V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti.

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti

V ponedeljek zjutraj je filmofile in drugo javnost po vsem svetu presenetila novica, da je oskarja za najboljši film prejel film, ki so mu napovedovali najmanj možnosti – ali, rečeno drugače, film, ki ga pred podelitvijo ni opazil skoraj nihče. CODA je v dvorani Dolby v Los Angelesu pisal zgodovino v več pogledih: gre za prvi film s pretežno gluhonemo zasedbo, ki je dobil najpomembnejše filmsko priznanje na svetu, igralec Troy Kotsur je prvi gluhi igralec, ki je dobil oskarja, poleg tega pa je to prvi film v produkciji spletne platforme videa na zahtevo, ki je dobil oskarja za najboljši film.

Tudi drugi razlogi so, zakaj je zmaga filma CODA nekaj posebnega. Film je slavil v vseh treh kategorijah, za katere je bil nominiran: poleg že omenjenega oskarja za najboljši film in oskarja za najboljšega stranskega igralca je dobil še oskarja za najboljšo scenaristično priredbo. Da bi kakšen film z manj kot štirimi nominacijami na podelitvi oskarjev dobil glavno nagrado, se ni zgodilo že od leta 1932, ko je to uspelo Grand Hotelu Edmunda Gouldinga z Greto Garbo v glavni vlogi. Več nominacij kot CODA so imeli vsi letošnji favoriti, filmski težkokategorniki: recimo dekonstrukcija vesterna in njegove toksične moškosti, Moč psa Jane Campion, ki jih je dobil kar 12, pa pandemijska uspešnica, znanstveno-fantastični spektakel Denisa Villeneuva Peščeni planet, ki jih je imel 10. Spektakularni muzikal Stevna Spielberga, Zgodba z zahodne strani, jih je dobil 7, tako kot Belfast, avtobiografski projekt Kennetha Brannagha. In tako naprej, tudi preostali filmi, ki so tekmovali za oskarja za najboljši film, Ne glejte gor, Vozi moj avto, Kralj Richard, Sladičeva pica, so se zdeli verjetnejši kandidati za zmago kot pa CODA, mali neodvisni film z za Hollywood skromnim desetmilijonskim proračunom, ki je imel premiero na virtualni izdaji Sundancea – torej na računalniških in televizijskih zaslonih.

Zgodba o najstnici Ruby, ki odrašča v družini, v kateri so vsi razen nje gluhi, ona pa sanja o  glasbeni karieri – CODA je kratica za Child of Deaf Adults ali otrok gluhih odraslih – nima ravno zvezdniške zasedbe. Ruby igra Emilia Jones. Oskarjevka Marlee Matlin, ki je v filmu Rubyjina mama, je zahtevala, da v filmu nastopijo gluhi igralci, in kljub začetnemu nasprotovanju so se producenti naposled vdali. Rubyjin »materni jezik« je, čeprav sama sliši, ameriški znakovni jezik; ko je začela hoditi v šolo, so se ji sošolci posmehovali, ker je govorila »čudno«, »grdo« ‒ kot govorijo gluhi. V čustvenih trenutkih ali takrat, ko kaj težko pove, se še vedno izraža s kretnjami. Na poti do glasbene akademije v Berkleeju ji stoji družinski posel, ribarjenje, pri katerem je njena pomoč ključna, saj je edina na ladji, ki lahko sliši radijska opozorila, hkrati pa edina, ki se lahko na obali pogaja za boljšo ceno za dnevni ulov. Ali pa se tako vsaj zdi. Njen starejši brat Leo (Daniel Durant) je besen, ker se v primeri z mlajšo sestro pri skrbi za družino počuti nemočnega. Prepričan je, da se lahko nauči brati z ustnic, pa tudi, da bi se drugi ribiči lahko priučili znakovnega jezika in jim tako vsaj malo pomagali.

Prikazi gluhih in gluhonemih ljudi na filmskem platnu so bili doslej – predvsem v mainstreamovskih filmih – omejeni na stranske vloge, ti liki so bili upodobljeni kot nemočni, žrtve, pogosto tudi kot aseksualni. CODA se takim prikazom postavi po robu. Junakinjina mama in oče (Troy Kotsur, ki je za svoj nastop prav tako dobil oskarja) imata živahno spolno življenje in tega ne poskušata skriti: ko oba dobita vnetje in mora Ruby pri zdravniku v veliki zadregi prevajati, se jima zdi nemogoče, da bi abstinirala, četudi samo za dva tedna. Prav to Ruby nekoliko pozneje spravi v še veliko hujšo zadrego … Njeni starši, skratka, niso popolni, požrtvovalni gluhi starši, ki bi za svoje otroke dali vse. Mama Ruby, ko ji ta pove, da bi rada pela, celo nekoliko egocentrično zabrusi, da je to nekakšen upor proti njej. »Če bi bila jaz slepa, bi pa najbrž slikala?« Velika odlika filma je tudi pristnost. Interakcije med liki, njihovi tu in tam nerodni dialogi in popolnoma nefilmski izrazi na obrazu delujejo naravno, neizumetničeno, nepolirano, celo surovo in s tem neverjetno ganljivo. Kot celota je CODA, v nekem pogledu zelo klasična grenko-sladka zgodba o odraščanju, popoln »feel-good«, kot rečejo v Hollywoodu, torej film za dobro počutje, pri katerem je srečen konec neizogiben in ki pri katerem se nam ogreje srce. Morda je zmagal prav zato, ker v časih, kot so današnji, obupno potrebujemo vsaj malo optimizma …

Morda je še toliko bolj ironično, da je zgodovinsko zmago filma na oskarjih zasenčila klofuta, ki že ves teden kraljuje na vrhu novic družabnih omrežij in medijev. Pustimo to, da je Akademija tolmače v znakovni jezik priskrbela samo v tistih kategorijah, v katerih je zmagal film CODA, kot da bi gluhe zanimale samo nagrade, ki zadevajo njihovo skupnost. Od letošnjih oskarjev si nas je večina zapomnila predvsem prepire o tem, ali je bila šala Chrisa Rocka o alopeciji Jade Pinkett-Smith primerna ali ne, ali naj Willu Smithu vzamejo oskarja ali ne in zakaj ga niso že na mestu aretirali, namesto da so mu pustili, da potem ko je nekoga na odru udaril, na istem odru na široko razpreda o tem, zakaj je žrtev v resnici on sam. Povedal je tudi, da mu je Denzel Washington rekel, naj se pazi hudiča, ki izkoristi trenutek, ko si na vrhuncu.

Vem, da moramo v našem poklicu prenesti žalitve, ljudi, ki grdo govorijo o nas, da moramo prenesti, da nas ljudje ne bodo spoštovali. Vseeno se moramo smehljati in se pretvarjati, da je vse v redu. Rad bi se opravičil Akademiji in drugim nominirancem. Umetnost posnema življenje. Videti sem kot nori oče, kot so rekli za Richarda Williamsa, a zaradi ljubezni delamo nore stvari. Ljubim svojo družino in zanjo skrbim. Hvala za to čast in za ta trenutek, tudi v imenu družine Williams. Upam, da me Akademija še kdaj povabi nazaj.

»Zaradi ljubezni delamo nore stvari« je pogost izgovor nasilnežev. Ali, kot je zapisal španski cineast Pedro Almodóvar: njegov govor je spominjal na govor vodje kakšnega kulta. Hudič ne izkoristi trenutka – hudič pravzaprav sploh ne obstaja. Smithov govor je fundamentalistični govor, ki ga ne bi smeli niti slišati niti videti.