Digitalna tehnologija je v avtomobile prinesla uravnavanje funkcij na dotik. Lahko rečemo, da se je s tem začela nova doba, ponujajo se nove rešitve, nešteto funkcij, praktično vse, lahko upravljamo na zaslonu na dotik. K razmisleku o tem, kaj lahko prinesejo posledice upravljanja na zaslonih na dotik, je Andreja Brgleza navedla nedavna nesreča avtomobila Tesla Model 3 v Nemčiji oziroma razsodba tamkajšnjega sodišča po tem. Pogledamo tudi v vasico, kjer se vsi vozijo na elektriko, potem sedemo na – kot pravi Marko Radmilovič, 850 kubično kobilico in nato še v robustnega terenca, ki vas za 20 tisočakov brez sramu in težav zapelje tudi po avtocesti. Opozorimo tudi, da stlačiti pohištvo v avtomobil pogosto ni enostavno, prevoz pa je lahko tudi nevaren.

Renault je poskrbel, da bodo prebivalci majhnega odročnega naselja Appy v departmaju Ariege naslednja tri leta uporabljali izključno električna vozila ZOE

Najprej smo poznali v avtomobilih samo gumbe, ročice, stikala, potem pa se je začela digitalna doba, torej uravnavanje funkcij na dotik. Lahko rečemo, da se je s tem začela nova doba, ponujajo se nove rešitve, nešteto funkcij, ki jih lahko upravljamo na zaslonu na dotik. Andrej Brglez celo razmišlja, da smo v to popolno digitalizacijo padli prehitro. Opozarja tudi, da lahko posledice upravljanja na zaslonih na dotik prinesejo marsikaj. K takšnemu razmišljanju ga je vzpodbudila nedavna nesreča avtomobila Tesla Model 3 v Nemčiji, ko je voznik poskušal "na dotik" uravnavati hitrost delovanja brisalca in s tem posegom povzročil, da je avtomobil zletel s ceste. Hujših posledic sicer ni bilo, zanimiva pa je razsodba sodišča, ki je po nesreči kaznovalo voznika. Odločitev sodišča bi lahko bila v prihodnosti nekakšen smerokaz za odločanje v podobnih primerih v prihodnje. Sodelovanje človeka in stroja, ki ima vedno večjo vlogo – tema, ki nas bo še veliko zaposlovala.

Renaultov udarni električni avtomobil je Novi ZOE – na cestah jih je že več kot sto tisoč. Pred dnevi pa je Renault storil naslednji velik korak v smeri popularizacije električne mobilnosti. Poskrbel je, da bodo prebivalci majhnega odročnega naselja Appy v departmaju Ariege naslednja tri leta uporabljali izključno električna vozila. Ob vozilih zoe so jim priskrbeli tudi vso potrebno opremo za polnjenje doma in javno polnilno mesto. Novi Zoe s skoraj 400 kilometri dosega in zmožnostjo, da v pol ure polnjenja pridobi do 150 kilometrov dosega, je pravšnji avtomobil za ta projekt. Beležili bodo vtise in izkušnje prebivalcev vasi, ki bodo na ta način postali ambasadorji, ki bodo dokazovali, da je prehod na električna vozila dokaj enostaven in ne zapleta vsakdanjega življenja.

Zdaj pa za nekaj trenutkov spet na motor. Tudi tisti, ki motociklizma ne spremljajo ravno zagreto, in celo tisti, ki do dvokolesnikov čutijo odpor, so slišali za BMW R-GS. Motocikel, ki si je tako rekoč izmislil potovalne endure, so z leti in evolucijami v strokovni javnosti opisovali s presežniki, in čeprav gre za enega najuspešnejših motorjev v zgodovini, so ga presežniki po malem začeli ovirati. Vsaj za določeno skupino voznikov GS postaja prevelik, premočan, pretežek in predrag. Ne nujno v tem vrstnem redu. Zato so Bavarci izdelali lažjo verzijo GS-a. Za srce so vzeli znani dvovaljnik, katerega cilindri pa ne štrlijo kot kite Pike Nogavičke, temveč sta valja vzorno drug ob drugem. Serija teh motociklov se imenuje F, njihovo srce pa delajo na Kitajskem – posledica tega je prijazna cena.    So pa pri BMW zagrešili nerodnost; tudi F 850 je namreč odličen motocikel. To pomeni, da ni zelo daleč od slavnega brata ali, če hočete, je prav tak, kot je bil boksarski GS na začetku. Ciklistika je klasična za ta tip motocikla in kot so motoristi pred desetletji kar zijali, ko se je na videz okorni GS peljal skozi ovinke, zijajo tudi zdaj, ko se 850-kubična kobilica pelje enako imenitno. Da gre za premiumsko znamko, sporočajo številni sladkorčki, ki jih mi, asketski motoristi, sicer nismo vajeni, bi pa lagali, če bi rekli, da v muhastem poletju ne godijo. Popoln uporabniški vmesnik z intuitivnim in nemotečim upravljanjem branja  informacij med vožnjo, prilagodljivo podvozje, več režimov vožnje in seveda najpomembnejše od vsega: gretje ročic! Kajti kot ve vsak jahač dvokolesnih konjičkov: če te zebe v roke, te zebe vsega. "Mali GS", kot  v širši motoristični družini  imenujejo F850, je obdržal tudi nekaj svoje osnovne namembnosti; voznik se z manjšim strahom in manj napora odpravlja, če že ne na brezpotja, vsaj na makadam. Se pravi, tja, kamor si z velikim GS-om že dolgo upajo le najpogumnejši in najmočnejši.

Dacia Duster je eden tistih avtomobilov, ki jih marsikdo od blizu sploh noče pogledati, kaj šele, da bi sedel vanj ali ga celo kupil. Na drugi strani pa brez dvoma drži, da določen krog uporabnikov prepriča z argumenti, ki so zanj značilni, in številne z njimi zadovolji ali celo navduši.

Ob čisto simpatičnem izgledu in prostorni notranjosti je najnovejša generacija Dusterja tudi dovolj sodobna, čeprav ima večina tekmecev več varnostnih pripomočkov. 1,3-litrski turbobencinski motor je dovolj poskočen, toda s povprečjem približno 8 litrov tudi ne med najbolj varčnimi. Je pa treba poudariti, da se duster z elektronsko prilagodljivim štirikolesnim pogonom zelo dobro znajde na težjih terenih; možno je tudi ročno zakleniti navor med prednjo in zadnjo osjo v razmerju 50 : 50. Sicer vzmetenje ni pretirano trdo, tako da je tudi vožnja na neravnih podlagah dovolj udobna. Še en argument, ki pripomore k morebitni izbiri, pa je prav gotovo cena. Kupec za približno 20 tisočakov dobi solidno vozilo, ki je dovolj robustno in se ne ustraši zahtevnejših terenov, hkrati pa je tudi dovolj udobno za vožnjo po avtocesti. Verjetno bodo kljub današnjemu zapisu tisti, ki gledajo na Dusterja zviška, to počeli še naprej; vsi, ki ga poznajo in cenijo njegove prednosti, pa tako razumejo, o čem govorimo …

Marsikaj smo že prevažali na in v avtomobilih, tokrat pa bi se pridružili opozorilom, ki so jih po preskusnem trku z avtomobilom, ki je prevažal kose pohištva, izdali pri AMZS. Pred trgovinami, kjer prodajajo pohištvo, je vsakodnevno mogoče videti neizmerno kreativnost in veliko domišljije pri reševanju prostorsko-transportnih izzivov prevoza pohištva. Ljudje prevažajo dolge kose, ki segajo tudi v prednji del avtomobila, tudi steklene, voznik in sovoznik imata pogosto dele pohištva praktično za vratom, nekateri školjke ali umivalnike držijo kar v naročju… Običajno je pomembno samo to, da bomo vse nekako spravili v avto, pozabljamo pa, da je prevoz nezavarovanih predmetov lahko sila nevaren. Pri AMZS opozarjajo, da so pojemki pri čelnem trčenju že pri hitrosti 45 km/h tako veliki, da 145 kilogramski tovor postane težak približno sedem ton. Zdaj si pa predstavljajte, da vas od zadaj udari sedemtonski predmet – kot bi z višine osmih metrov padli na betonska tla. Pomislite na to, ko tlačite stvari v avto. Pa srečno.