Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ustvarjalci so se navdihovali pri motivih iz novele Marguerite Duras in pravljice Oscarja Wilda
Avtorski projekt Bolezen duše, ki je nastal po motivih novele Bolezen smrt Marguerite Duras in pravljice Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, povezuje ljubezenska tematika. Ta je omejena na goli odnos med moškim in žensko, je povedala soavtorica priredbe Ana Kržišnik Blažica. Ves čas smo se ukvarjali z nezmožnostjo ljubiti. To je prevedeno v neki jezik, z odsotnostjo duše, z odrezanostjo duše, torej z nepovezanostjo dveh delov − moškega in ženskega dela v nas, tako na ravni posameznika kot na ravni para in na ravni družbe. Menimo, če sta ta dva pola nezdružena oz. je eden od njiju ranjen, ne moremo v celoti ljubiti sebe oziroma drugega.
Kaj se zgodi, če se poruši ravnovesje med ženskim in moškim polom? Nepovezanost z ženskim principom se odraža tudi na družbenem nivoju, to je na patriarhalnih vzorcih, ki jih naša civilizacija zasleduje in posledično po teh vzorcih deluje, kar pomeni, da zanemarjeno ženski princip. Kar je škoda za oba spola in za celotno civilizacijo, ne samo za žensko.
Režiserka in soavtorica priredbe Yulia Roschina meni, da sta oba pola prisotna v vsakem človeku, paru ali celotnem vesolju, zato zapostavljenost enega predstavlja odrezanost od duše oziroma njeno odsotnost. Ali bo predstava našla zdravilo za bolezen duše? Jaz bi rekla, da se bomo povezali s svojo dušo, da ta predstava − to sem si jaz želela − ne bo govorila o problemu, ampak dejansko problem razrešuje skozi uprizoritev. Upam na to! K temu bodo pripomogli tudi številni gledališki elementi, ki jih je režiserka uporabila v predstavi.
Mislim, da so vsa gledališka sredstva, ki smo jih uporabili za zgodbo- glasba, telo igralcev, njun govor, čustva, sama zgodba, luč…vsi ti elementi, se morajo zliti v celoto, da pride do gledalca sporočilo na vseh nivojih. Da se te dotakne nam mentalnem, čustvenem in duhovnem nivoju.
V predstavi z živo godalno glasbo bo ona Helena Peršuh, on pa Gorazd Jakomini.
Ustvarjalci so se navdihovali pri motivih iz novele Marguerite Duras in pravljice Oscarja Wilda
Avtorski projekt Bolezen duše, ki je nastal po motivih novele Bolezen smrt Marguerite Duras in pravljice Ribič in njegova duša Oscarja Wilda, povezuje ljubezenska tematika. Ta je omejena na goli odnos med moškim in žensko, je povedala soavtorica priredbe Ana Kržišnik Blažica. Ves čas smo se ukvarjali z nezmožnostjo ljubiti. To je prevedeno v neki jezik, z odsotnostjo duše, z odrezanostjo duše, torej z nepovezanostjo dveh delov − moškega in ženskega dela v nas, tako na ravni posameznika kot na ravni para in na ravni družbe. Menimo, če sta ta dva pola nezdružena oz. je eden od njiju ranjen, ne moremo v celoti ljubiti sebe oziroma drugega.
Kaj se zgodi, če se poruši ravnovesje med ženskim in moškim polom? Nepovezanost z ženskim principom se odraža tudi na družbenem nivoju, to je na patriarhalnih vzorcih, ki jih naša civilizacija zasleduje in posledično po teh vzorcih deluje, kar pomeni, da zanemarjeno ženski princip. Kar je škoda za oba spola in za celotno civilizacijo, ne samo za žensko.
Režiserka in soavtorica priredbe Yulia Roschina meni, da sta oba pola prisotna v vsakem človeku, paru ali celotnem vesolju, zato zapostavljenost enega predstavlja odrezanost od duše oziroma njeno odsotnost. Ali bo predstava našla zdravilo za bolezen duše? Jaz bi rekla, da se bomo povezali s svojo dušo, da ta predstava − to sem si jaz želela − ne bo govorila o problemu, ampak dejansko problem razrešuje skozi uprizoritev. Upam na to! K temu bodo pripomogli tudi številni gledališki elementi, ki jih je režiserka uporabila v predstavi.
Mislim, da so vsa gledališka sredstva, ki smo jih uporabili za zgodbo- glasba, telo igralcev, njun govor, čustva, sama zgodba, luč…vsi ti elementi, se morajo zliti v celoto, da pride do gledalca sporočilo na vseh nivojih. Da se te dotakne nam mentalnem, čustvenem in duhovnem nivoju.
V predstavi z živo godalno glasbo bo ona Helena Peršuh, on pa Gorazd Jakomini.
"Sredi marca sem odšla, kot ponavadi v svojem ritmu samostojne prevajalke, za nekaj tednov na vikend v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno, najprej 14-, nato 7-dnevno, in tako sem ostala na morju več kot dva meseca in preživela čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija oziroma izredne razmere," opisuje v Zapiskih izza meje prevajalka in Sovretova nagrajenka Nives Vidrih svoje preživljanje epidemije na hrvaški strani Istre. Prisluhnete mu lahko nocoj v oddaji Spomini, pisma in potopisi v nedeljo, 21. junija, ob 19.00 na programu Ars.
»Zelo ljuba pesem mi je koroška Kje so tiste stezice. Če bi bila v tem trenutku glasbenik, bi poskušala ustvariti čudovito pesmico Kje je tista kultura, ki je cvetela in se širila v času narodno osvobodilne borbe.« Dr. Zora Konjajev Foto: Grega Žunič
V Ljubljani je leta 1933 nastal znameniti tercet, včasih tudi kvartet sester Stritar, ki je pel na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. To je bil eden prvih ženskih ansamblov pri nas. Spomine na to obdobje – predvojni Radio in pevsko delovanje sester Stritar obuja najmlajša izmed sestra, 98-letna doktorica Zora Konjajev, pionirka slovenske pediatrije in častna meščanka Ljubljane. Foto: Grega Žunič
Neveljaven email naslov