Evropske alternative ameriškim ponudnikom Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go.

Ko govorimo o videu na zahtevo, najprej pomislimo na Netflix, morda tudi na Amazon Prime Video ali HBO Go. Vsi trije ponudniki so ameriški, prav tako je ameriški velik del vsebin, ki jih ponujajo. Kaj pa evropske alternative? Kje si lahko v času, ko so kinodvorane tako pri nas kot drugod po svetu zaprte, ogledamo evropske, morda celo slovenske filme, pa naj gre za lahkotnejše izdelke ali za umetniške filme? Filmska industrija se, kot kaže, korenito preoblikuje. Video na zahtevo je vse večjo vlogo igral že v zadnjih nekaj letih, medtem, ko iz pandemije koronavirusa izhaja kot absolutni zmagovalec. Pričakujemo lahko torej, da bo svoj pomen ohranil in še okrepil.

Morda naj za uvod na kratko pojasnimo, kako velik premik v svetu filma pomenijo platforme za video na zahtevo. Leto 2017, ko je v Cannesu zaradi vprašanja, ali so filmi, ki jih ne bomo nikoli videli v kinu, temveč samo na spletu, enakovredni tistim v »klasični« distribuciji, nastal pravi škandal, zaradi katerega sta si v lase skočila Pedro Almodóvar in Will Smith, se zdi zdaj že zelo daleč. Almodóvar je takrat zagovarjal avtentičnost izkušnje gledanja filma na velikem platnu, Smith pa širšo dostopnost filmov na spletu. Letos, ko so se na splet preselili tako filmske premiere kot filmski festivali, se zdi odgovor popolnoma jasen.

Ne gre sicer le za načine gledanja filma, temveč za sisteme financiranja filmske industrije, ki jo ponudniki videa na zahtevo korenito preoblikujejo. Francija, na primer, svojo filmsko industrijo, ki je najmočnejša v Evropi, financira tudi iz skupne prodaje vseh filmskih kinovstopnic. Netflix bi se temu, da bi »prispeval« denar v francosko filmsko blagajno, lahko izognil tako, da v Franciji filma preprosto ne bi distribuiral, nove naročnike in naročnice – in z njimi zaslužek – pa bi vseeno pridobil ob pomoči slave in prestiža največjega filmskega festivala in na njem podeljenih nagrad. Cristophe Tardieu [tardjú], direktor francoskega nacionalnega filmskega centra, je Netflixovo strategijo tedaj označil za jasen primer ameriškega kulturnega imperializma; od leta 2018 pa filmi spletnih platform za pretakanje filmov, kot je Netflix, v Cannesu tudi uradno ne morejo več dobiti nagrade, če filma ne pošljejo tudi v redno distribucijo.

Toda Cannes je v boju proti Netflixovemu monopolu med festivali ostal bolj ali manj osamljen. Vrzel, ki je nastala z vojno napovedjo filmom z Netflixa in drugih spletnih platform, so z navdušenjem zapolnili Benetke in drugi, recimo Toronto, Berlin, Sundance, Locarno, ki so se sicer, ko je Cannes vedno znova zasedel prvo mesto po vplivu in prestižu, bojevali za drugo, tretje in četrto mesto. Beneški filmski festival v zadnjih letih v uradni tekmovalni program vedno znova uvršča Netflixove produkcije, lani je npr. Zakonsko zgodbo Noaha Baumbacha in Balado Busterja Scruggsa bratov Coen; prav leta 2018, ko jih je Cannes izločil iz tekmovalnega programa, so beneškega zlatega leva podelili Netflixovemu filmu Roma mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.

Da video na zahtevo zares korenito spreminja filmsko krajino, potrjuje tudi Martin Scorsese, režiser, ki je bil doslej glasen zagovornik gledanja filmov v kinu, svoj lanski epski gangsterski film z naslovom Irec pa je posnel v Netflixovi produkciji. Scorsese se je za ta korak menda odločil, ker tradicionalni studii niso bili navdušeni nad silno visokimi stroški produkcije, ki so nastali zaradi pomlajevanja igralcev v filmu, saj jih v nasprotju z izjemno priljubljenimi superherojskimi filmi izdelek Martina Scorseseja najverjetneje ne bi upravičil s prodajo kart. Netflix, ki ne prodaja posameznih filmov, temveč naročnino na celoten program, si je to lahko privoščil. Drugi razlog je bila dolžina – tradicionalni studii ne bi pustili, da bi bil film dolg več kot tri ure, pri Netflixu, pri katerem je predvajanje filma mogoče zaustaviti in spet nadaljevati, pa to ni težava.

Kakšne daljnosežne posledice bo premik filmov z velikega platna na računalniške in televizijske zaslone imel na filmsko industrijo, bomo najverjetneje videli v prihodnjih letih; za zdaj se zdi, da spletna distribucija vsaj teoretično omogoča lažji dostop filmov iz manjših držav in filmskih festivalov onkraj okvirov nišnih trgov, saj nižja gledanost ne pomeni enakega finančnega tveganja kot pri kinoprojekcijah ali fizičnih nosilcih. Dejstvo je tudi, da je spletne platforme še opolnomočila trenutna koronakriza, zaradi katere so v številnih državah kinodvorane zaprte ali sprejemajo le omejeno število obiskovalcev. A dejstvo je, da pri tem ameriške platforme, predvsem Netflix in Amazon, v zadnjem času pa tudi Disney+, HBO Max, Apple TV in podobni, ohranjajo neizpodbitni monopol, ki mu evropski ponudniki videa na zahtevo preprosto ne morejo konkurirati. Bistveni razlog sta evropska razdrobljenost na nacionalne države in jezikovna raznovrstnost.

Med večjimi evropskimi ponudniki je tako recimo Viaplay, ki je namenjen Danski, Finski, Norveški in Švedski, razširil pa naj bi se tudi na Islandijo. BritBox je namenjen ljubiteljem britanskih televizijskih serij, tukaj sta še nemški Joyn in francoski Salto, pa tudi ruski Ivi. Na žalost ob pregledu teh – največjih – evropskih ponudnikov videa na zahtevo hitro vidimo, da so bodisi omejeni na določene države in jih v Sloveniji torej ne moremo uporabljati, ali pa so dostopni le v posameznih evropskih jezikih. Čeprav radi govorimo o skupnem evropskem trgu, se vsaj pri videu na zahtevo izkaže, da je bolj kot ta še vedno pomembno posamezno ozemlje, bodisi nacionalne države ali pa skupek držav, ki jih vežejo skupna kultura in sorodni jeziki; na primer Balkan, države pirenejskega polotoka ali že omenjene skandinavske države. V zadnjih letih na ravni evropske komisije poskušajo vzpostaviti enotni digitalni trg, ki se kaže kot edini način boja proti monopolu ameriških ponudnikov.

Tako je nastal Video na zahtevo Lumiere, brezplačni portal, namenjen promociji evropskih filmov na zahtevo. Iskanje je mogoče po naslovu, režiserju ali letnici nastanka filma; iskalnik poišče portale videa na zahtevo, na katerih je film dostopen. Video na zahtevo Lumiere vključuje več kot 40.000 evropskih filmskih naslovov, ki so dostopni v skoraj 400 katalogih spletnih ponudnikov. Projekt podpira program Ustvarjalna Evropa Evropske komisije, v kratkem pa nameravajo vključiti tudi televizijske naslove. Vendar ima tudi Lumiere podobne težave kot evropski ponudniki videa na zahtevo na splošno: ker ni enotna platforma, temveč bolj imenik s povezavami na posamezne storitve drugih ponudnikov, hitro vidimo, da je marsikateri iskani film dostopen le v omejenem številu jezikov, na primer le v italijanščini ali v francoščini. Pot do pravega enotnega evropskega digitalnega trga bo tako najverjetneje še dolga; poleg tega se že porajajo pomisleki, ali ne bo boj proti enemu monopolu z drugim monopolom pomenil konsolidacije že zdaj pomembnih akterjev na tem področju, za manjše avtorje pa še več težav pri dostopnosti.

In še za konec – kako pa je pri nas? V Sloveniji so nam na voljo predvsem izposoje posameznih filmov in serij pri videotekah internetnih/kabelskih operaterjev oz. ponudnikov televizijskih storitev, kot so Telekom, Telemach, A1 in T2, na spletu pa še Apple in Google na YouTubu ter neodvisni filmi na platformi Vimeo. Cenovno bistveno ugodnejši naročniški storitvi, kot je Netflix, sta še HBO Go, ki omogoča slovenske podnapise, predvsem pa Voyo, za katerega je zaslužen Pro Plus. Voyo ponuja tako slovenske kot tuje filme, med njimi jugoslovanske klasične, evropske, ameriške in neodvisne filme, pa tudi izvirne serije ter velik izbor dokumentarnih filmov in skandinavskih kriminalk. Naj omenimo še Bazo slovenskih filmov, ki redno ali priložnostno ponuja na ogled kratke, celovečerne filme in celo televizijske serije ter navsezadnje spletni arhiv RTV Slovenija, ki daje možnost ogleda nekaterih vsebin za nazaj.