Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni.
Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
"Ali je prav, da denar porabljam za svoje zdravje, ali bi bilo prav, da ga začnem dajati na stran za sina?"
“Preživela sem težko operacijo in kemoterapijo, trajala je pol leta in strašansko težko sem jo prenašala, a misel na sina mi je ves čas dajala veliko moč. Niti za hip nisem pomislila, da zmaga ne bo moja…tudi izvidi so nato pokazali, da je vse v redu, zdravnik je rekel, da sem ozdravljena in da raka ni več. To je bilo ponovno rojstvo in veselje, še najbolj za Gala, ker ga ni več skrbelo zame. Odkar živiva brez njegovega očeta je še bolj navezan name in ga zelo skrbi,” s tresočim glasom govori Galova mama, mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, športom, ki mu veliko pomeni. Pred nekaj meseci pa so se vsi njuni načrti sesuli.
Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
Veselje nad premagano boleznijo namreč ni trajalo dolgo. Markerji v krvi so pokazali, da se je rak vrnil, nadaljnje preiskave pa, da se je vrnil v veliko hujši obliki. “Da je moja diagnoza veliko slabša, kot je kazalo sprva. Ponovno me čaka kemoterapija, ki zelo izmuči človeka. Prejšnjič sem jo premagala s pomočjo alternativnega zdravljenja, ki mi je pomagalo, predvsem pri obvladovanju bolečin in slabosti. Seveda sem upala tudi, da mi bo prinesla zdravje, saj je to velik finančni zalogaj. Ves čas sem se spraševala, ali je prav, da dajem ves ta denar zase, za svoje zdravje, ali naj ga raje kar začnem dajati na stran za sina…”
“Upam, da poskrbim zanj vsaj toliko, da, če pride do najhujšega, ne bo prikrajšan za stvari, ki mu jih lahko nudim zdaj. Nočem, da izgubi hokej, nočem, da izgubi vero, da bo lahko vsako poletje na morju raziskoval življenje, nočem, da je prikrajšan za najbolj osnovne otroške radosti.”
“Z Galom sva se v času mojega zdravljenja preselila k mojim mami, tudi zato, da bi kar se da zmanjšala stroške. Prej sva bila podnajemnika in najemnina je bila precej visoka. Hkrati pa je tudi mama zdravstveno kar precej odvisna od drugih, tako, da smo nekako sklenili dogovor, da tudi jaz skrbim zanjo. Demenca in druge zdravstvene tegobe namreč zahtevajo, da je tak starostnik pod nadzorom.”
“Ne kupim si nikakršnih novih oblačil, čeprav sem izgubila veliko kilogramov, nosim stara. Galu tudi že nekaj časa nisem kupila novih čevljev, včasih sicer dobi rabljene, pa tudi oblačila, od otrok mojih prijateljic, a čevlji in športna obutev so pri tako aktivnem fantku kar precejšen finančni zalogaj, ker se hitro ponosijo. Ne privoščiva si več tudi gledaliških predstav, pa kakšnih ustvarjalnih delavnic, le hokej še zmeraj plačujem, ker mu toliko pomeni, čeprav je seveda tudi to visok strošek. Saj varčujemo pri vsem, tudi pri hrani, pa kljub temu ne moreva več na izlete. Zelo me skrbi, kaj bo letos s počitnicami na morju. Že lani mi ni uspelo, Gal pa si tako zelo želi, da bi lahko šla skupaj. Tudi meni bi dobro delo za nekaj dni spremeniti okolje, da te isto okolje ne spominja nenehno na vse tegobe in vse, kar te še čaka…”
“Čaka me še ena preizkušnja s hudo kemoterapijo. Zbiram moči zanjo in močno upam, da mi bo uspelo. A nekje v ozadju je ves čas prisoten strah, kaj pa, če ne uspe, kaj, če Gal ostane sam. Ker ne more živeti z očetom, je moja skrb še toliko večja, zato se trudim, da bi čim več rešitev za njegovo prihodnost poiskala že zdaj, da bi bilo zanj res najbolje poskrbljeno.”
“Zelo me je strah, kdo bo skrbnik mojemu sinu. Ga bo Gal sprejel? Bo sam sprejet? Bo zanj poskrbljeno tako, kot mora biti poskrbljeno za fantiča, ki je šele stopil v šolo? To vse so skrbi, ki me zdaj razjedajo, čeprav bi se morala posvetiti svoji bolezni, a dokler ne začutim varnosti zase in za svojega sina, me te misli glodajo in glodajo. Najbolj me skrbi, ali se bo Gal lahko normalno šolal, bo imel možnosti razviti vse svoje čudovite lastnosti in talente? Zelo me skrbi, v kakšne roke bo prišel…”
Skrbi me, s kom bo živel in kako bo poskrbljeno zanj tudi v čustvenem smislu, a me seveda skrbi tudi finančna plat. Če to ni urejeno, je lahko življenje precej kruto. Zato me zelo skrbi za njegovo prihodnost.
“Zase si želim, da ne bi morala nenehno razmišljati tem, ali je prav, da si z alternativnimi metodami lajšam vse te vse bolj neukrotljive bolečine, ker moram za to plačevati. Želim si, da bi zmagala v tej bitki in da teh problemov ne bi bilo več. Gal bi imel mamo in jaz Gala. Moram uspeti! Preveč rada imam to življenje, da bi ga izpustila kar tako iz rok,” v solzah konča svojo pripoved mama prvošolčka, ki je zdaj že v bolnišnici, kjer še zadnjič poskuša premakniti meje mogočega.
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Galu.
Ali izpolnite položnico:
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Na pobudo “treh dobrih botrov je več kot 1000 prostovoljcev pomagalo pripraviti darila uza več kot 1000 otrok!
Neveljaven email naslov