Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Oskarji in Coda

06.04.2022

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti – ali, rečeno drugače, film, ki ga pred podelitvijo ni opazil skoraj nihče. CODA je v dvorani Dolby v Los Angelesu pisal zgodovino v več pogledih: gre za prvi film s pretežno gluhonemo zasedbo, ki je dobil najpomembnejše filmsko priznanje na svetu, igralec Troy Kotsur je prvi gluhi igralec, ki je dobil oskarja, poleg tega pa je to prvi film v produkciji spletne platforme videa na zahtevo, ki je dobil oskarja za najboljši film.

Tudi drugi razlogi so, zakaj je zmaga filma CODA nekaj posebnega. Film je slavil v vseh treh kategorijah, za katere je bil nominiran: poleg že omenjenega oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšega stranskega igralca je dobil še oskarja za najboljšo scenaristično priredbo. Da bi kakšen film z manj kot štirimi nominacijami na podelitvi oskarjev dobil glavno nagrado, se ni zgodilo že od leta 1932, ko je to uspelo Grand Hotelu Edmunda Gouldinga z Greto Garbo v glavni vlogi. Več nominacij kot CODA so imeli vsi letošnji favoriti, filmski težkokategorniki: recimo dekonstrukcija vesterna in njegove toksične moškosti, Moč psa Jane Campion, ki jih je dobil kar 12, pa pandemijska uspešnica, znanstveno-fantastični spektakel Denisa Villeneuva Peščeni planet, ki jih je imel 10. Spektakularni muzikal Stevna Spielberga, Zgodba z zahodne strani, jih je dobil 7, tako kot Belfast, avtobiografski projekt Kennetha Brannagha. In tako naprej, tudi preostali filmi, ki so tekmovali za oskarja za najboljši film, Ne glejte gor, Vozi moj avto, Kralj Richard, Sladičeva pica, so se zdeli verjetnejši kandidati za zmago kot pa CODA, mali neodvisni film z za Hollywood skromnim desetmilijonskim proračunom, ki je imel premiero na virtualni izdaji Sundancea – torej na računalniških in televizijskih zaslonih.

Zgodba o najstnici Ruby, ki odrašča v družini, v kateri so vsi razen nje gluhi, ona pa sanja o  glasbeni karieri – CODA je kratica za Child of Deaf Adults ali otrok gluhih odraslih – nima ravno zvezdniške zasedbe. Ruby igra Emilia Jones. Oskarjevka Marlee Matlin, ki je v filmu Rubyjina mama, je zahtevala, da v filmu nastopijo gluhi igralci, in kljub začetnemu nasprotovanju so se producenti naposled vdali. Rubyjin »materni jezik« je, čeprav sama sliši, ameriški znakovni jezik; ko je začela hoditi v šolo, so se ji sošolci posmehovali, ker je govorila »čudno«, »grdo« ‒ kot govorijo gluhi. V čustvenih trenutkih ali takrat, ko kaj težko pove, se še vedno izraža s kretnjami. Na poti do glasbene akademije v Berkleeju ji stoji družinski posel, ribarjenje, pri katerem je njena pomoč ključna, saj je edina na ladji, ki lahko sliši radijska opozorila, hkrati pa edina, ki se lahko na obali pogaja za boljšo ceno za dnevni ulov. Ali pa se tako vsaj zdi. Njen starejši brat Leo (Daniel Durant) je besen, ker se v primeri z mlajšo sestro pri skrbi za družino počuti nemočnega. Prepričan je, da se lahko nauči brati z ustnic, pa tudi, da bi se drugi ribiči lahko priučili znakovnega jezika in jim tako vsaj malo pomagali.

Prikazi gluhih in gluhonemih ljudi na filmskem platnu so bili doslej – predvsem v mainstreamovskih filmih – omejeni na stranske vloge, ti liki so bili upodobljeni kot nemočni, žrtve, pogosto tudi kot aseksualni. CODA se takim prikazom postavi po robu. Junakinjina mama in oče (Troy Kotsur, ki je za svoj nastop prav tako dobil oskarja) imata živahno spolno življenje in tega ne poskušata skriti: ko oba dobita vnetje in mora Ruby pri zdravniku v veliki zadregi prevajati, se jima zdi nemogoče, da bi abstinirala, četudi samo za dva tedna. Prav to Ruby nekoliko pozneje spravi v še veliko hujšo zadrego … Njeni starši, skratka, niso popolni, požrtvovalni gluhi starši, ki bi za svoje otroke dali vse. Mama Ruby, ko ji ta pove, da bi rada pela, celo nekoliko egocentrično zabrusi, da je to nekakšen upor proti njej. »Če bi bila jaz slepa, bi pa najbrž slikala?« Velika odlika filma je tudi pristnost. Interakcije med liki, njihovi tu in tam nerodni dialogi in popolnoma nefilmski izrazi na obrazu delujejo naravno, neizumetničeno, nepolirano, celo surovo in s tem neverjetno ganljivo. Kot celota je CODA, v nekem pogledu zelo klasična grenko-sladka zgodba o odraščanju, popoln »feel-good«, kot rečejo v Hollywoodu, torej film za dobro počutje, pri katerem je srečen konec neizogiben in ki pri katerem se nam ogreje srce. Morda je zmagal prav zato, ker v časih, kot so današnji, obupno potrebujemo vsaj malo optimizma …

Morda je še toliko bolj ironično, da je zgodovinsko zmago filma na oskarjih zasenčila klofuta, ki že ves teden kraljuje na vrhu novic družabnih omrežij in medijev. Pustimo to, da je Akademija tolmače v znakovni jezik priskrbela samo v tistih kategorijah, v katerih je zmagal film CODA, kot da bi gluhe zanimale samo nagrade, ki zadevajo njihovo skupnost. Od letošnjih oskarjev si nas je večina zapomnila predvsem prepire o tem, ali je bila šala Chrisa Rocka o alopeciji Jade Pinkett-Smith primerna ali ne, ali naj Willu Smithu vzamejo oskarja ali ne in zakaj ga niso že na mestu aretirali, namesto da so mu pustili, da potem ko je nekoga na odru udaril, na istem odru na široko razpreda o tem, zakaj je žrtev v resnici on sam. Povedal je tudi, da mu je Denzel Washington rekel, naj se pazi hudiča, ki izkoristi trenutek, ko si na vrhuncu.

Vem, da moramo v našem poklicu prenesti žalitve, ljudi, ki grdo govorijo o nas, da moramo prenesti, da nas ljudje ne bodo spoštovali. Vseeno se moramo smehljati in se pretvarjati, da je vse v redu. Rad bi se opravičil Akademiji in drugim nominirancem. Umetnost posnema življenje. Videti sem kot nori oče, kot so rekli za Richarda Williamsa, a zaradi ljubezni delamo nore stvari. Ljubim svojo družino in zanjo skrbim. Hvala za to čast in za ta trenutek, tudi v imenu družine Williams. Upam, da me Akademija še kdaj povabi nazaj.

»Zaradi ljubezni delamo nore stvari« je pogost izgovor nasilnežev. Ali, kot je zapisal španski cineast Pedro Almodóvar: njegov govor je spominjal na govor vodje kakšnega kulta. Hudič ne izkoristi trenutka – hudič pravzaprav sploh ne obstaja. Smithov govor je fundamentalistični govor, ki ga ne bi smeli niti slišati niti videti.


Ars

2173 epizod

Ars

2173 epizod


Vsebine Programa Ars

Oskarji in Coda

06.04.2022

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti – ali, rečeno drugače, film, ki ga pred podelitvijo ni opazil skoraj nihče. CODA je v dvorani Dolby v Los Angelesu pisal zgodovino v več pogledih: gre za prvi film s pretežno gluhonemo zasedbo, ki je dobil najpomembnejše filmsko priznanje na svetu, igralec Troy Kotsur je prvi gluhi igralec, ki je dobil oskarja, poleg tega pa je to prvi film v produkciji spletne platforme videa na zahtevo, ki je dobil oskarja za najboljši film.

Tudi drugi razlogi so, zakaj je zmaga filma CODA nekaj posebnega. Film je slavil v vseh treh kategorijah, za katere je bil nominiran: poleg že omenjenega oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšega stranskega igralca je dobil še oskarja za najboljšo scenaristično priredbo. Da bi kakšen film z manj kot štirimi nominacijami na podelitvi oskarjev dobil glavno nagrado, se ni zgodilo že od leta 1932, ko je to uspelo Grand Hotelu Edmunda Gouldinga z Greto Garbo v glavni vlogi. Več nominacij kot CODA so imeli vsi letošnji favoriti, filmski težkokategorniki: recimo dekonstrukcija vesterna in njegove toksične moškosti, Moč psa Jane Campion, ki jih je dobil kar 12, pa pandemijska uspešnica, znanstveno-fantastični spektakel Denisa Villeneuva Peščeni planet, ki jih je imel 10. Spektakularni muzikal Stevna Spielberga, Zgodba z zahodne strani, jih je dobil 7, tako kot Belfast, avtobiografski projekt Kennetha Brannagha. In tako naprej, tudi preostali filmi, ki so tekmovali za oskarja za najboljši film, Ne glejte gor, Vozi moj avto, Kralj Richard, Sladičeva pica, so se zdeli verjetnejši kandidati za zmago kot pa CODA, mali neodvisni film z za Hollywood skromnim desetmilijonskim proračunom, ki je imel premiero na virtualni izdaji Sundancea – torej na računalniških in televizijskih zaslonih.

Zgodba o najstnici Ruby, ki odrašča v družini, v kateri so vsi razen nje gluhi, ona pa sanja o  glasbeni karieri – CODA je kratica za Child of Deaf Adults ali otrok gluhih odraslih – nima ravno zvezdniške zasedbe. Ruby igra Emilia Jones. Oskarjevka Marlee Matlin, ki je v filmu Rubyjina mama, je zahtevala, da v filmu nastopijo gluhi igralci, in kljub začetnemu nasprotovanju so se producenti naposled vdali. Rubyjin »materni jezik« je, čeprav sama sliši, ameriški znakovni jezik; ko je začela hoditi v šolo, so se ji sošolci posmehovali, ker je govorila »čudno«, »grdo« ‒ kot govorijo gluhi. V čustvenih trenutkih ali takrat, ko kaj težko pove, se še vedno izraža s kretnjami. Na poti do glasbene akademije v Berkleeju ji stoji družinski posel, ribarjenje, pri katerem je njena pomoč ključna, saj je edina na ladji, ki lahko sliši radijska opozorila, hkrati pa edina, ki se lahko na obali pogaja za boljšo ceno za dnevni ulov. Ali pa se tako vsaj zdi. Njen starejši brat Leo (Daniel Durant) je besen, ker se v primeri z mlajšo sestro pri skrbi za družino počuti nemočnega. Prepričan je, da se lahko nauči brati z ustnic, pa tudi, da bi se drugi ribiči lahko priučili znakovnega jezika in jim tako vsaj malo pomagali.

Prikazi gluhih in gluhonemih ljudi na filmskem platnu so bili doslej – predvsem v mainstreamovskih filmih – omejeni na stranske vloge, ti liki so bili upodobljeni kot nemočni, žrtve, pogosto tudi kot aseksualni. CODA se takim prikazom postavi po robu. Junakinjina mama in oče (Troy Kotsur, ki je za svoj nastop prav tako dobil oskarja) imata živahno spolno življenje in tega ne poskušata skriti: ko oba dobita vnetje in mora Ruby pri zdravniku v veliki zadregi prevajati, se jima zdi nemogoče, da bi abstinirala, četudi samo za dva tedna. Prav to Ruby nekoliko pozneje spravi v še veliko hujšo zadrego … Njeni starši, skratka, niso popolni, požrtvovalni gluhi starši, ki bi za svoje otroke dali vse. Mama Ruby, ko ji ta pove, da bi rada pela, celo nekoliko egocentrično zabrusi, da je to nekakšen upor proti njej. »Če bi bila jaz slepa, bi pa najbrž slikala?« Velika odlika filma je tudi pristnost. Interakcije med liki, njihovi tu in tam nerodni dialogi in popolnoma nefilmski izrazi na obrazu delujejo naravno, neizumetničeno, nepolirano, celo surovo in s tem neverjetno ganljivo. Kot celota je CODA, v nekem pogledu zelo klasična grenko-sladka zgodba o odraščanju, popoln »feel-good«, kot rečejo v Hollywoodu, torej film za dobro počutje, pri katerem je srečen konec neizogiben in ki pri katerem se nam ogreje srce. Morda je zmagal prav zato, ker v časih, kot so današnji, obupno potrebujemo vsaj malo optimizma …

Morda je še toliko bolj ironično, da je zgodovinsko zmago filma na oskarjih zasenčila klofuta, ki že ves teden kraljuje na vrhu novic družabnih omrežij in medijev. Pustimo to, da je Akademija tolmače v znakovni jezik priskrbela samo v tistih kategorijah, v katerih je zmagal film CODA, kot da bi gluhe zanimale samo nagrade, ki zadevajo njihovo skupnost. Od letošnjih oskarjev si nas je večina zapomnila predvsem prepire o tem, ali je bila šala Chrisa Rocka o alopeciji Jade Pinkett-Smith primerna ali ne, ali naj Willu Smithu vzamejo oskarja ali ne in zakaj ga niso že na mestu aretirali, namesto da so mu pustili, da potem ko je nekoga na odru udaril, na istem odru na široko razpreda o tem, zakaj je žrtev v resnici on sam. Povedal je tudi, da mu je Denzel Washington rekel, naj se pazi hudiča, ki izkoristi trenutek, ko si na vrhuncu.

Vem, da moramo v našem poklicu prenesti žalitve, ljudi, ki grdo govorijo o nas, da moramo prenesti, da nas ljudje ne bodo spoštovali. Vseeno se moramo smehljati in se pretvarjati, da je vse v redu. Rad bi se opravičil Akademiji in drugim nominirancem. Umetnost posnema življenje. Videti sem kot nori oče, kot so rekli za Richarda Williamsa, a zaradi ljubezni delamo nore stvari. Ljubim svojo družino in zanjo skrbim. Hvala za to čast in za ta trenutek, tudi v imenu družine Williams. Upam, da me Akademija še kdaj povabi nazaj.

»Zaradi ljubezni delamo nore stvari« je pogost izgovor nasilnežev. Ali, kot je zapisal španski cineast Pedro Almodóvar: njegov govor je spominjal na govor vodje kakšnega kulta. Hudič ne izkoristi trenutka – hudič pravzaprav sploh ne obstaja. Smithov govor je fundamentalistični govor, ki ga ne bi smeli niti slišati niti videti.


21.04.2022

Odprtje slovenskega paviljona v Benetkah

Vsebine Programa Ars


18.04.2022

Janez Matičič (1926-2022)

Vsebine Programa Ars


15.04.2022

Duba Sambolec z nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo

V Moderni galeriji v Ljubljani so podelili osrednje nacionalne nagrade za likovno in vizualno umetnost – nagrade Riharda Jakopiča. Za življenjsko delo jo je prejela akademska kiparka Duba Sambolec, mednarodno priznana umetnica in profesorica, ki je vrsto let delovala in poučevala na Norveškem, za svoje delo pa je bila tudi večkrat nagrajena. Nagrada Riharda Jakopiča za opus preteklih petih let je šla v roke akademskemu kiparju in videastu Tobiasu Putrihu, priznanje Riharda Jakopiča za mlado avtorico pa je prejela akademska slikarka Neja Zorzút.


