Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Neveljaven email naslov