-1918, ki so ga z založbo Beletrina predstavili v polnem avditoriju Narodne galerije v Ljubljani. V ponedeljek, 16. novembra 1896 ob treh popoldne, se je v salonu hotela »pri Maliču« vršilo prvo predvajanje »živečih fotografij« v Ljubljani in med njimi so gledalci videli Lumièrov Prihod brzovlaka na postajo La Ciotat: leto po tem, ko je bil filmček posnet. Tomaž Brejc nas v svojo novo knjigo ne uvede z likovno umetnostjo – temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi in dodaja, da se ni osredinjal na kanon slovenske zgodovine umetnosti. Kot pri pahljači se pred bralcem razpirajo različni zorni koti obravnavanega obdobja, spoznamo se tudi z ozadji ustvarjanja umetnikov in izriše se rojevanje slovenskega likovnega modernizma v razponu od algoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. Z impresionisti je tedaj v ospredje stopala sama likovnost, pri njenem raziskovanju pa je bila ključna krajina. Ikonizacija krajine je tako naslov enega od treh večjih sklopov knjige, prvi in zadnji pa sta Moderna estetska kultura in Prizori iz modernega življenja. Del modernega življenja pa je pri nas tedaj v večji meri postajala likovna umetnost, tudi z leta 1908 zgrajenim Jakopičevim paviljonom. Politične in družbene razsežnosti, zgodovinske podrobnosti, tedanji odzivi medijev, pisma in besede umetnikov … vse to in še kaj preplete Brejc v svojem delu, ki pa ga zazanamuje tudi oseben pristop in poskus vživljanja v tedanje doživljanje del. Da je o res obsežnem delu težko strniti misli, je pokazala tudi predstavitev – po Brejčevem uvodnem predavanju je sledil še pogovor v katerem je ob Brejcu sodeloval še Andrej Smrekar, prvi bralec in komentator monografije. Tomaž Brejc pa že piše nadaljevanje o času ekspresionizma, knjiga naj bi prav tako izšla pri založbi Beletrina. Foto: Nina Pernat, vir: založba Beletrina


21.02.2023

Velik del učencev nima možnosti do izobraževanja v maternem jeziku

Kar 40 odstotkov učencev na svetu nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki ga govori ali razume, poudarjajo pri UNESCU. Čeprav je to še vedno velik problem, pa se kaže napredek pri razumevanju pomena večjezičnega izobraževanja. Temu je namenjen tudi današnji mednarodni dan maternega jezika, ki poteka na temo večjezično izobraževanje - potreba po spremembi izobraževanja. V Sloveniji se potreba po takšnem izobraževanju najbolj kaže pri romskih otrocih in otrocih priseljencev.


21.02.2023

V Berlinu še vedno odmeva Supermoč, dokumentarec o Ukrajini

Berlin je ta hip filmska prestolnica, gosti svoj 73. filmski festival. Tudi letos se ga udeležujejo predstavniki Slovenskega filmskega centra in številni cineasti – Urša Menart tam predstavlja nastajajoči film Vse, kar je narobe s tabo, Ivan Gergolet na tržnici igrani prvenec Mož brez krivde, prav danes pa poteka tudi prireditev Knjige na Berlinalu – med romani, ki jih producentom predstavljajo kot potencialno zanimive za film, je tudi odličen avtofikcijski roman Dijane Matković Zakaj ne pišem. V središču festivala pa so seveda filmi – nekaj si jih je pogledala Ingrid Kovač Brus. Foto: zajem zaslona prispevka TV Slovenija


17.02.2023

Marko Črnčec Trio - Jazz Ars All Stars

V nedeljo, 19. februarja, bo v ljubljanski Cukrarni nastopil mednarodni trio pianista Marka Črnčeca. Z njim bosta še bobnar Kristijan Krajnčan in kontrabasist Josh Ginsburg. Koncert bo posvečen glasbi legendarnega komponista Mojmirja Sepeta. Tudi v video prenosu!


16.02.2023

Mantuanijeva nagrada Moniki Kartin

Mag. Monika Kartin je postala prejemnica Mantuanijeve nagrade za leto 2022, najvišjega stanovskega priznanja na področju muzikologije na Slovenskem, ki jo Slovensko muzikološko društvo podeljuje bienalno od leta 2004. Priznanje je prejela na slovesnosti ob 30-letnici Slovenskega muzikološkega društva, ki je potekala 15. 2. 2023 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani. Predlog za podelitev nagrade, ki ga je soglasno potrdila petčlanska komisija, je podal prof. dr. Matjaž Barbo, tudi slavnostni govornik na proslavi ob 30-letnici društva. V predlogu je med drugim zapisal, da je Monika Kartin "z bogatim delovanjem na področju širše pojmovane muzikologije pomembno, morda celo ključno zaznamovala slovensko glasbeno življenje in kulturo nasploh". Foto: Saša Krajnc


16.02.2023

Začenja se Berlinale, ki bo spet politično angažiran

S filmom ameriške režiserke Rebecce Miller Prišla je k meni se v Berlinu začenja 73. mednarodni filmski festival, ki je med vsemi velikimi festivali politično najbolj angažiran. In tako bo tudi letos. Berlin se bo za deset dni spremenil v filmsko prestolnico, a le 18 celovečernih filmov se bo potegovalo za zlatega medveda – med njimi so animirani in dokumentarni filmi, komedije, drame in drugi žanri. Med prvimi se bo na Berlinalu zavrtel morda najbolj pričakovani film – dokumentarni Superpower Seana Penna in Aarona Kaufmana, ki sta ga posnela v Ukrajini. "To je film, ki je nastal v težavnih okoliščinah, prikazuje pa tudi vlogo umetnikov in umetnosti v težkih časih," pravi umetniški direktor Carlo Chatrian, direktorica Mariette Rissenbeer pa dodaja, da pripravljajo posebne dogodke, ki bodo povezani z vojno v Ukrajini in revolucijo v Iranu. "Poudarila bi rada, da bo letošnji berlinale modro-rumen, saj se vsi zelo zavedamo vojne, ki se je pred skoraj letom dni začela v Ukrajini." Berlinale pa sestavljajo številni spremljevalni dogodki; na koprodukcijski tržnici bo svoj novi film v nastajanju predstavila Urša Menart, na sejmu se bo zavrtel prvenec Ivana Gergoleta Mož brez krivde, pisateljica Dijana Matković pa se je s svojim odličnim avtofikcijskim romanom Zakaj ne pišem uvrstila na poseben dogodek, namenjen knjigam, iz katerih bi lahko nastali filmi. Festival bo trajal vse do prihodnje sobote, ko bo eden izmed tekmovalnih filmov iz rok predsednice žirije Kristen Stewart prejel zlatega medveda. Lani je zlatega medveda dobila katalonska režiserka Carla Simón, pogovor z njo lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki. Foto: EPA


Stran 10 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov