Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
537 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
Za več kot 1100 družin je bila zima čarobnejša zaradi skupnih doživetij, izletov , predstav in drugih dejavnosti, 60 otrok pa se je lahko (prvič) preizkusilo v smučarskih veščinah. Medtem ko prava zima šele doživlja razmah, pa se akcija projekta Botrstvo Čarobna zima te dni poslavlja. Lani jeseni so jo organizirali prvič, saj so poleg obdarovanja v akciji »Trije zimski botri«, otrokom želeli omogočiti, da bi skupaj z s svojimi družinami lahko izkusili tudi zimska doživetja. In s skrbno izbiro kakovostnih predstav, izletov, koncertov in drugih doživetij, je bila zima čarobnejša za več kot 1100 družin.
Osnovnošolski parlamentarci Lana, Arian in Lovro so prepričani, da bi pristnejši odnosi in iskreno zanimanje za otroke bistveno olajšali življenje tudi učiteljem. Že 27 let zapored pod okriljem ZPMS poteka tudi projekt otroškega parlamenta. Generacije otrok si vsako šolsko leto izberejo temo, o kateri nato razpravljajo na šolskih, območnih, mestnih in regijskih parlamentih, najboljši med njimi pa svoja stališča na koncu predstavijo še na državni ravni. Tema, ki so si jo izbrali za to šolsko leto, je "Šolstvo in šolski sistem". Na enem izmed območnih parlamentov so o tem, kaj jih v trenutnem šolskem sistemu moti in kakšne spremembe si želijo, razpravljali sedmošolka Lana in devetošolca Arian in Lovro. In posebej opozorili, kako na počutje v šoli in šolskih uspeh šolarjev
"Če bi znali pravočasno prepoznati otrokove težave in jim pomagati, bi od 53 otrok, ki trenutno zaradi svojih težav morajo živeti v našem domu, vsaj 23 lahko živelo v svojih družinah," grozljiv podatek o deležu otrok, ki niso pravočasno dobili ustrezne pomoči, pove direktorica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Skoraj natanko dve leti po tem, ko ste pomagali sestrama Moniki in Juliji smo družino znova obiskali. Njuno zgodbo ste si prav gotovo zapomnili po tem, da je ob našem obisku družina že 8 mesecev živela brez elektrike. Kakšne spremembe je v njihovo življenje prinesla pomoč poslušalcev, ki je družini še vedno v pomoč pri plačilu stroškov?
Čeprav imajo vedenjske težave otroci iz prav vseh družbenih slojev, imajo otroci, ki živijo v socialno – ekonomsko depriviligiranih družinah, so bili izpostavljeni zlorabam ali pa so imeli nekoliko nižje umske sposobnosti in težave s samoobvladovanjem, mnogo večje možnosti za številne težave in stiske v odraslosti. To dokazuje tudi novozelandska študija, ki poteka že skoraj 45 let in dokazuje, da spregledani otroci, ki jim nihče ustrezno ne pomaga, v odraslosti postanejo tudi veliko (finančno) breme družbe. Ti dokazi bi nas morali močno skrbeti tudi zato, ker je psihološka in psihiatrična pomoč pri nas za otroke zelo težko dostopna, čakalne dobe tudi za najhujše primere so izjemno dolge, številni otroci je sploh ne dobijo.
Naša sogovornica, mama prvošolčka, je bila primorana pustiti vse, kar sta z možem ustvarila in se zateči v materinski dom. V času, ko sta s sinom živela zgolj od socialne pomoči, jima je pomoč Botrstva – tako mesečni znesek kot drobne pozornosti, ki sta jih dobila – neizmerno veliko pomenila, se spominja sedaj, ko pomoči več ne potrebuje.
Na zaključni prireditvi projekta Ime leta smo se z nekaterimi izbranci za Ime meseca pogovarjali tudi o pomenu Botrstva, saj sta projekta tesno povezana.
Anastasiya, Maša, Teodora in Emma so sošolke in prijateljice, ki so se odločile, da bodo svoje rojstne dneve praznovale skupaj in se skupaj tudi odpovedale darilom: svoje prijatelje so prosile, naj raje prispevajo v sklad, s katerim so za eno leto postale botre svoji osemletni vrstnici. V tem, najbrž najintenzivnejšem obdobju obdarovanja v letu, bo morda njihova odločitev lahko navdih še za koga, ki bi namesto brezglavega kupovanja daril nekomu, ki ima vse, raje poklonil botrovanje otroku, ki potrebuje pomoč do boljšega jutri. V tem trenutku namreč na svojega botra čaka več kot 100 otrok!
"Slabo bralno pismeni otroci ne bodo sami mogli izbirati, kaj bodo počeli v življenju. Vzeli bodo lahko le ostanke. Šli bodo na tiste šole, ki bodo imele premalo dijakov, šli bodo v službe, ki jih nihče ne želi opravljati. In slabo bralno pismenih je kar petina četrtošolcev," po objavi zadnjih podatkov o bralni pismenosti desetletnikov pri nas opozarja nacionalna koordinatorka raziskave PIRLS Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta v Ljubljani.
Z izjavami otrok, staršev in psihoterapevta smo spomnili na pomen skupnih doživetij, ki jih otrokom in družinam omogoča akcija Čarobna zima.
Pred natanko dvema letoma smo poslušalce v posebni akciji povabili, naj z novimi in privlačnimi otroškimi in mladinskimi knjigami skušajo kar se da napolniti police v OŠ Veržej. To je namreč šola, v katero sta združena tako vrtec kot tudi poseben zavod za osnovnošolce iz vse Slovenije, ki so jih strokovnjaki zaradi različnih razlogov morali umakniti iz njihovih družin. Ker kraj nima druge knjižnice, oddaljene knjižnice v Murski Soboti in Ljutomeru pa so za otroke iz doma povsem nedosegljive, je šolska knjižnica še posebej pomembno stičišče in zatočišče za otroke in mladostnike. Izjemno velik odziv poslušalcev je presenetil vse, mlade bralce in zaposlene, nove knjiga pa so v knjižnico privabile tudi tiste, ki prej vanjo niso zahajali.
Kako pomembna reč je v življenju revnega najstnika imeti majhno žepnino, denimo tako, ki ti omogoča evro na dan za kavico s sošolci? Raziskava, ki jo je za svoj magisterij prav na primeru otrok iz Botrstva Primorka Jasmina Jerant opravila na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti kaže, da zelo. Kajti že tako majhna žepnina lahko najstnikom odpre vrata v socialno vključenost med vrstnike in s tem do socialnega kapitala, ki ga s tem dobijo za vse življenje.
V novi akciji 'Čarobna zima' bodo otroci lahko obiskali gledališke igre, operne, baletne ali kino predstave, obiskali kopališča, odšli na sankanje in drsanje, ali pa bodo zimska doživetja izkusili na različnih izletih. Izkušnje sodelavcev ekipe Botrstva so namreč pokazale, da se družine v finančni stiski najpogosteje odpovedo prav skupnim doživetjem. Akcij, ki otrokom omogočajo različna doživetja in obiske predstav, pa tudi letovanja, sicer ni malo, je pa zelo malo takih, ki bi si za cilj zadale prav doživetja za vso družino.
V naših oddajah pogosto opozarjamo na to, kaj vse vpliva na razslojevanje otrok. Gost današnje oddaje, predavatelj na Fakulteti za šport doc. dr. Gregor Starc, pa dodaja premalokrat omenjeno dimenzijo: pomen gibanja pri razvoju otrok in mladostnikov in njegov vpliv na uspeh v življenju. Nanizal je nekaj res pomembnih vidikov in razmislekov tudi o tem, kako lahko kot starši in kot družba dosežemo bistveno boljši razvoj mladih generacij.
Več kot 7400 botrov je v času obstoja projekta Botrstvo pomagalo otrokom s svojim rednim mesečnim prispevkom. Dva med njimi, gospa Barbara in gospod Andrej, sta v projektu že od začetka. O samem projektu, pa tudi o družbi in njeni skrbi za otroke, sta razmišljala v tokratni oddaji.
Smučanje je sicer med popularnejšimi športi pri nas, a je tudi med dražjimi. Zato strokovnjaki že vrsto let opozarjajo, da v selekcijah otrok in mladostnikov skorajda ni več otrok iz manj premožnih družin zgolj zato, ker še tako talentiranemu otroku ne zmorejo kriti enormnih stroškov treningov, priprav in tekmovanj. Zato smo toliko bolj veseli, kadar lahko v projektu Botrstvo s pomočjo številnih donatorjev pomagajo izjemno talentiranemu mladostniku uresničiti smučarske sanje.
Tudi s koproducentsko podporo RTV Slovenija je nastal najnovejši film Jana Cvitkoviča “Družinica”, ki v angleščini nosi naslov “The basic of killing” ali v neposrednem prevodu: osnove ubijanja. Film namreč opozarja tudi na pogubne posledice, ki jih v dotlej idilično družinico vnese izguba obeh zaposlitev, a tudi zbirokratizirane in neučinkovite zakonodaje, ki ljudem v podobnih stiskah ne nudi primerne pomoči.
Za sistem je dekle, ki za bližnje sorodnike že nekaj let ne obstaja, predvsem in najprej dolžnik, ne otrok v neverjetni stiski.
V njej so novega lastnika dobile zmagovite superge, ki jih je takoj po finalni tekmi projektu Botrstvo brez pomisleka podaril vzhajajoči zvezdnik svetovne košarke Luka Dončić.
Neveljaven email naslov