Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Te dni bi si v Škofji Loki znova lahko ogledali Škofjeloški pasijon jezuita patra Romualda, mogočno uprizoritev našega najstarejšega ohranjenega dramskega besedila, vpisanega tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ob 300. obletnici njegovega zapisa bi bilo dogajanje letos še posebej veličastno, a epidemske razmere tega ne dopuščajo, prestavljen je na prihodnje leto.
Francis Poulenc se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pridružil znameniti francoski šesterici, skupini skladateljev, ki si je za cilj zadala vrnitev k melodiji, tematiki in kontrapunktu, natančnosti in poenostavljenosti. Po vrsti uspešnih del se je Poulenc leta 1936 vnovič zatekel k rimskokatoliški veri, na kar sta vplivala smrt prijatelja in romanje k Črni Mariji v Rocamadur. Leta 1950 je ustvaril Stabat Mater, ki predstavlja največji umetniški dosežek skladateljevih poznih let.
Z zapiranjem javnega življenja so znova zaprte tudi vse kulturne ustanove. Zapirajo se vse galerije, muzeji, knjižnice, arhivi in ograjeni parki. Omejitve bodo po sedanjih napovedih trajale do 12. aprila. V tem času tudi brezstična izposoja gradiva ne bo mogoča, saj knjižnice niso navedene med izjemami. Ker potreba po kulturi ostaja, je, kot vemo, bogato njeno spletno življenje. Tako tudi igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj začenjajo s tretjim delom spletnega projekta Čas za poezijo. S projektom so začeli novembra lani, ko so med zaprtjem gledaliških dvoran njihovim gledalcem in ljubiteljem umetnosti ponujali pobeg v svet poezije. V dveh mesecih je nastala zbirka štiriindvajsetih interpretacij pesmi Srečka Kosovela, februarja pa so projekt nadaljevali z osemnajstimi interpretacijami poezije Franceta Prešerna. Obiskovalci njihovih spletnih omrežij so jim sporočali, da jim poezija tudi v teh, za kulturo težkih časih pomaga ohranjati stik z lepoto umetniške besede, zato so se odločili, da posnamejo še en sklop, Čas za POEZIJO: IZBRANO. Tokrat bodo igralke in igralci Prešernovega gledališča Kranj interpretirali svojo najljubšo poezijo. Pesmi bodo po spletnih omrežjih delili dvakrat tedensko, predvidoma vsak torek in četrtek. Začenjajo danes, s pesmijo Saše Pavček Poljub zapisan, v interpretaciji Doroteje Nadrah
Gledališke uprizoritve partnerskega odnosa in vseh izzivov, povezanih z njim, se pogosto znajdejo na repertoarjih gledališč. Te tematike se je v svoji najnovejši predstavi z naslovom Preblizu lotil tudi režiser Jaša Koceli. Gre za predstavo o milenijskem paru, ženski in moškem, ki se prebijata skozi pasti večletne partnerske zveze. V glavnih vlogah nastopata Domen Valič in Lea Mihevc, sicer pa je predstava nastala v koprodukciji Cankarjevega doma in zavoda Paviljon. Z Jašo Kocelijem se je pogovarjala Ana Rozman in ga najprej vprašala o njegovih vzgibih za pisanje tovrstnega besedila.
Na Prvem programu Radia Slovenija bomo nocoj ob 21:05 premierno predvajali radijsko igro Veliki duhovnik Kajfa. Napisal jo je Ivan Mrak, na odru je bila prvič uprizorjena leta 1981. Več o nocojšnji radijski premieri v prispevku, ki se začenja se z odlomkom iz radijske igre. Delo je priredil Jože Valentič, ki ga je za radio tudi režiral, vendar radijske igre žal ni uspel končati – lani oktobra ga je prehitela smrt. Njegovo režijsko delo je dokončal Alen Jelen, dramaturginja je Vilma Štritof. V radijski vlogi Kajfe nastopa Pavle Ravnohrib, Poncij Pilat je Branko Jordan; glasbeni opremljevalec je Luka Hočevar, tonski mojster pa Urban Gruden.
