Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.