Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Ste že kdaj razmišljali o času čez 2,8 miljarde let? Verjetno ne. Gre za tako imenovani globoki čas, ki označuje časovno razsežnost geoloških dogodkov. Človeška življenja so v primerjavi z geološkim časom samo zanemarljiv trenutek, zato si takšna časovna obdobja le stežka predstavljamo. Prav za čas v daljni prihodnosti čez 2,8 miljarde let pa si je Andy Gracie zamislil spomenik, ki bi obeležil trenutek, ko se je na Zemlji končalo vse življenje. Njegova zasnova je na razstavi 2.8B420K na ogled v ljubljanski galeriji Osmo/za, projekt pa je nastal v sodelovanju s projektom zavod Atol. Predstavljajte si zemljo čez 2,8 milijarde let. Povprečna temperatura bo na površju Zemlje predvidoma dosegla 147 stopinj Celzija, ko se vse življenje konča. Izumrli bodo še zadnji preprosti podzémni mikrobi. Nihče ne bi opazil geste spomenika, ki bi več tisoče milijonov let čakal na ta trenutek. Spomenik, podoben nekakšni štiridelni piramidi, bi ob straneh imel dve krogli, ki bi se tedaj skotalili na tla. Prav ob 147 stopinjah Celzija bi se namreč razgradil polimer, ki bi ti dve krogli povezoval. Tako si je Andy Gracie zamislil spomenik koncu vsega življenja na Zemlji. Ob odprtju razstve so o spomeniku v pogovoru s kuratorko Tjašo Pogačar razmišljali avtor projekta Andy Gracie, umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc, Matthew Wolf-Meyer z Inštituta za napredni študij Univerze v Tampereju ter Rok Brajkovič iz Geološkega zavoda Slovenije in Blaž Vičič iz centra za napovedovanje potresov Quantectum AG. Poudarila sta, da bi bilo tak spomenik zaradi številnih sprememb Zemlje praktično nemogoče izvesti. Spomenik si je Gracie zato po posvetu z Vičičem in Brajkovičem zamislil rahlo pogreznjenega v tla in prekritega z nekakšno kupolo in goro, ki bi se zaradi erozije počasi uničili in razkrili skulpturo. To bi lahko obiskali že prej, a bi se morali podati na pot v notranjost gore, podobno kot pri piramidah. A zemeljsko površje kljub vsej nepredvidljivosti morda ne bi bila največja grožnja spomeniku. Spomeniki so grajeni za večnost, a pogosto ne preživijo prav dolgo, izpostavlja Beti Žerovc, ki pravi še, da se danes pogosto zdijo že zastarela oblika spominjanja. Ideja spomenika, ki bi preživel vsa živa bitja na Zemlji, torej spodbuja k razmisleku o prihodnosti in govori o sedanjosti ter o tem, kar je za nas pomembno. Andy Gracie: "Projekt govori o sedanjosti, o tem, kar smo kot vrsta. Danes se vse bolj zavedamo možnih koncev, vemo, da smo v krizi, prihodnost se nam kaže kot negotova. Hkrati pa nas opominja, da smo le hipni, čas našega obstoja je zanemarljiv. Ko sem v preteklosti ustvaril projekt o koncu celotnega univerzuma, je nek strokovnjak dejal, da se ljudje v kozmološkem pogledu rodimo in umremo v istem trenutku. Tega se ne bi smeli ustrašiti, temveč pogledati, kaj čudovitega lahko v tem času storimo. Zanima me, kaj bi lahko sprožili projekti, kot je ta, ali bi lahko spodbudili drugačno ravnanje družbe." Tak spomenik bi zahteval sodelovanje družbe in ogromen trud. Zastavlja se tudi vprašanje, kdo bi ga financiral, gradíl in v čigavi lasti bi bil – to bi seveda vplivalo tudi na njegov obstoj v prihodnosti. Gracie poudarja, da takšna ideja zahteva razmišljanje in načrtovanje za čas, ki ga sami ne bomo doživeli. Foto: spleta stran Projekt Atol, izrez fotografije
Nova ljubljanska banka ima v lasti obsežno zbirko umetniških del 20. in 21. stoletja, a odkupi novih del so v času krize zamrli. Zdaj bodo v umetnost znova vlagali – NLB Skupina zaganja program Art, v okviru katerega bodo letno 100.000 evrov namenili za odkupe umetnin. Nova zbirka, ki so jo poimenovali See Art, bo dobila tudi galerijske prostore – načrtujejo jih v Čopovi ulici številka 3 v Ljubljani, kjer že deluje muzej Bankarium. Danes poznamo številne umetnostne zbirke v lasti bank, a zgodovina povezav med bančništvom in umetnostjo sega vsaj v čas renesanse in firenške plemiške družine Medičejcev, premožnih bankirjev. Ti so kot podporniki umetnosti pomembno vplivali na umetniško produkcijo in se zapisali v zgodovino. Tako pove kustosinja Meta Kordiš, ki bo v sodelovanju s tričlanskim umetniškim svetom skrbela za program načrtovane galerije in novo umetniško zbirko, ki so jo poimenovali See Art. Ime namiguje na dvoje – z angleško besedo videti nas spodbuja, da na umetnost pogledamo drugače. Kot akronim pa nakazuje na regijsko povezovalno usmeritev zbirke v jugovzhodno Evropo. Regijsko povezovanje pa je tudi v poslovnem interesu Nove ljubljanske banke, imajo pri tem še kakšne druge poslovne motive? Kot pove predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, so v Novi ljubljanski banki že leta 2020 ob ustanovitvi muzeja Bankarium ustanovili neprofitni Zavod za upravljanje kulturne dediščine, pod pokroviteljstvo katerega so prenesli tudi že obstoječo zbirko umetniških del, ki je po besedah kustosinje Mete Kordiš razglašena za nacionalno bogastvo in nedeljiva zaključena celota. Ime, koncept in program nove zbirke See Art je zasnoval strokovni umetnostni svet, ki ga sestavljajo neodvisni kustos Tevž Logar, direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Skopju Mira Gakjina in direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu Maja Kolarić. V zbirko želijo vključevati različne medije, dela mlajših avtorjev in dati prostor inovativnim pristopom, najbolj pa zbirko zaznamuje regijski kontekst. Tako bodo zdaj nadaljevali in še naprej razvijali preteklo dejavnost NLB. Iz dobičkov poslovanja bodo zdaj torej letno 100.000 evrov namenili odkupu umetniških del. Znesek za banke morda ni tako velik, a za slovenski umetnostni prostor ni majhen. Po besedah Zdenke Badovinac, nekdanje direktorice Moderne galerije, je ta v njenem času za odkupe del letno namenila med približno 30 in 70 tisoč evrov. Kaj za naš umetnostni prostor torej pomeni tako močan akter? Zbiranje sodobne umetnosti je dgovorna naloga, toliko bolj, ker bodo dela tudi naročali in tako aktivno sooblikovali umetniško produkcijo, tega se vpleteni po svojih lastnih besedah zavedajo. Tudi odgovornosti do javnosti – dobrodošlo je, da bodo novi zbirki See Art v Novi ljubljanski banki namenili galerijske prostore. Čeprav imajo številne banke svoje lastne zbirke, so razstavni prostori namreč redkost, pove predsednik umetnostnega sveta NLB Tevž Logar. Galerijske prostore bo oblikoval arhitekturni studio Scapelab, ki podpisuje tudi prenovo Cukrarne, odprtje pa v Novi ljubljanski banki napovedujejo za leto 2024. Eno nadstropje bodo namenili stalni postavitivi, drugo pa menjajočim se razstavam. Naročili so tudi že dela za opremo novih prostorov na Šmartinski cesti – ustvarjajo jih Šejla Kamerič, Nataša Prosenc in Tobias Putrih, za več podrobnosti glede nastajajoče zbirke pa bomo morali še malo počakati. Foto: Blaž Brodnjak, Irena Čuk, dr.Meta Kordiš, dr. Mira Gakjina, Tevž Logar, Maja Kolarić; avtor: Iztok Lazar; vir: NLB
Na lanskem Berlinalu je zlatega medveda dobil igrani film, ki je posnet kot observacijski dokumentarec. Katalonska režiserka Carla Simón ga je postavila v okolje, kjer je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. Tamkajšnji kmetje se v sodelovanju in boju z njo preživljajo že nešteto generacij. Ime vasice, kamor je film postavila, je Alcarras – in tako je naslov njenega filma, ki je v tem tednu prišel na redni kinospored. Razširjena, večgeneracijska družina Solé v Kataloniji obdeluje obsežno posestvo, kjer rastejo breskve, se bori z zajci, ki napadajo pridelek, z muhastim vremenom in vsakdanjimi skrbmi. Sadove svojega dela prodajajo lokalni zadrugi, toda odkupne cene so nizke, celo tako nizke, da včasih niti ne pokrijejo stroškov pridelave tega sladkega sadja, ki ga obirajo v poletnih mesecih. Carlo Simon je prek videopovezave pred mikrofon povabil Urban Tarman in jo najprej vprašal, kako je poiskala igralce. V filmu namreč nastopijo naturščiki in avdicije za vloge je imelo več kot 9000 ljudi iz tamkajšnjih krajev v Kataloniji. Foto: Kinodvor
V galeriji Fotografija je na ogled razstava Mankice Kranjec z naslovom Spregledane. Razstava v ospredje postavlja deset žensk, ki so v času epidemije opravljale poklice, ki so pogosto spregledani in premalo cenjeni. Fotografinja njihovim zgodbam daje glas in jih postavlja na piedestal. Prikaže jih v različnih življenjskih vlogah. Kot je povedala, so po njenem mnenju prav one junakinje epidemije. Razstava bo v galeriji Fotografija na ogled do 11. februarja.
Festival Borštnikovo srečanje, največji slovenski gledališki festival, že od samih začetkov gosti Slovensko narodno gledališče Maribor. V svoji 58. izvedbi bo Borštnikovo srečanje v tekmovalnem programu ponudilo 12 predstav slovenskih gledališč, ob tem pa še bogat spremljevalni program domačih in tujih producentov. Uvodni, tridnevni del festivala z izobraževalnimi vsebinami za razvoj novih občinstev se letos začenja že 22. maja. Dva tedna pozneje, 5. junija, pa bo sledil osrednji del festivala, na katerem se bo do 18. junija odvil tudi tekmovalni program. Foto: Vilma Štritof, selektorica tekmovalnega programa Vir foto: Borštnikovo srečanje
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je v Cankarjevem domu predstavila letošnje programske aktivnosti centra in se ozrla v dosežke minulega leta. Letos padle prve klape kar enajstih celovečernih igranih filmov, od tega štirih prvencev, ki jih bodo režirale režiserke, med njimi tudi filma Little Trouble Girls Urške Djukić. To je režiserka, ki s kratkim filmom Babičino seksualno življenje predstavlja enega od vzrokov, zakaj je Nataša Bučar v pogovoru z Matejem Juhom lansko leto imenovala veliko leto za slovenski film.
Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je izginilo v drugi svetovni vojni in po njej. Vsak dan je manj možnosti, da bi ljudje pričali, kako je bilo na številnih bojiščih in v različnih taboriščih, kjer se je med ubijanjem celo »smrt utrudila do smrti«. S temi besedami je Branko Šömen začel knjigo Molitev za Jasenovac, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Avtor je v šestih kratkih literarnih zgodbah opisal različne skupine ljudi, ki so umrli v peklenski grozi ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac (foto: EPA).
Znani so nominiranci za letošnje oskarje, v dvorani Samuel Goldwyn Theater na Beverly Hillsu sta jih razglasila britanski igralec in raper Riz Ahmed in ameriška igralka Allison Williams. In presenečenje? Največ nominacij, enajst, si je prislužil Vse povsod naenkrat, pod katerega se podpisuje ameriški režijski tandem Dan Kwan in Daniel Scheinert. Tudi v kategoriji za najboljši film, v kateri se jih letos sicer poteguje spet deset. Žanrski koktajl Vsepovsod naenkrat je vse, kar želite: znanstvena fantastika, komedija, akcijska pretepačina in v srce zbadajoča družinska drama. Z devetimi nominacijami mu sledita dva o prijateljstvu – Na zahodu nič novega režiserja Edwarda Bergerja je hkrati nominiran tudi kot tujejezični in najboljši – best picture, spremljamo stisko mladega vojaka na bojišču prve svetovne vojne. Martin McDonagh pa v Dušah otoka témo prijateljstva, oziroma njegovega razdora, postavi na odročen irski otoček v dvajsetih. Prejel je že zlati globus za najboljšo komedijo, tam so z globusom za najboljši dramski film slavili Fabelmanovi, do sedaj najbolj osebni film Stevena Spielberga – ta si je prislužil sedem nominacij za oskarja. To je zanj skupno deveta nominacija za režijo, ki ga je postavila na drugo mesto po številu teh v zgodovini, izenačil se je s Scorsesejem. Film Elvis je dobil 8 nominacij, po šest Tar in Top Gun: Maverick. Za najboljši film se bodo 12. marca potegovali še Trikotnik žalosti, Avatar: Pot vode in Ženske govorijo. In če je Cate Blanchett pričakovano nominirana za najboljšo glavno žensko vlogo v Taru, pa je eno od presenečenj Irec Paul Mescal v kategoriji za glavno moško v filmu Po soncu. Pa še to: v oskarjevski dirki smo sodelovali tudi Slovenci. Špela Čadež se je s kratkim animiranim Steakhouse prebila med finaliste za nominacijo, a je ni prejela. Za nominacijo za najboljši mednarodni film se je potegoval tudi Orkester režiserja Matevža Luzarja. Foto: AP
Z Vitom Žurajem se pogovarjamo po premieri njegove opere Blühen (Razcvet), ki jo je napisal po naročilu Frankfurtske operne hiše.
Od danes pa do 29. januarja bodo v Mini teatru, v Judovskem kulturnem centru v Ljubljani potekali številni dogodki v okviru Svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta. Obeležujemo ga 27. januarja. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada vkorakala v največje koncentracijsko taborišče Auschwitz - Birkenau na Poljskem in ga osvobodila. Da ena največjih tragedij človeštva ne bi bila nikoli pozabljena, je generalna skupščina Združenih narodov 27. januar razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.
V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival
Za besedo leto smo lahko glasovali med enajstimi finalistkami, izbranimi med več kot 250-imi predlogi v sedmi akciji pod okriljem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ob pomoči spletnega portala MMC RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Na slovesnosti v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra so razglasili še pesem leta, sestavljeno iz besed kandidatk. Napisal jo je Peter Verč. Foto: Žiga Bratoš
Simfonični orkester RTV Slovenija bo danes z dirigentko Catherine Larsen Maguire na studijskih koncertih predstavljal novo delo z naslovom Tako tiho, ki ga je skladateljica Larisa Vrhunc v okviru projekta B-AIR ustvarila za dojenčke in malčke. Po popoldanskih izvedbah za najmlajše občinstvo, bodo glasbeniki na javnem arhivskem snemanju s skladbo nagovorili še splošno občinstvo.
Kako grafiko razumeti na sodoben način? To vprašanje si zastavlja Zora Stančič, vizualna umetnica in izredna profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Tokrat jo je nagovoril Peterokotni stolp na Ljubljanskem gradu in svojo razstavo v njem je naslovila kar Življenje v stolpu. Prostori ljubljanskega gradu so polni vzorcev – les, kovina, steklo in seveda kamen. Peterokotni stolp se tako izkaže kot nasprotje nevtralne galerijske bele kocke, saj se njegove surove stene razstavljenim delom izrisujejo kot ozadje, ki kliče po sodelovanju. Izzove tudi razmislek o materialnosti – Zora Stančič se ukvarja z grafiko in prav ta je lahko dandanes digitalizirana, razpršena v etru, ali pa po drugi strani kot klasična tehnika vrezana v material, odtisnjena. Uporabila je sitotisk, ker omogoča večje formate, in omejitve papirja premagala s tiskanjem na blago. Nematerialno plat grafike, po drugi strani, pa je dosegla z animacijo, projekcijo na tla. Kot zapiše kurator Vladimir Vidmar, je delo Zore Stančič polno življenja. Globoko zavezano grafiki kot svojemu osnovnemu horizontu pogosto deluje kot zelo neposredna refleksija življenja v njegovih omejitvah, krhkosti, napakah, njegovem zunaj in znotraj. In stolp, v katerem se znajde, ni zadušljiva ječa življenjske energije kot osnovne gradbene sile umetnosti, temveč prostor, ki nam šele omogoča odprt pogled. Kaj pa vloga ženske – umetnice? Tudi tukaj je povezava s stolpom, pove umetnica Zora Stančič. Njeno razstavo Življenje v stolpu si na Ljubljanskem gradu lahko ogledate do 4. maja. Foto: osebni arhiv avtorice
V 96. letu starosti je umrla filmska igralka Gina Lollobrigida, ki je svoj vrh dosegla v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Prav v tem času je bila poročena s Slovencem Milkom Škofičem, zdravnikom, ki je to kariero opustil, da je postal njen menedžer, in s katerim je imela tudi edinega sina. 4. julija 1927 v Subiacu vzhodno od Rima rojena Gina Lollobrigida je veljala za eno zadnjih ikon klasičnega zlatega Hollywooda – tistega, ki je še srkal evropske filmske zvezde. Blestela je med drugim v prelomnih Lepotica noči in Premagaj hudiča, pa Fanfan Tulipan, Provincialka, Kruh, Ljubezen in fantazija, Trapez, in v Najlepši ženski na svetu – romantični dramediji, ki ji je prinesla sloves prav te – najlepše ženske na svetu. Gini Lollobrigidi, ali preprosto "La Lollo", kot so jo klicali, sama pa je imela zanimivo navado naslavljati se v tretji osebi, in ki je imela le eno pravo tekmico, Sophio Loren, se je za razliko od te oskar izmuznil, je pa leta 2018 na hollywoodskem pločniku slavnih dobila svojo zvezdo. A njen talent ni bil le nastopaški, na začetku je namreč študirala na akademiji lepih umetnosti v Rimu in se pozneje, ko se je od filma že poslovila, uspešno posvetila novinarski fotografiji in kiparstvu. V politiki ji ni šlo – čeprav je nazadnje kot skrajno leva kandidatka za senatorko poskusila še pri 95-ih, lani, ji v italijanski parlament ni uspelo priti. Gina Lollobrigida je večkrat pokazala svojo dobrodelno plat, leta 2013 je na primer prodala zbirko nakita in darovala skoraj 5 milijonov za raziskave terapij z matičnimi celicami. Foto: AP
V Centru in Galeriji P74 v Ljubljani veliko pozornosti s programom namenjajo mladim ustvarjalcem, tudi študentom. Tako zdaj preddstavljajo dela treh mladih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Lana Požlep končuje študij oblikovanja vizualnih komunikacij, smer fotografije, Lana Soklič je magistrska študentka fotografije, Petja Kocet pa obiskuje magistrski študij slikarstva. Čeprav si mladi umetniki delijo galerijske prostore, ne gre za skupinsko razstavo, temveč za ločene predstavitve, pravijo v galeriji. A med vsemi tremi razstavljavci vendar lahko opazimo kakšno skupno potezo, morda povezano tudi z mladostjo oziroma študijskim raziskovanjem lastnega umetniškega jezika in medija. Lano Požlep in Lano Soklič druži prevpraševanje fotografije. Lana Soklič analogno fotografijo manipulira z različnimi načini razvijanja, kemikalijami, segrevanjem in mehanskimi posegi. Tudi v seriji Distortion je negative na primer razvijala v različnih substancah ali pa jih plastila enega čez drugega. S popačenimi avtoportreti tako pripoveduje o vrsti duševnega stanja oziroma duševne motnje, ter mnogih plasteh človeške psihe. Iz medija fotografije izhaja tudi Lana Požlep, ki pa so jo lastne fotografije začele iritirati. Fotografije je tako preoblikovala v fizične objekte, ki se s svojo prostorsko postavitvijo naslanjajo na temo gradbišča oziroma tematizirajo proces razstavljanja in grajenja novih podob ter novih odnosov. Podobe je črpala iz lastnega arhiva in jim spremenila pomen. Slike, grafike in barvne risbe Petje Koceta so vizualno precej raznolike – od temne zaplate z oznako iz številk in črk, oranžnega prizora z linijami žerjava, živopisane podobe z abstrahiranimi vzorci. Z raznolikim vizualnim jezikom pa avtor upodablja okolje svojega odraščanja – Luko Koper. Pove, da pristanišče razume kot okno v svet, medtem ko smo v dobi interneta priča drugačnemu transportu informacij. Ob tem ga zanima, kaj vse danes je lahko slikarstvo in kako v okviru izbranega medija podajati sodobne teme, še preberemo v besedilu ob predstavitvah treh mladih umetnikov, ki si jih v Centru in Galeriji P74 v Ljubljani lahko ogledate še do 7. februarja. Foto: Petja Kocet, Freightline 1.1, izsek fotografije
V Galeriji Zveze društev Slovenskih likovnih umetnikov na Komenskega 8 v Ljubljani so se s prvo letošnjo razstavo spomnili predlani umrlega slikarja in grafika Lada Pengova, tudi dolgoletnega pedagoga v Pionirskem domu. Sam je nekoč duhovito zapisal: "Če je gledalec tak, da ima ‘posebne sposobnosti’, gleda s srcem in glavo. Če pa tega nima, mu zadostuje tudi prazna stena." O njem spregovori Kustos Aleksander Bassin. Foto: Žiga Bratoš
Visoki Arsov jubilej, 60 letnico delovanja, bodo obeležili številni vrhunski umetniški dogodki. Tako je na prvem letošnjem koncertu iz jazzovskega cikla Jazz Ars All Stars v Cukrarni nastopila zasedba, ki združuje madžarsko ljudsko glasbo z jazzom. Zaigrali so Adam Klemm (saksofon), Tomaž Gajšt (trobenta), Milan Stanisavljević (klavir), Nikola Matošič (kontrabas) in Bruno Domiter (bobni).
Na Velikem odru celjskega gledališča premiera drame ruskega dramatika Leva Nikolajeviča Tolstoja Oblast teme ali Samo s krempeljčkom se ujame, pa je ptiček cel v pasti, ki v ospredje postavlja oblast zla v življenju posameznika. Delo je prevedla Tatjana Stanič, režijsko taktirko je v roke vzela Maša Pelko, dramaturško pa Rok Andres. Oblast teme je pretresljiva upodobitev revščine in neizobraženosti ruskega kmeta, je strašljiva in pretresljiva slika ruske družbe s konca 19. stoletja. Osrednje vprašanje je, kako se zlo, ki ga stori en človek, razraste in vpliva na življenje številnih drugih. V predstavi hlapec Nikita zapelje in zapusti mlado siroto in se zaplete z gospodarjevo ženo. Ta s pomočjo Nikitove matere, ki bi za sina naredila vse, umori svojega moža in se poroči z Nikitom. Ko Nikita izve za zločin, se mu žena zagabi. Zapelje pastorko, ki zanosi in rodi otroka. Takrat pa žena Nikita prisili v nov zločin. Čeprav je tekst star več kot sto let, je še kako aktualen. Po epidemiji se je namreč nasilje razrastlo v vse pore družbe, na robu Evrope divja vojna. Sredica človeške narave ostaja enaka kot je bila pred sto ali tisoč leti. Igralci so priseljeni pobrskati po najtemnejših kotičkih svojih duš. Na podiju dvakrat umor zagreši Lučka Počkaj. Pomemben del je glasba, a so se držali rekla manj je več, edini instrument so bobni, pove skladateljica in glasbena opremljevalka Mateja Starič. Foto: Jaka Babnik/SLG Celje, v prizoru Lukča Počkaj, Lovro Zafred
Literarna zgodovinarka Urška Perenič, profesorica na ljubljanski slovenistiki in znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino, se ukvarja predvsem s slovensko književnostjo 19. in prve polovice 20. stoletja. Predlani je na primer izdala monografijo, posvečeno Josipu Jurčiču, letos raziskuje Ivana Tavčarja. Pred štirimi leti se je v monografiji Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika posvetila romanu ene najzgodnejših slovenskih književnic, pred kratkim pa je pri celjski Mohorjevi družbi z naslovom Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja raziskala še njeno poezijo. Z Urško Perenič se je pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mihael Stroj, Narodna galerija, vir: Wikipedia
Neveljaven email naslov