Nocoj ob 20h si bo mogoče na spletni povezavi platforme Tretji oder premierno ogledati dramo Mestnega gledališča ljubljanskega z naslovom Le zaljubiti se ne smemo sodobnega hrvaškega dramatika Ivorja Martinića v režiji Alena Jelena. Besedilo je prevedla Diana Koloini, sicer tudi dramaturginja predstave, glasbeno opremo je prispevala Darja Hlavka Godina, scenograf je Matej Filipčič, kostumografka Belinda Radulović. Nocojšnjo spletno različico bomo gledali v režiji Klemena Dvornika. V igri Le zaljubiti se ne smemo nastopajo Bernarda Oman, Boris Ostan, Iva Krajnc Bagola in Lara Wolf. Več o nocojšnji predstavi nam bo povedal režiser Alen Jelen, ki je odgovarjal Tadeji Krečič, za kaj v drami Le zaljubiti se ne smemo gre in katere težave sodobnega človeka posebej izrisuje.
Od jesenskega zaprtja gledališč v Sloveniji, na portalu slovenskega gledališča SiGledal poteka spletna akcija Pismo mojemu igralcu. V njej so na prvem mestu gledalci, ki imajo priložnost izraziti svoja razmišljanja, vtise, pohvale igralcem in drugim gledališkim ustvarjalcem, s katerimi se ta čas ne moremo srečati v skupnem, posvečenem prostoru gledališča. Ob Svetovnem dnevu gledališča je v samozaložbi zavoda Novi Zato izšla knjiga 100 pisem mojemu igralcu. Izjemna miselna, izpovedna in zgodovinska vrednost je v beleženju današnjega trenutka skozi oči ljubiteljev gledališča, gledalcev, ki pišejo v rubriko Pismo mojemu igralcu. Tamara Matevc, pobudnica rubrike Pismo mojemu igralcu in sourednica portala SiGledal pa v pismih gledalcev poudarja še pomen subjektivnosti gledalčeve izkušnje. Pismo mojemu igralcu je rubrika, ki se bogati vsak dan, do konca minulega leta je bilo napisanih natančno 100 pisem. Ta so danes natisnjene v knjigi, 100 pisem mojemu igralcu. Rubrika Pisma mojemu igralcu je s časom dobila tudi partnersko rubriko Zapisi iz brloga, v katero svoj čas brez nas – gledalcev, beležijo gledališki ustvarjalci. Več na portalu SiGledal.
Bolgarski radio v okviru evroradijskega posebnega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert najstarejšega cerkvenega pevskega zbora v mestu, Cerkvenega pevskega zbora stolne cerkve sv. Nedelje pod vodstvom dirigenta profesorja Miroslava Popsavova. dolgoletnega profesorja zborovskega dirigiranja na Narodni glasbeni akademiji Panča Vladigerova in ustanovitelja študija cerkvene glasbe. Koncert, ki ga bomo slišali, je potekal 21. novembra leta 2019, na bolgarski pravoslavni praznik Prikazanja Bogorodice (Matere božje) v templju. Ta dan je zaznamovala tudi 140. obletnica moškega pevskega zbora sofijske stolne cerkve sv. Nedelje. V liturgičnem letu bolgarske pravoslavne cerkve pa je 21. november tudi dan krščanske mladine in krščanskih družin.
Litovski radio letos v okviru posebnega evroradijskega projekta Cvetna nedelja ponuja koncert mestnega zbora Jauna muzika iz Vilne, godalnega kvarteta Mettis in violončelista Povilasa Jacunskasa, ki so nastopili na koncertu 14. marca v cerkvi sv. Katarine v Vilni. Program koncerta je sestavljala glasba Johna Tavenerja, Maxa Richterja in Vidmantasa Bartulisa.
V okviru posebnega evroradijskega glasbenega dneva Cvetna nedelja Vatikanski radio predvaja koncert, ki ga je vokalni ansambel De Labyrintho izvedel 11. januarja v Sala Assunta (dvorani Vnebovzetja) Vatikanskega radia. Slišali bomo njihovo poustvaritev Žalostink preroka Jeremije (Lamentazioni del profeta Geremia) skladatelja Marc'Antonia Ingegnerija.
Neveljaven email naslov