Nagrada združenja kritikov FIPRESCI je šla v roke kitajskega režiserja Gaa Linyanga za prvenec z naslovom Ljubiti ponovno.

Že enainpetdeseti mednarodni rotterdamski filmski festival po vrsti je v sredo nagradil najboljše filmske izdelke po mnenju žirij, ki pa jih gledalci letos zaradi pandemije gledajo po spletu. Osrednji tekmovalni programski sklop filmov, ki tekmujejo za tigre, je zamišljen kot spodbuda inovativnemu in pustolovskemu duhu nadobudnih filmskih ustvarjalcev z vsega sveta, ki predstavljajo svoj prvi ali drugi celovečerni film. Svojega favorita je v tem sklopu izbirala tudi mednarodna kritiška žirija FIPRESCI, katere članica je bila slovenska kritičarka in urednica revije Ekran, Ana Šturm. Povprašali smo jo po vtisih.

Film Ljubiti ponovno je prejel tudi posebno nagrado velike žirije, drugo posebno nagrado pa je prejel film Morgane Dziurle-Petit, Eksces bo naša odrešitev. Ta je pravzaprav celovečerna različica kratkega filma z istim naslovom, ki smo ga pred leti že lahko videli na festivalu kratkega filma FeKK. Zdaj pa k zmagovalcu.

Eami v jeziku etnične skupine Ajoreo pomeni »gozd«, pa tudi »svet«. Staroselci Ajoreo-Totobiegosode ne razlikujejo med naravo in svetom, saj so drevesa, živali in rastline, ki jih že stoletja obkrožajo, vse, kar poznajo. Žal pa živijo na območju, kjer je krčenje gozdov najhitrejše na planetu. Paragvajska režiserka Paz Encina je prisluhnila pričevanjem staroselske skupnoste in na podlagi tega posnela sanjski, magično-realistični film o deklici po imenu Eami. Potem ko je njena vas uničena in njena skupnost razpade, Eami, ki pooseblja ptičjega boga, tava po deževnem gozdu, ki ji kmalu ne bo več dajal zavetja. Glavna žirija je film nagradila, saj kot so zapisali, filmska pripoved uspešno združuje vizualno, politično in poetično ter osvetljuje uničevanje staroselskih skupnosti po vsem svetu, zato pa ima moč, da gledalce predrami. Poslušajmo, kako je režiserka prišla do zamisli za film in zakaj bi lahko rekli, da je film pravzaprav skupnostni filmski izdelek.

To staroselsko skupnost sem poznala že od prej, saj sem se že pred kakšnimi petindvajsetimi leti pri njih ukvarjala z novinarskim projektom. Takrat sem jih spoznala in izvedela več o njih ter potem o njih pripravila manjši novinarski dokumentarni film. S tem filmom pa sem si želela posneti konvencionalno ljubezensko zgodbo. Prijatelj mi je povedal za res zanimivo, o dveh bratih, ki se dogaja v skupnosti Ajoreo. Ta zgodba se mi je zdela čudovita, obsedla me je in želela sem jo posneti. Nato sem se odpravila v skupnost, da bi se z njimi o tem pogovorila. Zanjo so vedeli, niso pa želeli, da bi jo posnela. Rekli so mi, da je zanje ljubezen nekaj drugega. Vprašala sem jih, kaj, in odgovorili so: Ljubezen je to, kar počnemo zdaj. Da smo skupaj, da se lahko pogovarjamo in si delimo besede. Potem sem jih, zgolj iz radovednosti, vprašala, kaj bi oni želeli, da bi posnela. Rekli so mi, da bi hoteli pripoved o tem, kako je biti daleč stran od svojega doma. Pomislila sem, da je to tisto, o čemer ves čas razmišljam: o izgnanstvu, o diaspori, o izgubi. In takrat sem začutila, da mi je ta film preprosto usojen. Potem sem začela delati skupaj z njimi in pustila sem, da me na ustvarjalni poti vodijo želje skupnosti.

Rotterdamski filmski festival bo na spletu za gledalce na Nizozemskem potekal še vse do nedelje, ko bo razglašen tudi zmagovalec občinstva.