Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Literarni poudarki tekočega tedna
»Antigona je tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti,« je verjetno najbolj znan citat Dominika Smoleta v povezavi z njegovim delom Antigona. To pomembno Smoletovo besedilo jemlje pod drobnogled nov Literarni večer cikla Arsovega domačega branja Oh literatura – O, literatura, ki ga namenjamo predvsem srednješolcem, seveda pa tudi preostalim radijskim poslušalcem.
Dominik Smole je v svoji Antigoni ohranil osnovno Sofoklejevo zgodbo ter ji dodal še novo razsežnost, tako da ne gre več samo za zgodbo o upornici, ki na prvo mesto postavi zakon ljubezni nasproti državnim pravilom, temveč ta preraste v vprašanje o iskanju smisla, o obstoju lastnega jaza v režimu, ki tega ne dovoljuje. Brezčasnost antične Antigone, ki že od antike naprej zastavlja vprašanje o nasprotju med temeljnimi in državnimi zakoni, o etiki in pravu, tudi v Smoletovi preobleki ohranja aktualni naboj. V njegovi različici sta še bolj poudarjeni posameznikova osamljenost v boju proti sistemu in nasprotje med oportunizmom in vztrajanjem. Smoletovo Antigono lahko v torkovem Literarnem večeru na 3. programu Radia Slovenija doživite skozi oči avtorice scenarija Mateje Gomboc, profesorice slovenščine na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Vloge interpretirajo igralci SNG Nova Gorica: Kristijan Guček (Kreon), Patrizia Jurinčič Finžgar (Ismena), Jure Kopušar (paž, stražnik), Gorazd Jakomini (Teiresias) in Matija Rupel (Haimon).
Leta 1960, ko je Smoletovo besedilo nastalo, je bila Antigona uprizorjena tudi v ljubljanski Drami, takrat je vlogo Teiresiasa odigral Stane Sever. Dominik Smole je v prijateljskem javnem pismu, objavljenem v Delu čez deset let, torej leta 1970, igralcu Stanetu Severju med drugim zapisal: »Veliko let Drame SNG bo zaznamovanih kot Tvoja doba ... Ne vem, zakaj in komu v korist si se zapletel v mrežo tehničnih, upravnih, političnih, socioloških, nacionalnih in, denimo, filozofskih vprašanj, dilem, problemov. Tvoja opozicija in Tvoj revolt ne rešujeta nič, prav nič, slovenski obiskovalec pa Te – žal – ne vidi, kjer si najmočnejši, na deskah.« Smoletovo pismo znamenitemu gledališkemu in filmskemu igralcu Stanetu Severju, ki je kot prvak zaradi spora odšel iz Drame, v spominskem zapisu citira Tone Partljič. Nedeljsko oddajo Spomini, pisma in potopisi namenjamo temu Partljičevemu besedilu iz lani izdane knjige Ne bom jih pozabil. V njem se spominja Severja, interpreta najrazličnejših vlog od antične tragedije do moderne drame, od tragedij do komedij in grotesk, ki je veliko sodeloval tudi z Radiem in Televizijo Slovenija, ali v radijskih igrah in literarnih oddajah, recitacijah ali televizijskih nadaljevankah. V petek, 18. decembra, bo minilo 50 let od Severjeve smrti, ob obletnici pa smo v program uvrstili Partljičev zapis v interpretaciji dramskega igralca Gregorja Zorca.
Pesniški poskus nagovora umirajoče matere
V ponedeljek lahko na radijskih valovih slišite tudi Zorčevo interpretacijo ganljivih pesniških poskusov nagovora matere, umirajoče za alzheimerjevo boleznijo. Gre za cikel pesmi Ruth uglednega ameriškega pesnika in pisatelja Forresta Ganderja, avtorja desetih pesniških zbirk in dveh romanov, tudi dolgoletnega profesorja literarne umetnosti in primerjalne književnosti na prestižni Univerzi Brown v zvezni državi Rhode Island. Za zbirko Bodi z, v kateri najdemo cikel Ruth, je Gander lani prejel Pulitzerjevo nagrado, nagrajene pesmi pa je za Literarni nokturno s prevodom slovenskemu ušesu približal Andrej Pleterski.
Angažirana ugandska pesnica Stella Nyanzi
V okviru literarnih oddaj 3. programa Radia Slovenija se trudimo zapolniti prevodne sive lise in poslušalcem predstaviti avtorje in avtorice, ki v slovenščini še nimajo knjižnih prevodov. Ob Ganderju je tak primer tudi Stella Nyanzi, ugandska pesnica, ki se zavzema za svobodo govora in ne privoljuje v kompromise s korumpiranim državnim vrhom. Tako zveni ena izmed njenih pesmi:
Iz mojih ust
ne bodo padale vrtnice.
Kdo še prinese kratkotrajno lepoto v vojno?
Namesto vrtnic so britvice in sekire,
verižne žage, noži in mačete,
bodala, meči in bajoneti.
Moje besede režejo naše sovražnike.
Življenje pesnice Stelle Nyanzi in ilustracijo njene pisave prinaša nedeljska oddaja Literarni portret avtorice Neže Vilhelm, literarni del interpretira igralka Nika Rozman.
Rossinijev obisk Beethovna
Od pri nas manj znanega literarnega imena pa k enemu največjih glasbenega sveta – Ludwigu van Beethovnu, ki je stalnica repertoarjev svetovnih glasbenih hiš, letos pa še posebej, saj se je rodil 16. decembra pred 250 leti v Bonnu. Ustvarjal je predvsem na Dunaju in zadnja leta preživel v precej skromnih razmerah. Nekoč ga je obiskal italijanski skladatelj Gioachino Rossini in o tem pripovedoval Richardu Wagnerju. Kako je Rossini doživel obisk pri Beethovnu, med drugim popiše tudi Herbert Weinstock v knjigi Rossinijev življenjepis, ki jo je poslovenil Peter Bedjanič. Rossinijevo doživljanje velikega skladatelja bo prebral igralec Boris Juh, na poslušanje pa bo v sredinem Literarnem nokturnu.
Koronski diptih
V predprazničnem tednu bo v radijskem mediju zaživela tudi aktualna koronska tema. Pod naslovom Korona diptih smo zbrali pesem in kratke prozne fragmente, skorajda aforizme pesnika, pisatelja in prevajalca Aleša Bergerja. Poleti smo že objavili nekaj njegovih Zapiskov v klavzuri, ki so pozneje izšli v knjigi Breze, v četrtek pa v Literarnem nokturnu torej vabimo k poslušanju Bergerjeve pesmi Ni korant iz omenjene knjige ter nekaj njegovih najnovejših grenko humornih zapisov iz koronske osame, ki so nastali novembra. Takole zveni eden od njih: »Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«. Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá«.
Poetični prvenec Jeana Geneta
Aleš Berger je tudi odličen in plodovit prevajalec iz francoščine, prav tako pa med najopaznejše posrednike frankofone književnosti slovenskim bralcem spada Branko Madžarevič. Leta 1995 je izšel njegov prevod romanesknega prvenca Jeana Geneta Naša gospa Cveta, ki ga je pisatelj objavil leta 1943 in pritegnil pozornost literarne srenje. Geneteva pisateljska spretnost je metamorfoza erotičnega, pa tudi obscenega v poetično, o tem priča tudi odlomek iz dela Naša gospa Cveta, ki mu namenjamo sobotno oddajo Izbrano prozo. Francoski pisatelj Jean Genet se je rodil 19. decembra leta 1910, torej pred 110 leti, njegovo otroštvo pa je bilo vse prej kot srečno. Mama ga je zapustila pri sedmih mesecih, vzgajale so ga rejniške družine, kot najstnik je nato pristal v poboljševalnici in se pozneje pridružil tujski legiji, od koder so ga izključili zaradi homoseksualnosti. Nekaj let je bil Genet brezdomec in žepar, prostituiral se je po evropskih mestih, kar je popisal v svoji knjigi Dnevnik lopova. Genet je torej iz prve roke izkusil življenje na robu in pariško podzemlje; predvsem tisto okrog Montmartra je opisal v svojem poetičnem romanu Naša gospa Cveta. Začel ga je pisati leta 1942 v zaporu, kjer je pristal zaradi kraje. Prvo varianto romana so mu zasegli in zažgali, a uspelo mu je shraniti drugo varianto, ki je postala uspešnica. Za Geneta, ki je bil pogosto v navzkrižju z zakonom, so se zavzeli Jean Cocteau, Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir in številni drugi francoski intelektualci. Pri francoskem predsedniku so izprosili, da ga je pomilostil, ko mu je grozila dosmrtna ječa. S svojo pisavo je ta anarhistični literat sicer močno zaznamoval bitnike, velja pa tudi za enega začetnikov drame absurda.
Poklon nedavno preminuli Dorici Makuc
Začetnica raziskovanja aleksandrink pa je bila novinarka in publicistka Dorica Makuc, ki je pred kratkim umrla. Rodila se je leta 1928 v Vidmu, zaradi fašističnega preganjanja se je njena družina kmalu preselila v Domžale, potem se je šolala v Ljubljani in Beogradu, pozneje je delala za Primorski dnevnik, v šestdesetih letih pa se je zaposlila na RTV Ljubljana. Ustvarjala je dokumentarne filme ter v njihovo središče postavljala malega človeka in primorsko tematiko. V filmu Žerjavi letijo na jug je v sedemdesetih letih opozorila na usodo aleksandrink, primorskih deklet in žena, ki so zapustile svoje družine in odšle v Egipt. O njih je Dorica Makuc napisala tudi knjigo Aleksandrinke. V Literarnem večeru, ki ga lahko ujamete na 1. programu Radia Slovenija v četrtek zvečer, jo je podrobneje predstavil Metod Pevec. Radijska oddaja je nastala leta 1997, pozneje, leta 2011, pa je zgodbe aleksandrink v dokumentarnem filmskem jeziku predstavil tudi Pevec.
Literarne oddaje med 13. in 19. decembrom 2020
Nedelja, 13. december
14.05 (Ars) Humoreska tega tedna: Hector Hugh Munro: Saki: Tobermory
18.05 (Ars) Spomini, pisma in potopisi: Tone Partljič: Ne bom ga pozabil, Staneta Severja (ob 50. obletnici smrti)
22.05 (Ars) Literarni portret: Stella Nyanzi
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Maurice Maeterlinck: Tople grede
Ponedeljek, 14. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Forrest Gander: Bodi z
Torek, 15. december
21.00 (Ars) Literarni večer: Dominik Smole: Antigona (Arsovo domače branje)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Shirley Jackson: V hiši med hribi straši
Sreda, 16. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Herbert Weinstock: O Beethovnu (ob skladateljevi 250. obletnici)
Četrtek, 17. december
21.05 (Prvi) Literarni večer: Dorica Makuc: Aleksandrinke
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Aleš Berger: Korona diptih
Petek, 18. december
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Matej Krajnc: London
Sobota, 19. december
18.00 (Ars) Izbrana proza: Jean Genet: Naša gospa Cveta (ob 110. obletnici rojstva)
23.05 (Prvi) in 23.50 (Ars) Literarni nokturno: Vesna Spreitzer: Pesmi
Zaplet gre takole: Alma, igra jo Kaja Zabret, se z očetom Filipom, on je Marko Mandić, preseli v novo sosesko. Deklica žaluje za mamo, ki je umrla na okoljevarstveni akciji v Amazoniji, v novem okolju pa se mora soočiti še z medvrstniškim nasiljem, ko postane žrtev sošolke Lune, ki se druži s skupino skejterjev. Ko pa Alma ugotovi, da bodo park v njihovi novi soseski spremenili v parkirišče, vodja projekta pa je njen oče, se pridruži Luni in njeni ekipi v borbi za igrišče. Vse to se dogaja v Šiški v Ljubljani. Dodajmo še, da je scenarij za otroški film Blok 5 napisala Dora Šustić, direktor fotografije je David Hofmann. Gre za slovensko-hrvaško-srbsko-češko koprodukcijo, ki so jo finančno podprli Slovenski filmski center, RTV Slovenija, Filmski center Srbije, Češki filmski sklad in Hrvaški avdiovizualni center. Blok 5 je prejel tudi podporo programa evropske komisije Media za razvoj in podporo Eurimages za produkcijo. Glavni producent filma je produkcijska hiša A Atalanta. Foto: Luka Matijevec
