Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Fotoreportaža sodi med najlepše vizualne primere pripovedovanja. Razstavni projekt Na drugi strani – slovenska fotoreportaža, ki so ga postavili v Galeriji Jakopič, prinaša zgodovinski pregled takega pripovedovanja zgodb s perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Pripravljali so ga dve leti, postavitev pa izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev in ne samo rezultatov njihovega dela. Na fografiji fotoreporterji časnika Delo Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler, avtor Igor Modic, vir spletna stran Galerije Jakopič.
Neapelj, milijonska prestolnica Južne Italije navdušuje z živahnim življenjskim ritmom in številnimi umetniškimi zakladi. Enega najpomembnejših – Aleksandrov mozaik iz tamkajšnjega Arheološkega muzeja – bodo v naslednjih mesecih celovito obnovili, in omogočali sproten ogled. V deželi Kampanija so se v teh dneh znova odprli muzeji, in v enem od njih so odkrili izginotje neprecenljive umetnine – ki pa so jo policisti medtem tudi že našli. V teh dneh pa je italijansko kulturno ministrstvo otok Prócida blizu Neaplja razglasilo za kulturno prestolnico Italije v letu 2022. Prispevek je pripravl Janko Petrovec.
Smo na tretjini najhladnejšega letnega časa, zime. Pred nami so dolge noči, snežni meteži in nizke temperature. Podobne asociacije vzbuja tudi Simfonija št. 7 angleškega skladatelja Ralpha Vaughana Williamsa iz leta 1952, imenovana Antarktična simfonija, ki jo bomo poslušali v tokratni oddaji Glasba 20. stoletja.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo z roko? Če se ne spomnite, lahko to mogoče storite v tokratnem tednu pisanja z roko. Pri Društvu Radi pišemo z roko poudarjajo pozitivne učinke takega pisanja: med drugim si vsebine bolje zapomnimo, možgani pa delujejo kompleksneje. Letošnji ambasadorji pisanja z roko so zdravnik Erik Brecelj, režiserka Urša Menart in kolesar Tadej Pogačar, ob podpori ministrstva za izobraževanje pa v njem sodeluje več kot 200 osnovnih in srednjih šol, domov za starejše, ljudskih univerz in knjižnic.
Na velikem odru ljubljanske Drame je bil 15. 1. 2021 spominski večer, posvečen Dušanu Jovanoviću, dramatiku, režiserju, pisatelju in pesniku, ki je umrl na zadnji dan lanskega leta. Velikemu ustvarjalcu so se poklonili številni prijatelji, sodelavci in poznavalci njegovega dela in sopotniki. Prireditev je bilo mogoče spremljati po spletu. »Od Dušana Jovanovića se je nemogoče posloviti. Njegova osebna veličina in pogumna umetniška govorica sta nas vedno združevali in povezovali.« S to mislijo je ljubljanska Drama povabila k spominskemu večeru, na katerem so nastopili številni ljudje gledališča in vsak po svoje izražali nemoč ob misli, da Dušana Jovanovića ni več hkrati pa izražali spoštovanje in občudovanje. Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov