Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
538 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ali bodo brezposelni ali pa ne bodo zaslužili za minimalno plačo
Toda tudi športno udejstvovanje otrok vse bolj kroji denar. Tako kot so skoraj izumrli nevodeno igranje otrok v domačem okolišu, pa metanje na koš ali brcanje v gol na improviziranih igriščih, so skorajda izumrla tudi splošna neprofesionalna in rezultatsko neambiciozna športna društva, ki bi jim bil osrednji cilj spodbujanje veselja do gibanja in do posameznega športa in bi lahko bila za otroke dostopna brez plačila. Tega niti številne šole ne morejo več zagotavljati, vsaj ne v višjih triadah, zato je vpis v klube vse bolj nujen. To pa poleg prednosti prinaša tudi stroške s članarino in mesečnimi vadninami.
Zato otroci iz socialno ogroženih družin v prostem času pogosto ostajajo doma, čeprav ima redna vadba tako silno veliko dobrih plati, da bi jo vse bolj zasedenim otrokom in mladostnikom morali tako rekoč predpisati na recept, je že pred časom na Valu 202 opozarjal dolgoletni športni strokovnjak Janko Strel, ki je bil pred več kot 30 leti med pobudniki vpeljave športnovzgojnega kartona osnovnošolcev. Ko so ga uvajali, je bilo v Sloveniji otrok, težjih od 100 kilogramov, tako malo, da zanje sploh niso uvajali posebne rubrike za vpis.
“Danes pa komaj najdemo osnovno šolo, ki nima otroka s toliko kilogrami. Še slabše je v poklicnih srednjih šolah, tam jih je s tako preseženo težo tudi po več deset na eni šoli. Imajo precej težav z aerobno zmogljivostjo, mišičnim fitnesom – skratka, ti otroci so na neki način najbolj zapostavljeni in imajo najnižji potencial.”
Že tako ali tako je življenjski slog sodobne družbe otroke zaprl med štiri stene in jih obsodil na občutno manj gibanja. Če pa ob tem upoštevamo, da je hrana, ki je cenovno dostopna nižjim socialnim slojem, po eni strani vse bolj energetsko nabita in po drugi prehransko osiromašena, je to dvoje skupaj tako rekoč avtocesta do debelosti.
Te je med otroki vseh slojev dokazano vse več. In pri tem je estetki vidik, čeprav predvsem za adolescente tako zelo pomemben, še najmanj nevaren, je jasen Janko Strel: “Z zdravstvenega vidika je zame najbolj šokanten podatek, da imamo od 10 do 15 odstotkov otrok, ki so z gibalnega vidika izjemno šibki, debeli, ki so pogosto pri zdravniku. To so izjemno negativni rezultati in zlasti ta skupina mi vzbuja izjemno skrb, saj so to otroci, ki bodo imeli zelo slab učni uspeh, ker nimajo zmogljivosti, da bi bili uspešni. Težko se vključujejo v socialna okolja, ne zmorejo imeti dejavnega življenjskega sloga, kar vodi v pasivno preživljanje prostega časa. Ko bodo odrasli, bodo brezposelni, ker ne bodo imeli ne znanja in ne sposobnosti, če pa bodo službo že dobili, ne bodo zaslužili minimalne plače,” je nedvoumen dolgoletni športni strokovnjak.
Seveda bi morale biti stvari sistemsko urejene, seveda so za gibanje in tudi debelost otrok najodgovornejši starši, seveda se je mogoče gibati tudi, če nisi vključen v katero od športnih dejavnosti, a dejstvo je, da tovrstnega gibanja preprosto ni dovolj. In da nas bo zdajšnja plačljivost dejavnosti, zaradi katere otroci ostajajo doma, namesto da bi trenirali v telovadnicah, naravi, plesnih dvoranah ali kje drugje, čez čas seveda ogromno stala. Ne le v številu izgubljenih talentov, ampak v povsem oprijemljivih stroških za zdravstvo in socialo.
In še nekaj zelo pomembnega daje šport – otrokom, ki so zaradi česar koli precej drugačni od povprečnih sovrstnikov, lahko daje in jih nauči drugačne samozavesti.
Ali kot pravi naš košarkarski reprezentant Miha Zupan, ki se je zaradi težav s sluhom šolal v specializiranem zavodu – košarka je bila večja šola od šole: “Košarka mi je dala ogromno, zame je bila najboljša šola. Govorno sem napredoval, spoznaval nove jezike, nove ljudi, ogromno sem potoval, bil sem motiviran, samozavesten. Zame je bila najboljša šola, dala mi je tako rekoč vse.”
Najstnica Katja, navdušena nad številnimi športi, pa je med tistimi, ki jim zaradi socialne stiske doma košarka pomeni pomemben odmik od vsega hudega: “Med treningom razmišljaš le o taktiki, igri, druge skrbi zelo odmisliš. Veliko pomeni, če se lahko kje tako sprostiš. Jaz bi sicer najbrž le sedela doma in razmišljala, kaj se bo zgodilo z našo družino, košarka pa me odpelje stran …”
In te s tem, ko moraš delovati ekipno, se vživljati v druge, jih znati spodbujati in jim biti partner, zagotovo oblikuje v drugačno osebnost.
Še nekaj je pri športu pomembno: otrokom, ki morda nimajo bleščečega šolskega uspeha, športni uspehi dovoljujejo sanje, da bodo tudi sami v nečem najboljši. Morda bodo kdaj zaigrali z junaki, ki zdaj krasijo plakate v njihovih otroških sobah. Kot je to doživel košarkarski reprezentant Luka Rupnik, ki je imel v otroški sobi v Idriji številne plakate: “Jaka Lakovič, Goran Dragić in podobni so bili na njih. Zdaj pa že nekaj let igram z njimi, zato lahko rečem, da sem del svojih sanj že uresničil!”
Če smo že dopustili, da se celotna otrokova bit enači z rezultati, jim vsaj dovolimo, da jih dosežejo tudi na področjih, ki so zanje zgolj zaradi nekaj deset evrov na mesec postala nedosegljiva.
Na številnih koncih Slovenije so lani zaživeli večgeneracijski centri, namenjeni ohranjanju socialnih stikov, medgeneracijskemu povezovanju, učenju, nadgrajevanju različnih spretnosti in veščin ljudi iz ranljivih skupin. Ob številnih delavnicah in izobraževanjih za odrasle, poseben program namenjajo tudi otrokom, sploh v času zimskih počitnic. V večgeneracijskem centru Goriške so bili minuli teden prostori polni otroškega živžava, saj so pripravili brezplačno počitniško varstvo.
Za več kot 1100 družin je bila zima čarobnejša zaradi skupnih doživetij, izletov , predstav in drugih dejavnosti, 60 otrok pa se je lahko (prvič) preizkusilo v smučarskih veščinah. Medtem ko prava zima šele doživlja razmah, pa se akcija projekta Botrstvo Čarobna zima te dni poslavlja. Lani jeseni so jo organizirali prvič, saj so poleg obdarovanja v akciji »Trije zimski botri«, otrokom želeli omogočiti, da bi skupaj z s svojimi družinami lahko izkusili tudi zimska doživetja. In s skrbno izbiro kakovostnih predstav, izletov, koncertov in drugih doživetij, je bila zima čarobnejša za več kot 1100 družin.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
"Če bi znali pravočasno prepoznati otrokove težave in jim pomagati, bi od 53 otrok, ki trenutno zaradi svojih težav morajo živeti v našem domu, vsaj 23 lahko živelo v svojih družinah," grozljiv podatek o deležu otrok, ki niso pravočasno dobili ustrezne pomoči, pove direktorica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Skoraj natanko dve leti po tem, ko ste pomagali sestrama Moniki in Juliji smo družino znova obiskali. Njuno zgodbo ste si prav gotovo zapomnili po tem, da je ob našem obisku družina že 8 mesecev živela brez elektrike. Kakšne spremembe je v njihovo življenje prinesla pomoč poslušalcev, ki je družini še vedno v pomoč pri plačilu stroškov?
Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.
Naša sogovornica, mama prvošolčka, je bila primorana pustiti vse, kar sta z možem ustvarila in se zateči v materinski dom. V času, ko sta s sinom živela zgolj od socialne pomoči, jima je pomoč Botrstva – tako mesečni znesek kot drobne pozornosti, ki sta jih dobila – neizmerno veliko pomenila, se spominja sedaj, ko pomoči več ne potrebuje.
Na zaključni prireditvi projekta Ime leta smo se z nekaterimi izbranci za Ime meseca pogovarjali tudi o pomenu Botrstva, saj sta projekta tesno povezana.
Anastasiya, Maša, Teodora in Emma so sošolke in prijateljice, ki so se odločile, da bodo svoje rojstne dneve praznovale skupaj in se skupaj tudi odpovedale darilom: svoje prijatelje so prosile, naj raje prispevajo v sklad, s katerim so za eno leto postale botre svoji osemletni vrstnici. V tem, najbrž najintenzivnejšem obdobju obdarovanja v letu, bo morda njihova odločitev lahko navdih še za koga, ki bi namesto brezglavega kupovanja daril nekomu, ki ima vse, raje poklonil botrovanje otroku, ki potrebuje pomoč do boljšega jutri. V tem trenutku namreč na svojega botra čaka več kot 100 otrok!
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Z izjavami otrok, staršev in psihoterapevta smo spomnili na pomen skupnih doživetij, ki jih otrokom in družinam omogoča akcija Čarobna zima.
Pred natanko dvema letoma smo poslušalce v posebni akciji povabili, naj z novimi in privlačnimi otroškimi in mladinskimi knjigami skušajo kar se da napolniti police v OŠ Veržej. To je namreč šola, v katero sta združena tako vrtec kot tudi poseben zavod za osnovnošolce iz vse Slovenije, ki so jih strokovnjaki zaradi različnih razlogov morali umakniti iz njihovih družin. Ker kraj nima druge knjižnice, oddaljene knjižnice v Murski Soboti in Ljutomeru pa so za otroke iz doma povsem nedosegljive, je šolska knjižnica še posebej pomembno stičišče in zatočišče za otroke in mladostnike. Izjemno velik odziv poslušalcev je presenetil vse, mlade bralce in zaposlene, nove knjiga pa so v knjižnico privabile tudi tiste, ki prej vanjo niso zahajali.
Kako pomembna reč je v življenju revnega najstnika imeti majhno žepnino, denimo tako, ki ti omogoča evro na dan za kavico s sošolci? Raziskava, ki jo je za svoj magisterij prav na primeru otrok iz Botrstva Primorka Jasmina Jerant opravila na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti kaže, da zelo. Kajti že tako majhna žepnina lahko najstnikom odpre vrata v socialno vključenost med vrstnike in s tem do socialnega kapitala, ki ga s tem dobijo za vse življenje.
V novi akciji 'Čarobna zima' bodo otroci lahko obiskali gledališke igre, operne, baletne ali kino predstave, obiskali kopališča, odšli na sankanje in drsanje, ali pa bodo zimska doživetja izkusili na različnih izletih. Izkušnje sodelavcev ekipe Botrstva so namreč pokazale, da se družine v finančni stiski najpogosteje odpovedo prav skupnim doživetjem. Akcij, ki otrokom omogočajo različna doživetja in obiske predstav, pa tudi letovanja, sicer ni malo, je pa zelo malo takih, ki bi si za cilj zadale prav doživetja za vso družino.
V naših oddajah pogosto opozarjamo na to, kaj vse vpliva na razslojevanje otrok. Gost današnje oddaje, predavatelj na Fakulteti za šport doc. dr. Gregor Starc, pa dodaja premalokrat omenjeno dimenzijo: pomen gibanja pri razvoju otrok in mladostnikov in njegov vpliv na uspeh v življenju. Nanizal je nekaj res pomembnih vidikov in razmislekov tudi o tem, kako lahko kot starši in kot družba dosežemo bistveno boljši razvoj mladih generacij.
Več kot 7400 botrov je v času obstoja projekta Botrstvo pomagalo otrokom s svojim rednim mesečnim prispevkom. Dva med njimi, gospa Barbara in gospod Andrej, sta v projektu že od začetka. O samem projektu, pa tudi o družbi in njeni skrbi za otroke, sta razmišljala v tokratni oddaji.
Smučanje je sicer med popularnejšimi športi pri nas, a je tudi med dražjimi. Zato strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da v selekcijah otrok in mladostnikov skorajda ni več otrok iz manj premožnih družin zgolj zato, ker še tako talentiranemu otroku ne zmorejo kriti enormnih stroškov treningov, priprav in tekmovanj. Zato smo toliko bolj veseli, kadar lahko v projektu Botrstvo s pomočjo številnih donatorjev pomagajo izjemno talentiranemu mladostniku uresničiti smučarske sanje.
Tudi s koproducentsko podporo RTV Slovenija je nastal najnovejši film Jana Cvitkoviča “Družinica”, ki v angleščini nosi naslov “The basic of killing” ali v neposrednem prevodu: osnove ubijanja. Film namreč opozarja tudi na pogubne posledice, ki jih v dotlej idilično družinico vnese izguba obeh zaposlitev, a tudi zbirokratizirane in neučinkovite zakonodaje, ki ljudem v podobnih stiskah ne nudi primerne pomoči.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
Neveljaven email naslov