Mito Gegič je bil od malega obkrožen z lovci – to tradicijo še danes spoštuje, vendar se z njo tudi ne strinja, v njegovem slikarstvu pa so lovski motivi postali širša metafora za naš odnos do avtoritet in razmerja moči. Na razstavi, ki jo v ljubljanski Galeriji Kresija odpirajo nocoj, pa se podobe lovstva spreminjajo v pripoved o usodnih brodolomih in poskusih prečkanja Sredozemlja. Ob slikah Mita Gegiča se zdi, kot bi vstopili v tesnobno slovensko grozljivko – gledamo ustreljene, prestreljene ali odrte srne, zloslutne lovske preže, lovce s puškami, ki se jim včasih pridružijo tudi otroci. Da je ozračje še bolj nelagodno, se zdijo prizori kot razrezani na tanke linije, ki realizem zamajejo, a ga ne porušijo. Kot motnja v naši zaznavi, enakomerno, skoraj klinično precizno popačena digitalna podoba. Tako Gegič, ki motive išče na spletu in jih poustvari na poseben način – celotno platno oblepi s samolepilnim trakom, nanj preslika motiv, trakove odlepi in jih nalepi na novo platno. V svoje delo je v zadnjem času vnesel nekaj sprememb - ob lovski je vpletel migrantsko problematiko, značilni trakovi so manj izraziti in barve bolj vedre – hladne bele, črne in modrikaste odtenke so zamenjale rožnata, živo rumena, turkizna in zelena. Na slikah so upodobljene psihološke krajine, v katere so umeščeni: lovske preže, bodeče žice, čolniči, ograde, rešilni jopiči, gradbeni stroji, srnjad in človeške figure, kot so razjarjeni policaji, cariniki, preračunljivi lovci, ponosni očetje in zafrustrirani sinovi, zapiše kuratorka razstave Maša Žekš, in še, da dela naslavljajo problematična razmerja moči v oziru do strogo varovanih meja in njihovih posledic. Odnos do patriarhata in avtoritete, ki pogosto nastopa kot oče in jo je doslej obravnaval predvsem prek podob lovstva torej razširi na idejo nadzora in nadvlade. Razmerja moči postavi ob podedovano tradicijo. Ko jo začneš prevpraševati, se avtoriteta sama spotika ali začne na novo risati, pravi – zato tudi naslov razstave Očetnjava je jecljajoči jetnik. Pa si lahko zamišlja tudi pozitivno avtoriteto? Foto: Yamaha Beach, 2023, akril, vinil, maskirni trak na plano, arhiv avtorja, izrez fotografije
V stavbnem kompleksu Astra na Dunajski v Ljubljani je pred dvema letoma vzniknil nov razstavno-prodajni prostor – galerija Bažato, ki se razgibano razprostira v pritličju in dveh nadstropjih. S prvo razstavo jo je takrat odprl slikar Ivo Prančič, eden od 23-ih sodelujočih tudi na letošnji veliki razstavi z naslovom Čas na poti. Z njo predstavljajo aktualno produkcijo umetnikov in umetnic, s tem pa tudi programsko usmeritev galerije, ki je zavezana sodobni likovni ustvarjalnosti, predvsem slikarstvu. Vse se je začelo s Hišo Bažato na Humu v Goriških brdih, namenjeno delu in ustvarjanju umetnikov. Zasnoval jo je fotograf Marjan Bažato in po njegovi smrti se je sin Matjaž odločil za drzno potezo: veliko galerijo v prestolnici. Nekaj postane jasno nemudoma ob vstopu: radi imajo slikarstvo. Prav aktualna razstava z imeni, kot so Aleksij Kobal, Ana Sluga, Nika Zupančič, Uroš Weinberger, Herman Gvardjančič, Gustav Gnamuš in drugi, je spoj modernističnih temeljev s sodobnimi raziskovanji, vse od ekspresivnih in geometričnih abstrakcij, ki tematizirajo temeljne prvine, kot sta format in barva, pa do prevpraševanja figure v sliki. Maruša Meglič nas odpelje v barvni intimizem, hrvaški umetnik Robert Šimrak na primer spomni še na pop art in nadrealizem, Milan Pajk na likovno moč fotografije, Jane Štravs digitalnega printa, Mirko Bratuša pa nam s skulpturo iz brona in nerjavnega jekla pokaže jezik. Skupna tema je tokrat čas, pove vodja galerije Bažato Nada Zoran, svoje misli pa dodata še sodelujoča Milan Erič in Jelka Flis. Foto: Žiga Bratoš
Leopoldov muzej prvič v Avstriji na obsežni razstavi, ki vključuje dvesto umetniški del od konca 19. stoletja do današnjih dni, predstavlja izbrane umetniške vrhunce iz privatne zbirke Rainholda Würth. Njegova zbirka, ki jo je ta nemški zbiralec umetnin začel ustvarjati v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, obsega približno dvajset tisoč umetniških del. Na razstavi z angleškim naslovom AMAZING je tako predstavljen le majhen del zbirke, in sicer na dveh razstavnih nivojih muzeja. Razstava pa je razdeljena po temah in časovnih obdobjih. V prvem razstavnem nivoju so prikazani slogovni trendi od impresionizma, ekspresionizma, nadrealizma do različnih oblik abstraktne umetnosti. Drugi razstavni novi pa je posvečen umetnosti po letu 1945. Med drugim so bolje zastopana dela Georga Baselitza, Gerharda Richterja in Anselma Kieferja. Del razstave je posvečen tudi avstrijski povojni umetnosti, kjer se lahko srečamo z deli Arnulfa Reinerja, Hermanna Nitscha ali Marije Lassnig. Razstavo je pripravil direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger in je odprta še do začetka septembra. Foto: Gregor Podlogar (izrez slike Zlato runo 1993/94 Anselma Kieferja)
Zvok je tema za prihodnost – zmanjševanje hrupa v naših okoljih in ustvarjanje zvočno spodbudnih prostorov pa je le delček sestavljanke – in kaj vse še obstaja? V prvem avgustovskem tednu se na beneškem arhitekturnem bienalu francoski paviljon Ball Theater spreminja v radijsko gledališče oziroma zvočni laboratorij Radio Utopia in del tega je tudi mednarodni projekt B-AIR, ki ga vodi Radio Slovenija. Ta teden namreč program v francoskem paviljonu pripravlja inštitut za raziskovanja Cresson, eden od partnerjev projekta B-AIR. Posveča se vlogi zvoka v razvoju človeka, na bienalu pa bo predstavljen koncert za dojenčke in malčke Tako tiho ter radijska igra za dojenčke Morje. Igra, ki jo podpisujeta Saška Rakef in Bojana Šaljić Podešva, pripoveduje o starodavni Ribi Faroniki, stari kot morje, v katerem plava. Riba čuva svet, nekega dne pa se pesem morja razleti in nič ni več prav. Če pa se v Benekte ne boste odpravili, lahko radijsko igro in koncert za malčke in otroke ob številnih drugih vsebinah projekta B-AIR najdete tudi spletu. Foto: Mount Mézenc, 2022, master terrain, esaaa - Photo N. Tixier
V glavni tekmovalni sekciji filmskega festivala Cinehill, ki se je iz Motovuna letos preselil na planino Petehovac, sta bila na sporedu tudi filma Hotel Pula Andreja Korovljeva in Odpadlo listje Akija Kaurismäkija. Pogovarjali smo se z režiserjem prvega, Andrejem Korovljevom in z glavnim igralcem Kaurismäkijevega filma, Jussijem Vatanenom. Fotografija: Arhiv Motovunskega filmskega festivala
Delo Sergeja Kapusa je bistveno zaznamovalo slovensko umetnost zadnjih štirih desetletij. Prejel je več nagrad, med drugim nagradi Riharda Jakopiča in Ivane Kobilca za življenjsko delo. Bil je intelektualno radoveden tako v svojem teoretskem delu kot praksi. Teorija in umetnost sta se zanj dopolnjevali, saj je trdil, da je pogled na sliko vedno tudi že teoretičen. Razstavljati je začel leta 1975, na njegovo slikarstvo je pomembno vplivala ameriška abstrakcija, sicer pa ga je zanimal predvsem časovni vidik. Med njegovimi bolj znanimi so dela, ki vključujejo digitalne podobe Marsove površine. Še pred tem pa so pri njem prevladovale živobarvne, navidez jasne geometrijske linije, ki se ob pozornem pogledu začnejo razpuščati. Pregled njegovega ustvarjanja je leta 2002 pripravila Moderna galerija. V strokovnem polju je bila med drugim odmevna njegova knjiga Ugrabljeni slikar o Jožefu Petkovšku in našem umetnostnem prostoru. Njegov odnos do umetnosti je bil temeljit in predan, gojil in prenašal ga je tudi kot profesor na ALUO. Vseskozi je bila ključna zanj problematizacija vidnega, Jure Detela pa je starejše slike Sergeja Kapusa opisal z verzi Tomaža Šalamuna: "Pred očmi je svetlo, za očmi je mrak, vrtenje glave je totalna utopija." Foto: Sergej Kapus (1950–2023). Foto: ZDSLU
Vučja Gomila v Prekmurju, od hitrega sveta umaknjeni kotiček v občini Moravske Toplice, nosi v sebi nekaj mističnega in je zato kot nalašč primeren za snemanje novega celovečernega igranega prvenca mlade režiserke Ester Ivakič. Podlaga zanj je literarna predloga šestih kratkih zgodb Noben glas prekmurske pisateljice Suzane Tratnik, dobil pa je prav poseben, nadvse dolg in zabaven naslov: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Lana Marić se sploh odlično znajde na snemanju, čeprav to vzame po ves dan, zaradi vremena pa morajo snemati malo zunaj, pa spet notri. Izbrali so jo na avdiciji in prelevila se je v desetletno Ido, ki živi v prekmurski vasici v času Jugoslavije. Nadvse je navezana na staro mamo in ko se njeno zdravje začne slabšati, se Ida domisli: smrt bo pregnala s petjem. Le ena težava je: nima posluha. A to zanjo ni ovira, s prijateljico Terezko se vpišeta v pevski zbor. Ida nam bo ponudila vmesni prostor med otroštvom in odraslostjo, svet, ki še ni dolgočasen in tudi resne teme obarva s humorjem, ironijo, fantastiko. Snemanje filma Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Foto: Asiana Jurca Avci
"Zgodba Jablana nas je prepričala predvsem s svojo dobro strukturiranostjo, z razvijanjem specifične družinske tematike, ki se umešča tudi v širši družbeni kontekst, poleg tega zgodba subtilno vpeljuje premišljeno metaforiko oziroma simboliko, ki poleg ostalih elementov skrbi za napetost in razgibanost fabule."
Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Herman Gvardjančič je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno potezo. Narava je pomembna stalnica njegovega dela in tako je tudi na razstavi Slovenae 22 – Kras v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, ki pooseblja slikarjevo razmišljanje po lanskoletnih uničujočih požarih na Krasu. Ti so navdihnili Gvardjančiča in so tudi rdeča nit razstave, je v pogovoru z Aljano Jocif najprej povedal slikar Herman Gvardjančič. Foto: Herman Gvardjančič, SLOVENAE 22, 2023, mešane tehnike (izrez fotografije)
V istrskem Motovunu se je v soboto začel že 25. filmski festival, ki se letos od slovite lokacije poslavlja in svojo zgodbo nadaljuje nedaleč stran, a na občutno višji nadmorski višini, na planini Petehovac. Poročamo o tem, kako se na festivalu spominjajo preteklih let in kako so, tudi s filmi, nostalgično obeležili konec motovunskega obdobja festivala. Foto: BoBo
Na Starem trgu v Ljubljani se z uvodno predstavo za otroke, Rdeča Kapica, začenja festival Dobimo se pred Škucem.Festival Dobimo se pred Škucem predstavlja sklop raznolikih, kulturi in ustvarjalnosti posvečenih, sproščenih popoldnevov in večerov. Namenjen je širši javnosti različnih starosti in z različnimi kulturnimi željami. Glavni otvoritveni dogodek festivala z več kot dvajsetletno kontinuiteto bo modna revija z otvoritvijo razstave Odsev.
Poletje je za mnoge čas morja in čas počitnic. Čas turističnih obljub o oddihu, ki bo spremenil in izboljšal naša življenja. Obljube in želje po boljšem življenju so spremljale tudi gradnjo jadranske magistrale, ki je spodbudila razvoj turizma. Kakšne vplive je imela na življenja in kako je nastajala se sprašuje umetnik Mark Požlep, ki z razstavo Neskončne počitnice v Cukrarni nekoliko razčara morebitno nostalgijo ob misli na pot na morje. Potovanja, preteklost, mitizirani kraji, poglavja zgodovine in kulture, obljube o boljšem življenju. Vse to so teme, ki jih pogosto najdemo v Požlepovem opusu. Ob tem uspe umetnik ohranjati kompleksno pozicijo – občutek imamo, da se nad velikimi idejami in temami navdušuje, so mu blizu, a se jim ne prepušča naivno. Tako je tudi tokrat. Pot na morje v času Jugoslavije ni idealizirana, pove umetnik. Del razstave so tudi avtorska besedila Muanisa Sinanovića, ki krhajo jugonostalgijo ter kažejo širino teme. Projekt je namreč zasnovan na raziskavi, pri kateri je Mark Požlep sodeloval z ekonomistom Igorjem Feketijo, s katerim je strnil podatke o gospodarskih in socialnih spremembah, nastalih med gradnjo magistrale v letih med 1945 in 1966 in po njej. Sinanovićeva besedila je nato uglasbil Gašper Piano, skupaj s Požlepom pa sta jih na načrtno izbranih lokacijah jadranske magistrale izvedla v obliki koncertov. Posnetke teh koncertov performansov si lahko ogledamo na razstavi, kratki deli iz odpetih pesmi pa se kot zapisi pojavijo tudi ob Požlepovih izrazitih črno-belih risbah z ogljem. Za te velja podobno kot za pesmi - ob prizorih morskega prostočasja, se znajdejo tudi podobe grajenja veste ter vojakov. Foto: Iza Pevec
Platforma Biblos, največja slovenska knjigarna in knjižnica e-knjig, letos praznuje deseto obletnico. Čeprav je bila debata, ali bodo elektronske knjige prevladale nad tiskanimi, pred desetimi leti precej živa, se danes zdi, da medija sobivata. Več pa v pogovoru z Markom Hercogom, tehničnim direktorjem založbe Beletrina, ki je Biblos zasnovala.
Nocoj in jutri lahko obiskovalci doživijo poseben dogodek, posvečen 50. obletnici slovenske filmske klasike Cvetje v jeseni, ki ga pripavlja Turistično društvo Stari vrh.
Motovunski filmski festival ali po novem Cinehill bo letos še zadnjič gostoval na Motovunskem griču in sicer med 22. in 24. julijem, nato pa se bo s 26. julijem za štiri dni preselil na novo lokacijo ali v novi dom – v planinsko središče Petehovac nad Delnicami v Gorskem kotarju.
Umrl je slovenski pisatelj Marjan Tomšič, prepoznaven na eni strani po magiji v svojih pripovedih ter na drugi realističnih delih o Šavrinkah in Aleksandrinkah.
V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled mednarodna razstava Nevidna roka, s podnaslovom Atelje in algoritem, ki razmišlja o dveh prostorih – o ateljeju kot analognem prostoru, v katerem je umetnikova roka v neposrednem stiku z materialom, in digitalnem okolju, ki omogoča hiter in direkten odziv občinstva. Predstavlja se deset umetnikov, pretežno iz Srednje Evrope, njihova dela pa so nastajala v zadnjih treh letih ob pojavu novih okoliščin, ki so spodbudile mnoge avtorje, da so iskali nove poti do občinstva. Razstava je sestavljena iz samostojnih predstavitev ustvarjalcev, »ki so za prevodnik med svetovi digitalnega in materialnega aktivirali neskončno privlačnost podobe«, piše v spremnem besedilu (na fotografiji: Alex Macedo, olje na lanenem platnu).
Češki pisatelj Milan Kundera, ki je včeraj umrl v 95. letu starosti, je bil velik podpornik slovenske osamosvojitve. Predsednik Borut Pahor mu je pred dvema letoma podelil državno odlikovanje zlati red za zasluge. Leta 1991 je med drugim napisal odmeven članek z naslovom Treba je rešiti Slovenijo, ki je izšel na prvi strani francoskega časopisa Le Monde. Med njegovimi najbolj znanimi romani so Neznosna lahkost bivanja, Šala, Življenje je drugje in Valček za slovo. Slovenci Kundero radi beremo, saj je mnogo njegovih del izšlo v slovenskem prevodu kmalu po izdaji v izvirniku. Kundera sodi med najpomembnejše literate v drugi polovici 20. stoletja v svetovnem merilu. (foto:Elisa Cabot / Wikipedia). Milanu Kunderi bomo na Radiu Slovenija posvetili četrtkov Literani večer. Prisluhnili mu boste lahko ob 21.05 na prvem programu.
Na kostanjeviški Forma vivi v tem mesecu gostijo dva kiparja, iz Slovenije Tomaža Furlana in iz Hrvaške Alema Korkuta. Pravzaprav se bo Korkut pridružil na delovišču v Kostanjevici na Krki šele v prihodnjih dneh, saj njegova umetnina temelji na sestavljanju v naprej pripravljenih kosov hrasta. Letos pa bodo več pozornosti namenili tudi parku skulptur, kjer je razstavljenih še okoli sto skulptur iz šestih desetletjih Forme vive. V Galeriji Božidar Jakac v so napovedovali spremembe v kontekstu simpozija Forme vive, in se letos odločili na več za tri, pač pa za dva kiparja, pojasnjuje direktor galerije Goran Milovanovič. Oba kiparja sta že razstavljali v samostanski cerkvi, Tomaž Furlan se je na Forma vivo prijavil, kot sam pravi, iz nekega zelo spontanega impulza. Medtem ko Furlan že ustvarja na dvorišču kostanjeviške galerije, se mu bo Alem Korkut iz Hrvaške pridružil v prihodnjih dneh. Forma viva v Kostanjevici na Krki poteka v tem mesecu, ob izteku meseca pripravljajo tudi zaključno predstavitev v okolici Galerije Božidar Jakac razstavljenih novonastalih del. Foto: Tomaž Furlan pri delu, vir: arhiv GBJ
Neveljaven email naslov