Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Drugi del razstave v Narodni galeriji v Ljubljani predstavlja čas po prvi svetovni vojni do umetnikove usmrtitve leta 1942
Mojster družbenopolitične satire in karikature Hinko Smrekar se je v otroštvu potapljal v pravljične svetove in tudi pozneje je oboževal svet bajk, legend, pravljic in fantastičnih prizorov, ki so ga navdihovali pri delu. Tako med njegovimi deli najdemo na primer ilustracije Andersenovih pravljic in drugih otroških knjig. Odraščal je pretežno v Ljubljani kot sin revnih staršev in se razvil v vsestranskega likovnika, ki je ustvarjal po naročilu za razne publikacije – časopise, knjige. Na prihajajoči nacizem in nemire pa je opozoril s podobami Hitlerja, Stalina, Churchilla in Roosevelta.
Čeprav mu ni uspelo dokončati študija prava, na likovnem področju pa je bil samouk, je nenehno in pretanjeno sledil dogodkom doma in po svetu, bil je razgledan človek in poliglot. Na njegovih risbah pogosto srečamo motiv nenasitnega debeluha, ki predstavlja kapitalistično požrešnost, Hinko Smrekar pa se dotakne še tem korupcije, razbojništva, prostitucije, ne prizanese niti lastnemu umetniškemu poklicu in sebi. Posebej v poznejših letih se čuti grenkoba občutenja sveta. Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal.
Nekatere skrivnosti o njegovem življenju naj take tudi ostanejo, pravi avtorica razstave doktorica Alenka Simončič, ni pa skrivnost njegova podoba, ustvaril je namreč veliko avtoportretov in avtokarikatur, portretov matere ter upodobil številne osebnosti iz sveta kulture. Z vrsto karikatur se je odzval tudi na množično iskanje prave Prešernove podobe.
Bil je vedno na videz dobrovoljen, a v sebi mu je bilo težko. Boril se je s psihično boleznijo, ki mu je vzela kar nekaj let ustvarjalnosti. Še dobro, da je toliko več, na zalogo, narisal prej in potem – bil je garač. In spoštovan. Da je bil Hinko Smrekar spregledan in od vseh pozabljen umetnik, kot se ga je kdaj razlagalo, pa ne drži, še pojasni doktorica Alenka Simončič. Veliko je razstavljal v tujini.
Na ogled je skupaj približno 200 originalnih del, tudi nekaj kipov. Med motivi so med drugim škrati in vile, planinski prizori, pa pretresljive risbe psihičnih bolnikov. Prevladuje risba s tušem, ki ji kdaj doda akvarel ali pastel, včasih gvaš. Ustvarjal je v grafiki, nekaj je tudi platen poslikanih v oljni tehniki, a tudi na teh se pogosto opazi težnja po akvarelnem, torej tankem nanašanju slojev, in pa natančna, ostrorobna odslikava, kot bi vanjo silila zanj tako značilna risarka manira. Razstavo Hinka Smrekarja so v Narodni galeriji v Ljubljani pospremili z obsežnim, okoli 700 strani dolgim katalogom.
Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Je narava lahko zla? To so samo nekatera od vprašanj, na katera poskuša v svežem prevodu knjige Zlo ali drama svobode odgovoriti nemški filozof Rüdiger Safranski. Zlo ali drama svobode v prevodu Toma Virka je po monografijah Nietzsche. Biografija njegovega mišljenja in Romantika. Zadeva Nemcev že tretja knjiga Safranskega v zbirki Labirinti, ki izhaja pri založbi Lud Literatura. Odlomka je interpretirala Lidija Hartman.
Med 12. februarjem in 11. aprilom 2021 bo v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma več kot 150 avtorjev za območje celotne države pokazalo 117 arhitekturnih in 16 študentskih projektov, od urbanističnega načrtovanja, do arhitekturnih zasnov in prenov javnih zgradb, večstanovanjskih stavb, enodružinskih hiš in interjerjev, pa tudi projekte grafičnega in industrijskega oblikovanja ter pisanje o arhitekturi. Zakaj je dobra arhitektura pomembna za dobro družbo, pojasnjuje predstavnica Društva Maja Ivanič.
Likovno podobo radijskih iger so prvič zasnovali kustosi, tokrat iz Umetnostne galerije Maribor. Sugestivni izbor iz fotografske zbirke UGM dopolnjuje zvočne pripovedi kot paralelna likovna zgodba s spremljajočimi opisi del in njihovih avtorjev.
Državno slovesnost ob kulturnem prazniku, Prešernovem dnevu je oblikoval režiser David Sipoš v okolju Narodne galerije, osrednji del proslave pa je bila podelitev nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad za življenjsko delo slovenskim umetnikom. Tadeja Krečič:
Na proslavi, ki jo je režiral David Sipoš, bodo v ospredju prejemniki najvišjih državnih nagrad s področja kulture – Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta letos prejela pesnik, pisatelj, dramatik, avtor radijskih iger Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, podelili pa bodo tudi šest nagrad Prešernovega sklada, prejeli jih bodo arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, akademski slikar Aleksander Červek, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, gledališki režiser Tomi Janežič, pesnik Brane Senegačnik in violinistka Lana Trotovšek.
Pogovor s Carlosom Pascualom o njegovi najnovejši knjigi kronik Nezakonita melanholija
Neveljaven email naslov