Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Botra bi nujno potrebovalo več kot 250 otrok
“Spali smo v sobici, veliki 2 krat 3 metre, zeblo nas je zaradi luknjastih oken in vrat, posodo sem pomivala na stranišču in se med kuhanjem hodila pogret v majhen prostor, ker je bilo tam, kjer smo kuhali, tako zelo mrzlo. Izkusila sem nepopisen občutek nemoči, ko nisem vedela, kaj naslednji dan dati v lonec, ker preprosto ni bilo ničesar, tudi otrokom nisem mogla ničesar ponuditi,” o dogodkih izpred dobrih dveh desetletij še danes težko govori naša sogovornica, ena od več kot 4000 boter oziroma botrov iz projekta Botrstvo.
“Nenehno sem otroka opozarjala, da nimam denarja, da jima ne morem ničesar kupiti, zato o svojih željah sploh nista govorila. Nato pa sva s starejšo hčerko šli mimo izložbe, v kateri so bile igračke, in ona je spontano vzkliknila: ‘Joj, mami, poglej, kako lepe igračke,’” se sogovornici zatrese glas in po kratkem premoru s tresočim se glasom nadaljuje: “In takoj nato se je popravila in rekla: ‘Ah, ne, saj niso tako lepe, saj vem, da nimamo denarja …‘”
“Prelagala sem denar z enega na drug konec, pa se nam nikakor ni izšlo s plačili stroškov. Nato sem komaj zbrala pogum, da sem odšla v humanitarno organizacijo prosit, ali bi lahko vsaj deklici peljali na morje. Takrat letovanja niso bila povsem brezplačna, kot so lahko zdaj, zato se spomnim, s kakšno težavo sem zbirala denar, da sem plačevala po obrokih, kar je bilo še treba doplačati. Ampak sem, ker sem vedela, koliko jima bo to pomenilo.
Spomnim se, s kako težkimi koraki sem šla po stopnicah po to pomoč, kako me je bilo sram, vmes sem nekajkrat zastala, se opogumljala. Nikomur prej še nisem povedala, kako težko nam je, še moji domači niso nikoli izvedeli. Le midva z možem sva vedela, kako težko živimo. Vem, kako težko je narediti tak korak, premagati ponos, kako težko je zaprositi nekoga, naj ti pomaga.”
Na svojega botra v tem hipu še vedno čaka več kot 250 otrok. Več informacij, kako lahko postanete boter ali botra enemu izmed njih, je na spletni strani www.boter.si.
Prav zato sogovornica tako zelo razume ljudi, ki zaradi sramu ne pridejo po pomoč, čeprav bi jo močno potrebovali: “Seveda razumem! Saj prav to sem živela, ne eno, ampak vsaj deset let, preden smo toliko zlezli na zeleno vejo, da smo zaživeli kolikor toliko normalno. Seveda jih razumem. Po drugi strani pa ne razumem ljudi, ki bi lahko pomagali, a nočejo. Jih ne! Umaknem se jim, ker ne razumem ljudi, ki imajo preveč, pa ne uvidijo, da so ob njih ljudje, ki bi pomoč potrebovali. Ničesar nočem imeti s takim človekom.”
“In takrat sem si prisegla, da ko bom imela dovolj denarja, bom tudi jaz pomagala nekomu. Botrstvo je prav to, pomagam lahko otrokom, ki tako pomoč potrebujejo. Poznam sicer samo ime otroka, ki sem mu botra, nikoli se nismo srečali, vendar imamo posredne stike, vsako leto mu pošljem kakšno malenkost in ne da se opisati besed hvaležnosti, ki jih dobim od njegove mame. Nekajkrat je napisala, da ne ve, ali vem, koliko jim pomenita moja pomoč in pozornost. Jaz pa vem, še kako dobro vem. Trideset evrov, ki jih dajem vsak mesec, je preračunano približno toliko, kot sem morala takrat plačati za obrok za počitnice svojih deklet, in vem, kako zelo težko sem jih takrat prihranila.”
“Vsako leto mu pošljem tudi posebno darilce, takšno, ki si ga res sam izbere, in ne tisto, kar bi potreboval. Letos smo lahko kupili nekaj, kar mu je res veliko pomenilo in ga je res osrečilo, in mama mi je sporočila, da je plesal in skakal po sobici od veselja …”
“Trenutno se mi zdi politika anonimnosti, da ne jaz ne družina ne poznava identitete drug drugega, pravilna, saj se lahko na eni ali na drugi strani pojavijo deviacije. Nekoč pa si želim spoznati tega fantka, da bi se srečala, da bi on spoznal mene in jaz njega. Morda čez nekaj let.”
Naša sogovornica je ena od več kot 4000 botrov in boter, nepogrešljiv del projekta Botrstvo, ki se ta mesec spominja pete obletnice ustanovitve.
Počitniška doživetja za otroke so pomemben del odraščanja, nabiranja izkušenj v novih krajih, novih okoljih, v družbi vrstnikov, ki jih najprej ne poznaš, nato pa v nekaj dneh postanejo prijatelji, nekateri za zmeraj. Nekoč so bila vsaj v obliki nepogrešljivih kolonij, sindikalnih domov, prikolic in kampiranj po vsej jadranski obali samoumeven del otroštva, danes o tem odloča pretežno le starševska denarnica.
Na problem razslojenosti šolajočih se otrok že dolgo opozarja. Ne gre le za to, da otroci doma za svoje šolske obveznosti ne dobijo dovolj spodbude in pomoči, otroci s socialnega dna so drugačni tudi v očeh učiteljev, slabše ocene, ki niso nujno objektivne in samopodoba, ki jo s tem dobijo, pa močno vplivajo na odločitev za nadaljnje šolanje. Na problem opozarja direktor Republiškega izpitnega centra dr. Darko Zupanc.
Maturanti 4. letnika Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani že od drugega letnika šolanja skupaj botrujejo dvema otrokoma, ki živita v materialnem pomanjkanju: fantku iz projekta Botrstvo in dečku iz Zambije.
Štirinajstletna Zara zaradi zelo redke mišične bolezni ne more govoriti, se s težavo giblje in potrebuje nenehno prisotnost nekoga, ki ji pomaga pri vsakodnevnem življenju in rešuje življenje, ko se zdravstveno stanje na hitro poslabša. Njeno dihanje ponoči vzdržuje aparat, hranjenje poteka le po cevkah, vsake štiri ure mora dobiti zdravila, in ker vsaka okužba lahko njeno zdravje zelo ogrozi, je skoraj ves njen svet le domača hiša. Od rojstva zanjo skrbi predvsem mama, ki pa je vsej ljubezni in predanosti navkljub močno izčrpana …
Vstop v Botrstvo je pri Blažu sovpadal s časom, ko sta se z mamo po mesecih, preživetih v materinskem domu, lahko preselila v nekaj manj kot 22 m2 veliko nujno bivalno enoto. “Botri sem napisal, da se seliva in ni tudi narisal najino novo domovanje. Vprašala me je, če nama lahko kako pomaga in nama najprej poslala televizor, nato pa že raztegljiv kavč. Zelo sem ga bil vesel, saj sva dotlej spala na napihljivi blazini, zdaj pa na tem res udobnem kavču.”
Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?
Tudi med prebivalci najrazvitejših držav se vrzel med blaginjo ljudi iz višjih in najnižjih slojev veča že zadnja tri desetletja. A če je je bilo nekoč to razslojevanje najočitnejše med starejšim prebivalstvom, se zdaj seli med mlajše. To je generacija, ki se vse bolj sooča z naraščajočo revščino. Zato se je najnovejša Unicefova raziskava osredotočila prav na raziskovanje neenakosti v blaginji otrok v 41 najrazvitejših držav OECD iN EU. Preučevala je dohodkovno neenakost, dosežke na področju izobraževanja, samooceno zdravja in pa zadovoljstvo z življenjem. Čeprav Slovenija ni med najslabšimi, bi nas nekateri podatki morali skrbeti, opozarja Vodja zagovorništva pri Unicefu Slovenija Alja Otavnik.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
S podelitvijo nagrad v Portorožu se je končal 25. Slovenski oglaševalski festival (SOF). Botrstvo je prejelo veliko nagrado za družbeno dobro. Zahvaljujemo se prav vsem, ki ste na kakršen koli način bili ali ste del našega skupnega velikega projekta za pomoč otrokom, ki jo res močno potrebujejo.
Vedenjske ali čustvene motnje otrok in mladostnikov še zmeraj sodijo med motnje, ki so manj prepoznane in v javnosti neredko slabo sprejete. Na videz povsem običajni otroci so s svojimi nenavadnim vedenjem, nepričakovanimi izbruhi in reakcijami za tiste, ki na to niso pripravljeni in ki jih ne razumejo, zelo moteči. Prav danes se začenja letošnja akcija Čisto veselje, katere ves izkupiček bo znova namenjen letovanjem teh otrok. Odpadno električno in elektronsko opremo, papir, barvne kovine in jekleni odpad vse do prihodnje nedelje, 10. aprila, sprejemajo na 50 lokacijah po vsej Sloveniji, več informacij najdete na spletni strani www.cistoveselje.si ali na Facebook strani akcije. Zato so otroci s takimi težavami pogosto slabo sprejeti med vrstniki, nemalokrat pa tudi med pedagoškimi delavci, če ti niso vešči nekoliko drugačnega komuniciranja z njimi. Zato so ti otroci nezaželeni ali vsaj zelo moteči tudi v obšolskih in zunajšolskih dejavnostih, tudi letovanjih. Mnogi organizatorji, ki sicer organizirajo letovanja tudi invalidnih otrok ali drugih otrok s posebnimi potrebami, takih z izstopajočimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ne morejo in ne želijo sprejemati, saj zahtevajo drugačno pozornost in pogosto tudi kadrovske okrepitve.
V torek je na Kongresnem trgu v Ljubljani na javni prireditvi svoj svečani in bučni epilog doživela ne le neverjetna zimska športa sezona tekmovalcev, z izstopajočim Petrom Prevcem, pač pa tudi akcija Vala 202 in projekta Botrstvo, v kateri smo uspeli zagotoviti enoletno botrstvo za kar 250 otrok.
Kot je bila sezona šampionska za skakalca z najboljšo sezono v zgodovini smučarskih skokov, Petra Prevca, je bila tudi dražba smuči, ki jih je podaril projektu Botrstvo in ki je potekala v petek zjutraj v živo v programu Vala 202, res šampionska: podrla je ne le vse rekorde dosedanjih humanitarnih dražb na Valu 202, ampak bržkone kar v zgodovini tovrstnih dražb pri nas.
“Sploh vam ne morem povedati, kakšno olajšanje je to za vse, zanjo in za nas. Kako je težko, ko ti otrok dosega uspehe, ti pa mu ne moreš pomagati, da bi lahko treniral kot drugi. Zato so ta sredstva za nas zlata vredna,” je o sredstvih, ki jih je za pomoč pri razvoju svojega izjemnega športnega talenta dobila njegova hči Mateja, povedal njen oče. Zbranih 23.500 evrov, razdeljenih med šest mladih športnikov, so na lanski dražbi rumene majice zmagovalca kolesarske dirke po Franciji, Chrisa Frooma, prispevala kar tri podjetja. In ena od njih, Mateja, odličnjakinja tudi v srednji šoli, je od nekdaj več kot navdušena judoistka.
Družina sedmošolke Monike in nekaj let starejše Julije že polnih 8 mesecev živi brez elektrike. Prizadevna šolarka zato vsak dan po pouku čim prej odide domov, da še ujame čim več dnevne svetlobe. Čeprav v mrzli hiši brez elektrike z njimi živi še ostarela in zelo bolna babica, čeprav za njihovo stisko že nekaj mesecev vedo na Monikini osnovni šoli in na lokalnem centru za socialno delo, pomoči niso dobili. S hrano in drvmi, s katerimi nekaj tednov lahko ogrevajo eno sobo, jim je pomagalo le humanitarno društvo.
“Vse pogosteje se pri svojem terapevtskem delu srečujem s starši, predvsem mladimi mamicami, ki obupujejo, ki ne zmorejo več, ki ne verjamejo več, da je iz stiske še mogoče najti izhod. Skoraj vsak teden se srečujem z glasnimi razmišljanji, namigovanji, skoraj grožnjami, da bi bilo najbolje vse to končati, a tako, da bi “s seboj” vzeli še otroke. Da bi odšla celotna družina,” pove psihoterapevtka Branka Strniša, ki vrsto let svetuje družinam v socialni in finančni stiski in je pomagala tudi številnim staršem otrok iz projekta Botrstvo.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Vse bolj jasno je, da imeti zaposlitev in dobivati plačo že dolgo ne pomeni več, da lahko družina tudi dostojno preživi, sploh, če se smrti v družini kar vrstijo. Ko so se Urška, Gregor in njuna mama po letih psihičnega nasilja odselili od očeta, so živeli skupaj z babico, dedkom in stricem. V nekaj letih so ostali sami, nekaj več kot minimalna plača, od katere mama še vedno plačuje tudi stroške zadnjega pogreba, pa ne zadošča niti, da bi več kot stoletje staro in od časa močno načeto hišo vsaj dostojno ogreli.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Delež avtoritarnih stališč v Sloveniji močno narašča, hkrati pa je po podatkih od leta 2009 do 2013 Slovenija rekorderka v rasti revščine. Vse več ljudi se že rodi v revščino in vse več se jih iz nje nikoli ne izkoplje. Zakaj je revščina stvar odločitve politikov? Kakšna je povezava med avtoritarnimi stališči in revščino? Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo v Ljubljani jih primerja z avtoritarnimi stališči v začetku 90-ih na področju takratne Jugoslavije.
Mama je iz njunih življenj odšla nenapovedano, si ustvarila novo življenje in stika z otrokoma skorajda nima več, oče, ki je zaradi kronične bolezni pogosto hospitaliziran, pa ni imel dovolj sredstev niti za plačevanje najnujnejših življenjskih stroškov. Tako mamin odhod kot negotova prihodnost sta na oba otroka močno vplivala, tudi z bistveno slabšim šolskim uspehom in Vesnino izgubo dveh let šolanja. Čeprav je Jan velik nogometni talent, je treninge pogosto izpuščal, ker je bil oče v bolnišnici ali ker ni imel niti za bencin, da bi ga odpeljal na treninge, smo v njuni zgodbi povedali lani …Zdaj se je njihovo življenje precej spremenilo.
Neveljaven email naslov