Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


29.06.2022

Jazz festival Piran/Portorož, nov festival z mednarodnimi gosti svetovnega slovesa

Vrata odpira nov festival, Jazz festival Piran-Portorož. Štiridnevni program je zastavljen velikopotezno, z mednarodnimi gosti svetovnega slovesa. Med njim sta tudi lanski grammyjev nagrajenec Ivan Melon Lewis in brazilska glasbena legenda Gilberto Gil. Vse do sobote, 2. julija, se bo v portoroškem Avditoriju in piranskem gledališču Tartini zvrstilo osem koncertov raznovrstne glasbe. Umetniški vodja festivala je Brane Rončel.


28.06.2022

GIARDINO ALL'ITALIANA

Naslov skupinske razstave mlajše generacije umetnic in umetnikov »Giardino all'italiana – nove težnje v italijanskem slikarstvu« je seveda prispodoba, izhaja pa iz zgodovinskega pojma: italijanski renesančni vrt, kamor so se od 16. stoletja naprej vrtnarji severno od Alp hodili učit, kako neukročeno naravo ukrotiti z načeli Evklidove geometrije. »Giardino all'italiana« je, kot pravi kurator Antonio Grulli, današnja Italija, ki po zaslugi preroda figuralnega slikarstva nove generacije ponovno doživlja razcvet. Do 11. septembra si jo lahko ogledamo v Galeriji Vžigalica v Ljubljani.


28.06.2022

Ljubljana Street Art Festival – festival ulične umetnosti

Na nekatere ljubljanske ulice in trge vabi Street Art Festival. Gre za festival ulične umetnosti, ki je zasnovan iz ljubezni do grafitov, performansov in ostalih intervencij v javnem prostoru. Organizatorju, Inštitutu za urbana vprašanja, se je tokrat kot koproducent pridružil Center urbane kulture – Kino Šiška, kjer bo med drugim potekal pester konferenčni del programa. Festivalsko dogajanje spodbuja k aktivnemu branju ulic, obenem pa podpira mlade, še neuveljavljene generacije uličnih umetnic in umetnikov.


28.06.2022

Saxgo22 - mednarodno srečanje saksofonistov

S koncertom Tria Filippa Oreficeja se na Ploščadi Silvana Furlana v Novi Gorici začenja festival saksofonistov SAXGO22. Festival z najdaljšo tradicijo v mestu vključuje še mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. Nova Gorica in njena bližnja okolica bosta tako vse do 8. julija vnovič obarvani z zvoki klasičnega in džezovskega saksofona. Obisk vseh koncertov je brezplačen.


27.06.2022

Zgodba z zahodne strani - znameniti muzikal na Ljubljana Festivalu

Nocoj bodo na svoj račun prišli ljubitelji muzikala – v prestolnico namreč znova prihaja režiser in koreograf Mykal Rand z Zgodbo z zahodne strani. Sveža postavitev priznane klasike glasbenega gledališča bo premiero in prve štiri ponovitve doživela prav na letošnjem jubilejnem Ljubljana Festivalu – kultna glasba Leonarda Bernsteina bo na današnjo vročo poletno noč zvenela pod streho letnega gledališča Križanke.


27.06.2022

"Notranjosti sem nastavila ogledalo."

Slovenska pisateljica Ana Marwan je na 46. dnevih literature v nemškem jeziku v Celovcu prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Mednarodno žirijo je prepričala z besedilom z naslovom Wechselkröte. Za nagrado se je potegovalo štirinajst avtorjev.


24.06.2022

Prejemnik 32. kresnika je Roman Rozina za roman o rudarskih revirjih

Delovo nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta je prejel pisatelj Roman Rozina, in sicer za roman Sto let slepote. V njem skozi osebne usode prikazuje življenje v rudarskih revirjih skozi celotno dvajseto stoletje. Roman Rozina vodi »bralca skozi vse mogoče temine in svetline, ki jih njegovim izborno izrisanim in izjemno prezentnim, predstavljivim junakom prinaša življenje, naj gre za intimne izbire, tudi vraževerne predstave ali kolektivne boje, za ideološke trke ali vojne mrke in še za vse drugo,« je v utemeljitvi zapisala petčlanska žirija pod vodstvom Mimi Podkrižnik.


23.06.2022

25. jubilejna Ana Desetnica

S predstavo Milena Zupančič v tej predstavi ne igra, ki jo bo uprizoril Tomaž Lapajne Dekleva se v četrtek, 23. junija v Gornji Radgoni začenja 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki ga prireja gledališče Ane Monro. Potekal bo v kar 13 slovenskih mestih, posebnost 25. jubilejne izdaje pa je ta, da se seli tudi na splet. Karavana Ane Desetnice bo v Ljubljano pripotovala 29. junija ter uprizorila otvoritveni spektakel nad Tromostovjem. Več o samem programu ter prizoriščih festivala je povedala producentka festivala Polona Prosen.


22.06.2022

Plečnik: metropola, kraj, vrt

Dediščina Plečnikove arhitekture niso le stavbe, ki jih je zasnoval, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Čeprav je kot arhitekt črpal iz preteklosti, se je vizionarsko spogledoval s prihodnostjo. Eden od vrhuncev letošnjega Plečnikovega leta bo razstava Plečnik: metropola, kraj, vrt, ki bo od danes na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka, vir: www.mgml.si


21.06.2022

Razstava V Ukrajini/iz Ukrajine kliče po tem, da jo gledamo aktivno, pravi kuratkorka Manca Juvan

"Če si ne moremo zamišljati prihodnosti, je tudi ne moremo živeti"


17.06.2022

Sedem sekund večnosti – nova predstava v Miniteatru

Naslov se nanaša na sedem sekund dolg kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr, igralka judovskega porekla rojena na Dunaju. Monodrama, ki jo je napisal avstrijski dramatik Peter Turrini se osredotoča predvsem na jesen njenega življenja, v njej jo uzremo kot žensko, ki je bila kljub vsemu občudovanju zaradi njene lepote, vendarle preslišana in utišana v tem, kar je zares bila. V predstavi so ustvarjalne moči združili slovenski in francoski umetniki. Režijo in scenografijo sta prispevala priznana francoska gledališčnika, Jean-Claude Berutti in Rudy Sabounghi. Dramaturginja je Diana Koloini, v predstavi pa v glavni vlogi nastopa Polona Vetrih. Pogumno je vstopila v lik judinje Heddy Lamarr, ki je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda. Zaznamovali so jo zgodnja slava, razmeroma kratka igralska kariera, številne poroke in veliko bogastvo, njena brezčasna lepota ter številne lepotne operacije. Pogled v njeno življenje pa odstre tudi njeno izjemno inteligenco. Bila je namreč izumiteljica pomembnih tehnoloških izumov, kar pa je ostalo za časa njenega življenja neopaženo.


10.06.2022

Meta Grgurevič in Praskanje za zlatom

Njena dela niso slike, ki stojijo, ampak so stroji, ki jih mora nenehno "komandirati", kot pravi sama. In z njimi me drugim govori o tem, kako zahtevno je ustvariti nek mehanizem, da deluje.


10.06.2022

Od obljub o veličastni razstavi do direktorjevega odstopa

Več strokovnjakov je bilo glede avtentičnosti razstavljenih del odločnih, da gre skoraj brez dvoma za ponaredke


08.06.2022

Dom v jeziku

Literarni večer nagrajenih sodobnih glasov slovenske književnosti, posvečen Primožu Trubarju Deveto leto zapored se Društvo slovenskih pisateljev s Slovensko pisateljsko potjo, Občino Velike Lašče, KUD-om Primož Trubar in v sodelovanju z našim 3. programom – Programom Ars poklanja utemeljitelju knjižne slovenščine Primožu Trubarju. Dogodek poimenovan Dom v jeziku, ki ima domicil na Trubarjevi domačiji na Rašici, bo tako že devetič povezal prejemnice in prejemnike najpomembnejših književnih nagrad.


08.06.2022

V Narodnem muzeju Slovenije so zaradi dvomov javnosti odložili odprtje razstave del velikih imen zgodovine umetnosti

Dela Vincenta van Gogha, Edgarja Degasa, Henrija Matissa, Pabla Picassa, Kazimirja Maleviča, Vasilija Kandinskega ter še več drugih velikanov umetnosti 20. stoletja naj bi bilo danes na ogled na razstavi Popotovanja. Umetniška zbirka družine Boljkovac v našem Narodnem muzeju na Metelkovi. A je razstava v strokovni javnosti vzbudila kar nekaj pomislekov in vprašanj glede avtentičnosti del, zato so odprtje v Narodnem muzeju zaenkrat odpovedali. O razstavi so v muzeju obvestili šele v ponedljek, včeraj pa so se v strokovni javnosti pojavile ugibanja in ocene, da gre verjetno za ponaredke. Pomisleke so naslovili tudi na Ministrstvo za kulturo, kjer so po pregledu dokumentacije ugotovili, da ta razstava ni bila umeščena v letni načrt muzeja. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je povedala še, da so se zjutraj na ministrstvu najprej posvetovali s pristojnimi strokovnimi sodelavkami, nato pa sklicali sestanek z direktorjem muzeja. Ta se je odločil odprtje razstave zaenkrat odpovedati, čeprav je še vedno prepričan v originalnost del. Car je povedal še, da so kljub zavrnitvi sofinanciranja s strani ministrstva razstavo pred nekaj tedni umestili v program zato, da bi spodudili boljši obisk muzeja v zatišnih poletnih mesecih, podatkov o zavarovalnini pa ni želel razkriti, saj da gre za javno-zasebno sodelovanje. Ali gre tudi v resnici za ponaredke bo moral pokazati pravni postopek, bi pa v primeru originalov nedvomno šlo za razstavo, kot je vsaj v zadnjem času v Sloveniji ne pomnimo.


08.06.2022

Dušan Merc: "Vse kar imamo je jezik, brez jezika ne obstajamo"

Po nekaterih virih naj bi se 8. junija leta 1508 rodil utemeljitelj knjižne slovenščine, Primož Trubar, zato ta dan od leta 2010 velja za Trubarjev dan. Poklanjajo se mu tudi na Društvu slovenskih pisateljev, kjer v sodelovanju z našim tretjim radijskim programom – programom Ars in drugimi organizacijami pripravljajo dogodek Dom v jeziku. Danes se nihče na Slovenskem ne piše več Trubar, pa vendar smo po pisni slovenščini vsi njegovi nasledniki, dediči, razmišlja predsednik Društva slovenskih pisateljev, Dušan Merc. Pobudo za dan Primoža Trubarja je pred leti dal nedavno preminuli pisatelj in akademik Boris Pahor, ki je poudarjal pomen jezika za narod. Jezik pa tudi na splošno določa, kako oblikujemo naše misli in izjave. Dušan Merc meni še, da se je slovenščina ohranila kot statistični in kulturni oz. nacionalni čudež. Njeno raznovrstnost bo že deveto leto zapored prikazal dogodek Dom v jeziku, ki povezuje nagrajene glasove slovenske književnosti. Prireditev Dom v jeziku lahko v neposrednem prenosu ob 18h spremljate tudi na našem tretjem radijskem programu - programu Ars in slišite odlomke del Boruta Kraševca, Simone Semenič, Carlosa Pascuala, Nine Dragičević, Anje Štefan in Sebastijana Preglja.


06.06.2022

Ivan Bogovčič

Vsebine Programa Ars


03.06.2022

Vito Žuraj priporočen skladatelj na tribuni Rostrum

V Palermu se je končala mednarodna skladateljska tribuna Rostrum. Največ glasov delegatov je prejela norveška skladateljica Kristine Tjogersen, v kategoriji pod 30, letom starosti pa smo izbrali delo Poljakinje Monike Szpyrka Predlog Radia Slovenija, koncert za violončelo in orkester Unveiled Vita Žuraja je bil deležen veliko pozornosti, točkovanje pa ga je uvrstilo med deset priporočenih del, s čemer slovenska glasba nadaljuje z rednimi visokimi uvrstitvami na Rostrumu v zadnjem desetletju.


03.06.2022

Mladi ustvarjalci radijskih iger iz Starega trga pri Ložu

Obisk pri učencih šestega razreda Osnovne šole heroja Janeza Hribarja


02.06.2022

Brane Zorman v finalu tekmovanja Palma Ars Acustica

Poleg izbora na skladateljskem Rostrumu ta teden poteka tudi zaključek nagrade Palma Ars Acustica. Od dvanajstih del smo člani evroradijske skupine Ars Acustica že izbrali pet finalistov in med njimi je drugič od začetka podeljevanja tudi slovenski predlog, delo Braneta Zormana Duh dreves | Dotik.


Stran 22 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov