Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Nekateri so prvič v življenju praznovali rojstni dan
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“
“Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
“Otroci, ki bi sicer vse poletje ostali doma, zelo intenzivno doživljajo nekaj dni, preživetih na letovanjih. Zjutraj kar tečejo na plažo, potem pa jih ne moremo spraviti iz morja, plavali bi in plavali. Za številne je zelo dragoceno, da se lahko do sitega najedo – najstniki včasih pospravijo po tri, tudi štiri porcije. Nikoli se ne zmrdujejo, da kaj ni dobro … To se sicer dokaj pogosto dogaja,” pravita vzgojiteljici Kaya in Nejka.
Z res izdatno pomočjo vaših donacij, tudi tistih, poslanih s SMS z geslom BOTER5 na 1919, je v okviru projekta Botrstvo letos lahko uživalo brezskrbne počitnice več kot 700 otrok, kar je rekordno število. Hvala vsem donatorjem in vsakomur, ki je kakor koli pomagal otrokom v stiski, da je lahko bilo to poletje nekaj posebnega tudi zanje.
“Pravzaprav si najbolj želijo pozornosti, objemov, sprejetosti. Stvari, ki so za nas samoumevne, oni pa so jih tako zelo željni, da je kar presunljivo!“
Spet je bilo na počitnicah veliko otrok, ki so bili na letovanju prvič v življenju. Marsikateri s pomanjkljivo opremo, le z enimi kopalkami in eno brisačo ali celo brez … “V moji skupini je bil fant, ki si ni želel kupiti sladoleda, čeprav je imel s seboj denar zanj. Ko sem ga vprašala, ali ne mara sladoleda in bi morda kaj drugega, je rekel, da ne, da ga ima zelo rad, vendar bo denar prihranil, da ga bo lahko dal mamici in bo ostal za prihodnje leto. Ko sem mu potem sama kupila sladoled, me je objel in je bil tako vesel, kot da bi mu podarila ne vem kaj … S seboj je imel le ene čevlje in natikače. Čeprav je z natikači težko hodil, čevljev ni želel obuti, češ da jih hrani, da jih bo lahko pozneje čim dlje nosil … Pretresljivo je, ko vidiš, kako zelo je že majhne otroke strah prihodnosti …” opisuje Kaya.
Kayo je presunilo tudi to, da otroci niso navajeni biti obdarovani, niti ob rojstnih dnevih ne. Za tiste, ki rojstni dan praznujejo prav med letovanjem, se namreč vsakič še posebno potrudijo. Slavljencu zjutraj vsi zapojejo, dobi majhno darilce in veliko objemov in pozornosti, tako da je tak dan zanj res nekaj posebnega. Toda kar nekaj otrok, ki so med letovanjem imeli tak praznik, se sploh ni spomnilo nanj, še manj pa na praznovanje.
“Ko smo neki deklici, že najstnici, rekli, da ji bomo zjutraj zapeli, ker ima rojstni dan, je bila prav pretresena, češ, kaj to pomeni. Kar strah jo je postalo. Še nikoli ga ni praznovala. Potem pa smo ji vseeno zapeli, dobila je objeme, pozornost, darilce in se je videlo, da je navdušena. To ji je veliko pomenilo. Neka druga deklica, za katero smo prav tako pripravili simbolično darilce, pa se je skrila, ker ji je bilo preveč nerodno …“
“Ko je neki punčki izpadel zobek, smo ji ponoči pripravili darilce v imenu zobne miške. Zjutraj se je z njim pohvalila v jutranjem krogu. Pa me dregne majhna punčka, ki sedi ob meni, in me vpraša: ‘Kaya, kaj pa je zobna miška?’ Ko jo pogledam, se mi nasmeji s škrbastim nasmehom, jaz pa pomislim: kako to, da ne veš, kaj je zobna miška, piščanček mali!? Toliko zobkov ji je že izpadlo, pa ne ve, kaj je zobna miška …“
Prav vsaka izmena je združevala tiste, ki so zaradi donacij počitnice lahko doživeli prvič v življenju, in tiste, ki jim starši to zlahka omogočijo.
“Na naši šoli je res zelo pomembno, kdo ima kakšen telefon. Čim boljšega imaš, tem več si vreden. Tu na taboru pa se družimo, kot da to ne obstaja. Tukaj smo vsi enaki, nihče se ne baha, kje delajo njegovi starši in kaj imajo doma. Ni pomembno, ali si reven ali bogat, vsi držimo skupaj. Tudi vzgojitelji nam pomagajo, če imamo težave,” pravita Sara in Ajda. In biti enak tistim, ki te med letom odrivajo, ker nimaš najnovejših igračk in znamk, je za marsikoga zelo pomembno.
Prihajala pa so tudi nova spoznanja o tem, kaj pomeni biti drugačen ali celo zelo drugačen. Zaradi spomladanske akcije Čisto veselje, na katero smo vas takrat opozarjali, se je v projekt Botrstvo steklo dovolj denarja, da so se lahko vsaki izmeni pridružili tudi otroci s hujšimi vedenjskimi ali čustvenimi težavami. Take sicer humanitarna društva težko povabijo na običajna letovanja, ker potrebujejo zelo veliko pomoči, predvsem pri vključevanju v družbo vrstnikov in v vsakodnevni red.
Taki otroci potrebujejo ob sebi dodatne, posebej usposobljene učitelje in prav akcija Čisto veselje je to omogočila. Kaya je pomagala dvema najstnikoma z duševnimi oziroma gibalnimi težavami. “Pomagala sem fantoma, ki sta potrebovala pomoč pri osebni higieni, hranjenju, predvsem pa pri vključevanju v družbo. Nista zmogla take hitrosti kot vsi drugi, na plažo smo hodili veliko počasneje …
V običajnih skupinah otrok, še posebno najstnikov, je sprejemanje zelo drugačnih vrstnikov za obe strani lahko zelo naporna, celo neprijetna izkušnja, zato potrebujejo nekakšen ,vezni člen’. Eden od fantov je na primer nenadzorovano in zelo na glas izgovarjal nesmiselne besede, zato je bil takoj tarča posmeha, češ, kaj je z njim, zakaj to govori.
Potrebovali so veliko razlage, kaj pomeni njegova drugačnost, čez čas pa so ga bili prav zato sposobni zelo lepo sprejeti in mu pomagati. Nosili so mu brisačo, ki je sam ni mogel, in mu vse bolj pomagali pri vsakodnevnih opravilih – vse pogosteje so tudi počasneje hodili, da smo na plažo lahko prišli skupaj. Velikokrat so ga spustili naprej in mu dovolili, da je na čelu kolone in da pride prvi. Mislim, da so se pri tem vsi zelo veliko naučili, za obe strani je bila to prva taka izkušnja,” je prepričana Kaya.
“Ko smo se vrnili domov, so nekateri starši teh otrok jokali od sreče. Prvič se je namreč zgodilo, da so bili njihovi otroci sprejeti med običajne vrstnike, da so kljub svojim čustvenim in vedenjskim izbruhom smeli in zmogli spati, jesti in se zabavati skupaj z njimi. Nekaterim, ki so jih iz katerega od prejšnjih počitniških domov kmalu poslali nazaj, češ da so nevzgojeni, neobvladljivi in moteči, je neizmerno veliko pomenilo, da so to oviro prvič premagali.“
In kot še dodaja Kaya, včasih gre pri vedenjskih težavah res za otroke s posebnimi potrebami, še večkrat pa so slaba socializiranost, agresivnost ter nesposobnost nadzorovanja svojih čustev in sklepanja prijateljstev le izraz stisk, ki jih otroci preživljajo med letom. “Nekateri so res lahko zelo nasilni, tudi grde besede kar dežujejo. Čez čas, ko se odprejo, pa vidiš, da so le nežne, ranjene dušice, ki si z grobostjo in pestmi gradijo obrambni zid in se delajo močne pred zunanjim svetom. V resnici nikogar ne bi radi pretepli. So le majhni fantki, ki si v resnici želijo objemček pred spanjem.“
Objemov, sprejetosti in novih spoznanj pa na letovanjih res ne manjka. Izkušnja počitnic je zanje pomembna tudi pozneje, ko niso edini v razredu, ki nikjer niso bili. “Po navadi nisem imel kaj povedati, ko sem se vrnil v šolo, vsi drugi pa so se pogovarjali o tem, kje so bili na počitnicah. Zdaj pa bom povedal, da sem bil na morju in da je bilo super!” je več kot zadovoljen Matej.
Leto po objavi zgodbe Leona in Maje družine še ni uspela rešiti prav vseh težav, ki so jih pripeljale tako daleč, da so bili takrat brez hrane, pred vnovičnim izklopom elektrike in ogrevanja, pa tudi pred izgubo stanovanja, vendar prav zaradi pomoči poslušalcev lahko živijo nekoliko mirneje. Ker njun oče zdaj kot prostovoljec sam pomaga drugim, je zelo zanimiv tudi njegov pogled na revščino.
Med 55.000 otrok, ki jih statistični podatki potiskajo pod prag revščine in na stisko katerih te dni še posebej opozarjajo humanitarne organizacije, sodijo tudi Nika, Katja in Uroš. Zaradi pogosto bolne Nike je mama brezposelna, z očetom stikov skorajda nimajo več, socialni dohodki in 80 evrov preživnine za vse tri otroke pa pomeni, da položnice že dolgo niso plačane. Ko smo jih obiskali, jih je najbolj skrbelo, da bodo izgubili stanovanje, nekaj dni kasneje pa so že prejeli nalog za deložacijo: majhno podstrešno stanovanje morajo zaradi dolgov izprazniti prav danes ...
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
Nedavno je Unicef predstavil poročilo o naraščujoči revščini med otroki v skupini 41 najrazvitejših držav. Revščina ponekod, tudi v Sloveniji, narašča.V najrazvitejših državah je kar 76,5 milijona otrok, ki živijo v revščini.
V okviru Tedna otroka je Zveza prijateljev mladine Moste - Polje organizirala brezplačni kopalni izlet v vodni park Bohinj.
V zaključni oddaji o pomenu obšolskih dejavnosti, ki jih otrokom lahko financirate v okviru projekta Botrstvo, smo ponovno opozorili na zgodbo mladega nadebudnega smučarja Davida ter opozorili, da ste zagotovili sredstva za dejavnosti kar 21 otrok. Hvala vsem, ki pomagate!
Težko otroštvo je pogosta označba razmer, ko otroci živijo bistveno slabše od vrstnikov zatradi hudih materialnih stisk, bolezni ali smrti staršev ali drugih bližnjih, lastnih bolezni, pomanjkanja družinske podpore, ljubezni, vse pogosteje celo osnovnih dobrin kot so hrana, ogrevanje in potrebščine za šolanje. Na srečo imamo tudi pozitivne vzglede ...
Uršina družina živi brez očeta, a tako rekoč tudi brez mame, ki vseskozi v več izmenah dela slabo plačana dela, da bi le lahko zaslužila dovolj za preživetje svojih deklet. Ne morejo si privoščiti, da bi deklici obiskovali obšolske dejavnosti.
Davida, trinajstletnika iz socialnega dna, so v šolskem športnem krožku poznali predvsem kot tistega, ki se je vanj vpisal zato, da bo tudi tam nagajal in motil druge kot je to počel pri šolskem pouku. Odkar se je prvič postavil na smuči, pa je povsem drugačen – izjemno discipliniran in uspešen smučar tudi na državnih tekmah, ki je veliko uspešnejši tudi v šoli. Za učitelje je njegov primer dokaz, kako zelo lahko šport pomaga otroku v socialni stiski. Smučanje mu pomeni ne le izjemno veselje in razvijanje nedvomnega talenta, pač pa tudi beg od vsega hudega, kar se je dogajalo doma.
V oddajah Botrstva bomo v prihodnjih tednih, v času, ko potekajo vpisi v raznolike, a žal vse pogosteje tudi plačljive obšolske dejavnosti , nekoliko bolj intenzivno opozarjali na to, da je udejstvovanje otrok iz socialnega dna v takih dejavnosti izjemno pomembno in daleč od razkošja oz. luksuza. Za otroke, ki iz dneva v dan čutijo neenakost v šoli in ki pogosto doma nimajo prav nobene pomoči pri šolskih obveznosti in so tudi zato v šoli včasih manj uspešni kot bi lahko bili, je to namreč priložnost, da so v nečem pa le boljši tudi od premožnih vrstnikov... Danes pojasnimo, kako je mogoče pomagati nekaterim otrokom, ki po mnenju strokovnih sodelavcev ZPM Ljubljana Moste Polje zaradi že izkazanih talentov ali res hudih socialnih stisk še posebej potrebujejo pomoč pri plačilu dejavnosti.
Kakšen je bil uspeh zbiranja sredstev za počitnice otrok, vključenih v projekt Botrstvo v Sloveniji? Koliko jih je lahko prav zaradi številnih poslanih SMS-ov in res uspešne dobrodelne dražbe dresa (zdaj tudi uradno) najboljšega evropskega, po mnenju mnogih pa tudi svetovnega nogometaša Cristiana Ronalda, letos prvič videlo morje ter preživelo nekaj počitniških dni v gorah?
V Sloveniji je veliko otrok, ki zaradi materialne stiske ne morejo na počitnice, v šolo v naravi ali na tabor. Nekateri med njimi sploh še niso videli morja. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je (v sodelovanju z Valom 202) zato domislila projekta Botrstvo v Sloveniji. 131 otrok je tako minuli teden letovalo v Zambratiji v hrvaški Istri. Med temi so bile tudi žrtve poplav iz Obrenovca. V Zambratijo se je odpravila Jana Samsa.
"Prvi dan je najpomembneje, kakšne znamke mobilni telefon je kdo prinesel s seboj. Čez nekaj dni pozabijo ne le, kdo ima najboljšega, ampak tudi, da jih sploh imajo s seboj," opisuje vzgojiteljica Jana enega od pomenov, ki jih ima združevanje otrok iz različnih socialnih okolij na letovanjih, t.i. kolonijah, ki jih organizirajo številna društva, tudi ZPM.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Neveljaven email naslov