15.04.2022

Lepota limoških križev

Križ je eden izmed simbolov, ki je najpogosteje upodobljen, izdelava križev pa je bila izjemno razširjena v preteklosti in je tudi danes. Med njimi še posebej izstopajo limoški križi. V 12. in 13. stoletju je bilo mesto Limoges eno najpomembnejših središč proizvodnje emajliranih predmetov v Evropi. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani predstavljajo na razstavi Kristus kralj tri od štirih znanih tipov limoških križev v Sloveniji. Soavtor Miran Pflaum pravi, da so tovrstni križi eni izmed najlepših: »Osebno so mi nekaj posebnega, ker ne prikazujejo trpečega Kristusa, ampak Kristusa, ki vlada, ki je odrešenik. Nekakšno milino in mirnost je mogoče zaznati. Odlikuje jih tudi dokaj preprosta in efektivna izdelava.« Estetiko limoških križev je mogoče doživeti skozi likovno podobo in glasbo 13. stoletja. Razstava pa ima še nekaj posebnosti, ki jo povezuje z današnjim časom. Na njej je razstavljena pohodna oprema romarja Jakobove poti, saj Limoges leži ob poti, ki vodi iz Pariza v Santiago de Compostela. Odločili so se, da jo bodo selili po slovenski Jakobovi poti. V ta namen so za romarje izdelali tudi poseben žig.


14.04.2022

Peter Skalar - prvi dobitnik Burmnove nagrade za življenjsko delo

V Narodni galeriji so odprli 10. bienale Brumen, najobsežnejši pregled slovenskega vizualnega oblikovanja. Poleg razstavljenih 134 del je mednarodna žirija izbrala tudi dobitnike Brumnove nagrade. Fundacija Brumen je letos prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Prejel jo je profesor Peter Skalar, ki opozarja, da je grafično oblikovanje v družbi zapostavljeno. Veliko nagrado Brumen za družbeno koristni doprinos je prejel spletni portal sledilnik covid-19. Luka Renko je nagrade vesel, a še bolj je ponosen na dejstvo, da je bil projekt uporabljan. Oblikovalec Primož Zorko je poleg nagrade prejel še posebno pohvalo žirije za serijo plakatov, ki se je zoperstavila pokroviteljskemu tonu javne komunikacije med pandemijo. Med komunikacijskimi in promocijskimi gradivi so nagrado prejeli tudi studio Kruh in Cankarjev dom za podobo 22. Festivala dokumentarnega filma. Skupaj je bilo nagrajenih 17 projektov, razstava pa bo v Narodni galeriji na ogled do konca maja.


14.04.2022

Društvo likovnih umetnikov v Ljubljani praznuje 40 let delovanja in ob tej priložnosti so na Ljubljanskem gradu v Galeriji "S" pripravili razstavo. Vendar ta ni pregledna – pokaže le en, vendar vsebinsko širok segment.

Živimo v kibernetskih in virtualnih okoljih, znanost že dolgo in vedno bolj posega v nepredstavljivo, tudi odnosi so vse abstraktni. Vse to vpliva na razumevanje vizualne umetnosti. Ta se od abstraktnega slikarstva v povojnem modernizmu, ki se je med drugim precej ukvarjal s samo likovnostjo, s formo, z estetsko vrednostjo vizualnih izhodišč, z iskanjem elementarnega in univerzalnega, loči po tem, da raziskuje bolj globalno kompleksnost. In loči se po vzgibu, zakaj nastaja, poudarja kustosinja doktorica Nadja Gnamuš. Za avtorje ni več v ospredju tematiziranje abstrakcije same na sebi, saj je ta že logična posledica mišljenja. Na vizualno produkcijo seveda vpliva logika sodobnih tehnologij. Vendar se lahko prepleta z analognim ustvarjanjem. Sloji Suzane Brborović spominjajo na kolažiranje v računalniški grafiki, a pogled od blizu razkrije slikarsko barvo na platnu. Taki primeri pričajo tudi o načinu sestavljanja vsebin dandanes – nenehno menjujemo med predmetnim, še oprijemljivim in zasloni, kjer preklapljamo med programi, slikami, spletnimi stranmi, jih sopostavljamo in tako naprej. Pomembna vidika razstave sta raznovrstnost medijev in vprašanje percepcije. Kot srečanje med subjektivnim pogledom človeka in pogojno rečeno "objektívnim znanstvenim" se sreča v videoinstalaciji Uršule Berlot Pompe z naslovom Hiperoptika. Nastal je v sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in preučuje pogoje tehnološko razširjenega gledanja z uporabo mikroskopskih instrumentov. Pri Tobiasu Putrihu smo vajeni prostorskih konstrukcij, tokrat pa je pokazal risbe. Ročno risbo vstavlja v računalniški program kot pripomoček umetni inteligenci, da se ta uči risati, njeno točkovno abstrakcijo potem sam dopolni s svojo risbo, vstavi v računalnik in tako risba postaja vedno bolj zapletena. Meja med intervencijo človeka in umetne inteligence pa se briše. Če se, na drugi strani, gibanje v prostor v slikah Mojce Zlokarnik navadno dogaja navidezno z barvnih žarenjem, ploskve na tej razstavi tudi dejansko odpre proti gledalcu. Zlokarnik sicer vzbuja pozornost prav z vračanjem k formalni slikarski abstrakciji, s tem, da postavlja barvna polja drugo ob drugo. In čeprav bi kdo rekel, da je to v slikarstvu že zdavnaj odkrito, prav njo lahko damo za primer slikarke, ki na novo izumlja v okviru le na videz že videnega. V galeriji "S" na ljubljanskem gradu se srečamo še z drevesnim delcem Boštjana Drinovca – geometrično formo drevesa, deblo pa je bolj daljnovodni steber in krošnjo namesto listja krasijo zeleni čipi. Pa naj ostane še kaj za ogled, povejmo le še to, da tudi Roman Makše s skulpturo posega v prostor, Duša Jesih pa na steni razgrajuje pravokotno konvencijo slikarskega formata.


11.04.2022

Spot Ars, žvižganje (8s)

Vsebine Programa Ars


11.04.2022

Spot Ars, žvižganje (9s)

Vsebine Programa Ars


11.04.2022

Spot Ars, žvižganje (15s)

Vsebine Programa Ars


09.04.2022

Zaključek 52. Tedna slovenske drame

V Prešernovem gledališču Kranj se je sklenil 52. Teden slovenske drame. Sklepna slovesnost je potekala v znamenju podeljevanja nagrad, tako strokovnih žirij kot občinstva. Letošnjo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo je prejela Katarina Morano, za besedilo Usedline, ki ga lahko v uprizoritvi v tej sezoni gledamo na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo po izboru žirije pa je prejela uprizoritev Solo Nine Rajić Kranjac in ekipe ustvarjalcev, ki je nastala v koprodukciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča.


08.04.2022

Zgodilo se je čisto blizu nas

Na prvo aprilsko sredo je minilo 30 let od mednarodnega priznanja neodvisne Bosne in Hercegovine. Ob ostrem srbskem nasprotovanju se je vnela vojna, nad bosansko-hercegovskim narodom se je več let izvajalo etnično čiščenje. Iz domovine se je izselilo več milijonov ljudi, nekaj deset tisoč prebežnikov pa se je zateklo v Slovenijo. Maida Džinić, tudi sama prebežnica iz Bosne in Hercegovine, je predlagala pester kulturen program ob obeležitvi tridesetletnici teh dogodkov. Poleg dvodelna razstave v Galeriji Vžigalica in Galeriji Vodnikove domačije Šiška pa se v maju odpira še ena razstava. Pod naslovom Ta vojna ni naša bodo v Galeriji Fotografija na ogled dela fotoreporterjev, ki so za tednik Mladina v 90-ih letih pokrivali te žalostne dogodke. Na razstavi bodo sodelovali Diego A. Gomez, Borut Krajnc, Barbara Čeferin in Jože Suhadolnik. Poleg razstav in različnih okroglih miz, pa se ob 30-ti obletnici prihoda pregnancev iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo obeta koncert Podalpski sevdah Damirja Imamovića in po več kot 20-ih letih ponovno združenih zasedb Vali in Dertum, v katerih so večinoma ustvarjali pregnanci. In ravno oni so odigrali eno ključnih vlog pri ohranitvi tega tradicionalnega južnoslovanskega glasbenega žanra. Takrat so za svoj drugi dom vzeli avtonomne prostore, kot sta Vodnikova domačija in KUD France Prešeren, kjer pa so se poleg z glasbo ukvarjali tudi z literaturo in likovno umetnostjo, med drugim pa so delovali v gledališki skupini Nepopravljivi optimisti, ki jo je vodila dramska igralka Draga Potočnjak. Za čas praznovanja so načrtovali rekonstrukcijo ene izmed predstav skupine: Dođi makar sebi, ako nemaš kome drugom, a je bil projekt prestavljen na prihodnje leto, ko se bosta trem nekdanjim članom skupine pridružili še režiserka Nina Šorak in igralka Tamara Avguštin.


08.04.2022

Evroradijska Cvetna nedelja - sedem tematskih koncertov iz Rusije, Danske, Bolgarije, Nizozemske, Latvije, Slovenije in Češke

V mnogih evropskih glasbenih tradicijah so čas velikega tedna in dogodki, povezani s tem odobjem cerkvenega leta, v okviru različnih zgodovinskih obdobij glasbene umetnosti vzpodbudili nastanek nekaterih najodličnejših glasbenih del, v katerih so skladatelji skušali zajeti dramatične dogodke Kristusovega trpljenja in preizkušenj. Posebni dan Cvetna nedelja Evropske zveze radijskih postaj tako vsako leto en teden pred velikonočnimi prazniki ponudi nabor koncertov s tematskimi sporedi, ki vključujejo znana, pa tudi redkeje izvajana dela, povezana s širšo tematiko postnega in velikonočnega časa, med katerimi poleg resne umetnostne glasbe ne manjka niti starodavnih, tudi tradicijskih napevov in ljudske glasbe. Posebnemu dnevu se letos aktivno pridužuje sedem držav oziroma radijskih postaj, med njimi tudi Radio Slovenija; ob 18. uri bo na sporedu posnetek koncerta z naslovom Postoj, prisluhni, na katerem Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Gregorja Klančiča in ob spremljavi klarinetista Dušana Sodje in pianistke Tatjane Kaučič izvaja glasbo Andreja Makorja, Jurija (Georga) Prennerja in Huga Wolfa. Izpostavljamo še dva neposredna prenosa koncertov; ob 14:15 bo v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu zvenel Pasijon po Janezu Johanna Sebastiana Bacha, ki ga bodo pod vodstvom britanskega dirigenta in strokovnjaka za glasbo starejših obdobij Andrewa Manzeja izvedli mednarodni solisti, zbor Laurens Collegium iz Rotterdama in Kraljevi orkester Concertgebouw, ob 17. uri pa se bo v Rigi začel koncert sodobnejše latvijske glasbe, na katerem bosta prvič izvedeni dve novi deli, ki ju je Latvijski radio naročil posebej za to priložnost – Glasnik pomladi za saksofon in kokle Anne Veismane in Pričevanje našega časa za saksofon in orgle Madare Petersone. Zadnjo je navdihnila poezija pesnice Inge Pizane, zlasti vrstica, ki govori: "Samo eno si želim, da prišla bi pomlad in mir." Ponudbo letos dopolnjujejo še koncerti iz Rusije (11:05), Danske (12:00), Bolgarije (13:05) in Češke (22:05).


08.04.2022

Na odru Velike dvorane SNG Maribor baletni večer z naslovom Svatba in Posvetitev pomladi Edwarda Cluga

Balet Svatba bo uprizorjen premierno, Posvetitev pomladi pa se, po desetih letih, kar je minilo od premierne izvedbe v Mariboru ter številnih gostovanjih po svetu, vrača pred domače občinstvo


07.04.2022

Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda

Najbolj nasprotujoče si interpretacije dogodkov iz časa 2. svetovne vojne sprožajo pogledi na življenje in delo katoliškega duhovnika in profesorja Lamberta Ehrlicha, ki ga je leta 1942 ubil atentator varnostno-obveščevalne službe komunistov. Pomen in vpliv njegove osebnosti obravnava obsežna monografija Janeza Juhanta z naslovom Lambert Ehrlich, prerok slovenskega naroda. Izdale in založile so jo vse tri Mohorjeve družbe, Teološka fakulteta v Ljubljani in Društvo Združeni ob Lipi sprave. Vir fotografije: www.nadskofija-ljubljana.si


Stran 26 od 109
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov