Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Slovenski film v letu 2021: Letni pregled

29.12.2021

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje.

Če so bili v ospredju dokumentarci in igrani prvenci, je v ozadju razvoj AV-sektorja v Sloveniji še vedno zaviralo omejeno izvenproračunsko financiranje

  1. decembra je minilo trideset let od premiere prvega slovenskega poosamosvojitvenega filma Babica gre na jug režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja. Film ceste so snemali med desetdnevno vojno in snemanje zaradi glasnih preletov letal večkrat ustavili. Vojaška letala pač niso sodila v zvočno kuliso tople komedije, ki jo v prihodnjem letu čaka nadaljevanje. Uganili ste: tokrat bo namesto babice na jug odšel dedek.

Čeprav so vzporednice med vojno in pandemijo v resnici šibke in zgolj simbolične, je tudi filmska produkcija v zadnjem letu ali dveh (kot v vojnih časih) večkrat zastala. Z lansko polletno blokado javnega sofinanciranja so zastoj slovenskega filma ustvarili politiki in ga po nepotrebnem zaostrovali vse do zadnjega dneva v letu, kakor da ne bi že pandemija s številnimi omejitvenimi ukrepi zapletla, podražila, podaljšala ali prestavila številna snemanja, filmarjem pa grenila življenje in praznila denarnice. Toda »slovenski film« (če znova uporabim ta »prazni označevalec« in ga personaliziram) je s trdoživo vztrajnostjo, ustvarjalno drznostjo in z nemalo diplomatskih spretnosti vendarle uspel preživeti omenjeni »dvojni zastoj« in v letu 2021 domačim gledalcem in gledalkam najbrž ponudil več dobrih filmov, kot so jih ti pričakovali. Z eno besedo: filmska letina 2021 je bila zelo dobra, a v isti sapi sledi opomba pod črto, da so premiero doživeli predvsem filmi, ki so začeli nastajati že pred leti, prave posledice koronakrize pa se bodo pokazale šele v prihodnjih letih.

S pravimi potezami, ki jih politika lahko uspešno izvede samo v sodelovanju s filmsko stroko in filmarji samimi, je negativne posledice koronakrize mogoče nevtralizirati in s tem pospešiti okrevanje slovenskega avdiovizualnega sektorja. V prihodnjem obdobju po nekaterih ocenah pričakujemo zložno izzvenevanje pandemije, na drugi strani pa pritisk v smeri znižanja javne porabe. Po tem scenariju se poraja vnovično tveganje, da se bo višina javnih sredstev za film (če se prioritete kulturne politike medtem ne bodo spremenile) znova usmerila proti zgodovinskemu dnu iz časov izzvenevanja zadnje finančne krize.

Zadnje decembrske dni v oddaji Gremo v kino tradicionalno ponudimo pregled iztekajočega se leta in v letu 2021 je premiero doživelo več izstopajočih filmov obetavnih mlajših režiserjev in režiserk ter uveljavljenih avtorskih imen. Začnimo pri filmu, po katerem si bomo letošnje leto najbolj zapomnili in o katerem bomo v prihodnje še govorili. Svetovno premiero je doživel na oktobrskem Festivalu slovenskega filma Portorož; redna distribucija, ki ga bo popeljala po slovenskih kinodvoranah, ga predvidoma čaka meseca marca.

To je film Prasica, slabšalni izraz za žensko, pod katerega se podpisujeta režiserka Tijana Zinajić in scenaristka Iza Strehar.

Tijana Zinajić: Ko sem Izo vprašala, kako je prišlo do tega, da je napisala ta scenarij, je rekla, da je bila v bedni situaciji, da se ni ravno dobro počutila in si je želela pogledat takšen film [smeh].

Iza Strehar: Res je. Čeprav filmi ne rešujejo problemov, če imaš eksistenčno krizo, se pa malo bolje počutiš, ko vidiš, da imajo tudi drugi te probleme; rečeš si, saj bo v redu. 

Tijana Zinajić: To se mi je zdelo zelo dobro, da si želela takšen film pogledat.

Prasica, slabšalni izraz za žensko je svež, provokativen in duhovit prvenec; na Festivalu slovenskega filma se je izkristaliziral vtis, da gre za nov »generacijski film« kalibra Jebi ga ali V leru; torej dveh filmov, ki sta s svežim jezikom in s sproščeno igro zaznamovala preporod slovenskega filma, kakor ga v Zgodovini slovenskega igranega celovečernega filma opisuje kulturolog dr. Peter Stanković.

Na novembrskem festivalu Liffe, kjer je bila Prasica, slabšalni izraz za žensko eden od najbolj gledanih filmov, se je pokazalo, da utegne z malo sreče in preudarnosti postati kinouspešnica. V časih, ko je obiskovanje kina (pa ne samo pri nas) omejeno in v upadu, medtem ko gledalce na vse pretege lovijo in uspešno prevzemajo (v Sloveniji še) neobdavčene globalne spletne platforme, bi domačo kinouspešnico krvavo potrebovali in lahko le držimo pesti, da bosta tako producent kot distributer pri tem imela tudi malo sreče, ne samo preudarnosti.

Celovečerni igrani prvenec sicer uveljavljene gledališke režiserke Tijane Zinajić je mednarodna žirija na Festivalu slovenskega filma izbrala za najboljši film. V utemeljitvi so zapisali, začetek citata: »Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja«, konec citata. Najboljše delo Festivala slovenskega filma v ospredje postavlja soočanje protagonistke (igra jo z vesno nagrajena Liza Marijina) z zataknjenostjo na pragu odraslosti in je prikazan z izrazito ženske perspektive.

Tudi drugi vrhunec letošnjega leta je celovečerni igrani prvenec Inventura režiserja in scenarista Darka Sinka. Inventura je z vesno za režijo nagrajena tragikomedija o človeku srednjih let in njegovih iluzijah o samem sebi. Kot je povedal režiser, je film na delavnicah Scenarnica razvijal več let, o njem pa se je pogovarjal tudi s svojim dekletom, ki mu je takole razložila, o čem govori njegov film:

Aha, zdaj pa vem, o čem govori tvoj film, je rekla in zdaj lahko prodajam naprej, kar sem slišal doma …. Rekla je, da govori o krizi heteroseksualnega belega moškega srednjih let. Ženske niso seksualizirane oziroma predstavljajo grožnjo, kar je zelo aktualno za srednji razred v tem času, ki doživlja - ne samo pri nas in ne samo zaradi pandemije - obdobje deziluzije, prevrednotenja ali razpada samoumevnih sistemov.

…  je povedal Darko Sinko o filmu, ki bo redno distribucijo po napovedih doživel februarja. V vlogi zakónskega para Alenke in Borisa sta zaigrala Mirel Knez in z vesno nagrajeni Radoš Bolčina:

Mirel Knez: Rekla bi, da film prikaže Borisa, kot da je doslej v življenju spal, zdaj pa se začne ogromno stvari prebujat. Da bi dobil odgovore o sebi, se zateka navzven, kar vodi v še več iluzij in paranoje. Film je odprt: lahko postane alkoholik, lahko se mu zmeša …

Radoš Bolčina: Ta samost človeka in varljivost zavetja družine, prijateljev, sploh pa države in institucij, je baza tega filma, ki govori o razlikovanju med izobrazbo, ritualom življenja, zavetjem ali tropom, v katerega se zatekamo vedno bolj pogosto (tako kot se vpleta trop politike v kulturo) … edino zdravilo je samost, inventura samega sebe, ki pa tudi ne pelje nikamor. V organski kemiji človeka srednjih let se vedno zgodi, da mu izobrazba (ali karkoli počne) izpuhti iz rok in se mu začnejo neke stvari kemično dogajat. Tu smo si vsi zelo podobni: v določeni fazi življenja se borimo za podobne zadeve in delamo obračun, ali smo bili iskreni do svoje preteklosti.

Med igranimi vrhunci letošnjega leta moramo omeniti (na mednarodnih festivalih) nagrajeni film Sanremo režiserja in scenarista Miroslava Mandića, pripoved o dveh starostnikih, Brunu in Duši, ki ju igrata Sandi Pavlin in Silva Čušin.

Glavni adut Sanrema je to, da je z besedami skop in bogat z vizualnimi podobami. Te nas ganejo že od samega začetka. Ko Bruno na enem od svojih potepanj pristane na prodnati rečni plaži, je ta zavita v sanjske meglice, ki tudi na vizualni ravni ponazarjajo meglenost spominov in se kot vizualni motiv vedno znova pojavljajo skozi ves film. V Mandićevem filmu igra voda pomembno vlogo. Bruno se pred življenjem v domu, ki mu ni všeč, zateče k reki, Duša pa zbira slapove – ker ne more resničnih, pa njihove fotografije, iz katerih oblikuje pravo mojstrovino. V svetu arhetipov in simbolov je voda že od nekdaj predstavljala čustva, in tudi v Sanremu so ta v žarišču pozornosti: čustva, ki obstajajo, čeprav so ločena od vsakdanje realnosti, tako kot so Dušini slapovi na fotografijah izrezani iz svojega okolja.

… je o Sanremu v recenziji za našo oddajo zapisala Tina Poglajen.

Med najboljšimi dokumentarci v letu 2021 izstopa Odpuščánje režiserke Marije Zidar o krvnem maščevanju v Albaniji.

Dokumentarci nastajajo različno: nekateri avtorji takoj najdejo zgodbo, v mojem primeru pa je bila najprej tema. In mene je pritegnila tema družbe v tranziciji, v kateri se pojavila kolizija vrednostnih sistemov. V Albaniji so po padcu komunizma v 90. letih oživeli stari vrednostni sistemi, ki so bili na novo interpretirani; ni bilo kontinuitete.

Observacijski dokumentarec Marije Zidar k temi krvnega maščevanja pristopa z nepričakovane plati: zanima jo vzpon novega tradicionalizma. Po padcu komunizma je v Albaniji namreč zavladalo staro kánonsko pravo, ki dovoljuje več kot dva tisoč let staro krvno maščevanje za uboje družinskih članov. Po uspešni poti na mednarodnih festivalih tudi Odpuščanje še čaka redna distribucija.

Med domačimi kratkometražnimi filmi so izjemen uspeh doživele Sestre Katarine Rešek – Kukle. V začetku leta so dobile glavno nagrado na največjem festivalu kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu. Film pripoveduje zgodbo o treh prijateljicah, ki se s patriarhalnim okoljem blokovskega naselja spopadajo tako, da trenirajo borilne veščine in se oblačijo v ohlapna oblačila, zaveznico pa najdejo v transspolni ženski iz sosednjega bloka.

Kratki animirani film Steakhouse režiserke Špele Čadež je na nagradah Annie, vodilnih ameriških nagradah na področju animiranega filma, prejel nominacijo v kategoriji neodvisnih kratkih filmov. To je že deveto priznanje za novo delo Špele Čadež, ki bo zanj februarja prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Franc več dni marinira zrezek za Lizinim rojstni dan. Sodelavci ji pripravijo zabavo presenečenja, Lizo pa skrbi, ali bo pravočasno prišla domov, da se pridruži Francu. »Psihično nasilje je nekaj nevidnega,« je povedala Špela Čadež in dodala, da je s filmom Steakhouse želela vpogledati v zasebnost para, v vzdušje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in nenehnega strahu.

Po lanskem letu, ki ga je zaznamovala politična blokada javnega sofinanciranja slovenskega filma, se je v drugem pandemičnem letu financiranje sprostilo, vendar ravni, ki jo je določil sklep parlamentarnega odbora za kulturo iz leta 2018, še ni doseglo. Sklep pravi, da morajo sredstva za javno agencijo za film, ki se v zadnjih letih sicer zlagoma povečujejo, leta 2022 doseči 11 milijonov evrov. Če se bo zaveza uresničila, bodo ustvarjeni osnovni pogoji za vnovičen preporod slovenskega filma, čeprav dostojno viskoga javna sredstva seveda niso čarobna paličica, ki bo rešila vse probleme. Pravi izziv je najti način, kako povečati izvenproračunska sredstva in s tem okrepiti neodvisnost filma od kapric politike. Možnosti je več in mednje sodi prispevek globalnih spletnih korporacij, ki z AV vsebinami tudi na majhnem slovenskem trgu služijo milijone evrov, medtem ko po trenutni zakonodaji v lokalno okolje glede na izplen vračajo absolutno premalo. Finančna uprava je leta 2019 identificirala 17 mednarodnih digitalnih korporacij, ki pri nas opravljajo digitalne storitve in zanje ne plačujejo davka na dobiček. Podatki kažejo, da so že v letu 2018 zabeležile približno 100 milijonov evrov prihodkov iz naslova digitalnih storitev.

Ne glede na pričakovane smele politične poteze ali (če smo manj optimistični) kljub njihovi odsotnosti bodo pri preboju, ki si ga vsi želimo, najbolj pa ga (da bi se znova vrnili v kino) potrebujemo gledalci in gledalke glavno besedo imeli filmarji sami; njihove izvedbene spretnosti in ustvarjalni naboj.


06.05.2022

Nagrajenka skupine OHO je Đejmi Hadrović

Vsebine Programa Ars


05.05.2022

Plečnik na starih fotografijah

V Plečnikovem letu, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, je mogoče spoznavati Plečnikovo delo na dveh razstavah starih fotografij. V Mali galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. V Slovenskem etnografskem muzeju pa je na ogled razstava Zlata doba Plečnikove arhitekture.Foto: Vekoslav Kramarič / arhiv SEM


05.05.2022

Vladimir Kos: Roke morja

V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. V njegovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine. Pesem Roke morja je iz zbirke Pesmi ob tihomorskih valovih. Interpretira jo Andrej Nahtigal.


30.04.2022

Fabula 2022: Chimamanda Ngozi Adichie

Fabula v teoriji se je letos ukvarjala z ranljivostjo oziroma občutljivostjo. 29. aprila 2022 je na Festivalu literatur sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie govorila o izgubi očeta zaradi covida-19, odtujenosti med pandemijo, konstrukciji identitete in feminizmu. Blaž Mazi


29.04.2022

Jasna Knez ob svetovnem dnevu plesa

Vsebine Programa Ars


29.04.2022

Viktor Ruban: "Zadnja meseca se zdita kot en sam dolg dan."

Viktor Ruban je ukrajinski plesalec, koreograf in pedagog. Je ustanovitelj in direktor produkcijskega centra Ruban Production ITP, programski direktor in soustanovitelj neodvisne mednarodne plesne platforme "Impulse of Transformation" in raziskovalec na področju gibalne umetnosti. Njegovi projekti so ga vodili po vsem svetu, Ob ruski agresiji na Ukrajino je z ekipo Ruban Production ITP ustanovil "Ukrainian Emergency Performing Arts Fund" - sklad za uprizoritvene umetnosti v izrednih razmerah, katerega cilj je pomoč umetnikom, ki delujejo na področju uprizoritvenih umetnosti.


28.04.2022

"Razstava je medij, namenjen skupnostni rabi."

V aprilu se je v ljubljanskem Mestnem muzeju odvil že 2. simpozij Razstavljanje na Slovenskem in tudi tokrat so organizatorji dvodnevno strokovno srečanje zastavili kot poglobljen razmislek o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Pri tem so v ospredje postavili vprašanja: kako in zakaj se določeno razstavljanje pojavlja in uveljavlja, v kakšnem razmerju je do razstavljenih objektov in umetnosti na sploh ter kako se prepleta s političnimi in drugimi neumetnostnimi diskurzi in hotenji. V dveh dneh se je zvrstilo več domačih in tujih strokovnjakov, raziskovalcev in študentov, ki so skupno predstavili kar 25 referatov, kronološko vpetih v čas med 19. stoletjom in današnjimi dni.


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Back to Black

Vsebine Programa Ars


28.04.2022

Na filmskem festivalu v Linzu Nika Autor z dvema filmoma

Nika Autor se bo predstavila s kratkim filmom Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi in v tekmovalnem programu s celovečercem Filmski obzornik 80 – Metka, Meki. Slednji pripoveduje zgodbo o avtoričini teti, mariborčanki Metki Autor, delavki Metalne, ki je pri osemindvajsetih letih odšla v Nemčijo v upanju na boljši jutri. Film portretira enainosemdesetletno gospo, ki spregovori o svoji "gastarbajterski" izkušnji in lastnem razumevanju današnjih migracij. Če se Filmski obzornik 80 – Metka, Meki posveča predvsem pretekli izkušnji ustvarjanja življenja na tujem, Filmski obzornik 670 – Rdeči gozdovi svoj pogled usmerja v trenutno situacijo prebežnikov, ki se znajdejo v gozdovih pred evropskimi mejami. Kratki film je trenutno na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v okviru avtoričine razstave "Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili". Festival Crossing Europe se bo s podelitvijo nagrad večer prej sklenil 2. maja.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


26.04.2022

Pravljice našega otroštva

Ste se kdaj vprašali, kako pravljice vplivajo na občutljivo otroško psiho? Ali spodbujajo njihovo ustvarjalnost in domišljijo ter kakšne predstave jim ponujajo o svetu? Ta in podobna vprašanja načenja avtorska predstava Pravljice našega otroštva – soprodukcija med Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica in Prešernovim gledališčem Kranj, ki so jo sinoči krstno uprizorili na odru slednjega. Soustvarili so jo igralci (iz obeh hiš) Iztok Mlakar, Doroteja Nadrah, Vesna Pernarčič, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Urška Taufer in Gregor Zorc kot gost – ob podpori režiserja Jerneja Lorencija, dramaturga Matica Starine in njunih sodelavcev.


25.04.2022

Umrl je France Slana, umetnik etnološko navdahnjene motivike

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju. France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.


23.04.2022

31. natečaj za nagrado lastovka

Iščemo najboljšo kratko zgodbo


22.04.2022

59. beneški bienale

15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno. Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.” V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.


22.04.2022

Svetovni dan knjige in noč knjige

23. april je tudi svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Društvo slovenskih pisateljev, ki je ta teden praznovalo 150-letnico delovanja, je v poslanici opozorilo, da so avtorske pravice, tudi najmanjše, področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Svetovni dan knjige pa pri nas obeležujemo tudi z Nočjo knjige, za katero bodo dogajanje začeli ogrevati s knjižnim Sejmom na zraku v parku Zvezda v Ljubljani, ki se odpre ob desetih dopoldne. Blaž Mazi


22.04.2022

150 let DSP

Društvo slovenskih pisateljev je te dni praznovalo 150-letnico. Poleg prizadevanja za ureditev pisateljskih razmer je kot moralna avtoriteta v različnih obdobjih posegalo tudi v družbeno in politično življenje, utemeljevalo narodnostne in jezikovne, pozneje tudi demokratične zahteve, tu je bilo idejno jedro slovenskega osamosvajanja. Ob visokem jubileju predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc najprej premišljuje o stalnicah 150-letnega delovanja. Vlado Motnikar. "Društvo slovenskih pisateljev bo v težavnih obdobjih, ki prihajajo, nosilec ohranjanja identitete, ki ji morata slediti znanost in šolstvo v celoti. To ne bo enostavno. Če hočemo ohranjati slovenski jezik, ga moramo na vseh ravneh: literarni, znanstveni, družboslovni, politični in drugih." - Drušan Merc


Stran 25 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov