Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Neveljaven email naslov