Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Petič v zadnjih dveh desetletjih je tudi v Sloveniji potekala mednarodna raziskava bralne pismenosti. Opravljena je med četrtošolci, ki so v 57 državah z vsega sveta reševali identične pisne teste. Po tem, ko je od leta 2001 Slovenija nenehno dobro napredovala, so najnovejši rezultati, ki zajemajo stanje v letu 2021, precej slabši. Skrbi pa tudi podatek, da v šolo hodi vse več utrujenih in lačnih otrok. Kakšno stanje je pokazala raziskava in kaj bo treba ukreniti?
"Kakih deset ali enajstkrat smo se selili," sogovornica, mama dveh otrok, prešteje začasna bivališča, ki jih je z otrokoma zamenjala v nekaj letih po odhodu iz nasilja in alkohola polnega zakona. Prav takrat je bil tudi čas vpisa hčerke v srednjo šolo. Ker sogovornica že dolgo dela v triizmenskem delu v proizvodnji za minimalno plačo, je denarja zmanjkovalo že za plačevanje najemnine, varščine, stroškov življenja in selitev, včasih tudi za hrano… Dilema, ali hčerki kljub temu omogočiti vpis v želeno šolo, zaradi katerega bi bila selitev v dijaški dom najbolj smiselna, a tudi najdražja rešitev, je bila zelo velika, saj subvencij tudi za otroke iz najrevnejših družin ni. In ker je bila hči v dijaškem domu zadovoljna, ker je po neštetih selitvah soba v domu postala ena redkih in pomembnih stalnic v njenem življenju, je bila pridobljena subvencija Dijaškega sklada programa Botrstvo izjemno dragocena in je zanjo hvaležna še sedaj, ko je hči že uspešna študentka.
Dijaški sklad programa Botrstvo v Sloveniji je pred sedmimi leti nastal zaradi slabo urejenega subvencioniranja za bivanje v dijaških domovih za tiste dijake, ki prihajajo iz finančno šibkejših okolij. Ne glede na finančne stiske družin je namreč subvencija za bivanje največ dobrih 85€, kar zadošča za približno četrtino mesečnega stroška bivanja v dijaškem domu. Dijaki že sedmo leto pomoč pri subvencioniranju lahko dobijo pri Dijaškem skladu programa Botrstvo, kjer pa je količina pomoči povsem odvisna od zbranih donacij. Po sedmih letih, v katerih je sklad več kot upravičil svoj obstoj, bi zato bil čas, da subvencije plačil za dijaške domove, ki so v lasti države in v katerih so zaposleni javni uslužbenci, prevzame država, so prepričani pri ZPM LJ Moste Polje. Svoje argumente so naslovili tudi na pristojni ministrstvi.
Društvo Delavska svetovalnica že nekaj let javnost s konkretnimi primeri svojih članov obvešča in ozavešča, kaj vse se v delovnih razmerjih dogaja najbolj podcenjenim in najnižje plačanim zaposlenim pri nas. Pogosto pa za temi zgodbami, skupaj s stiskami svojih staršev, živijo tudi otroci. Kakšna so otroštva tistih, katerih starši delajo za minimalne plače, ki težko dobijo v najem še tako slaba stanovanja, v družinah kjer ob 12-urnih izmenah zmanjka časa in energije in kako vse skupaj poslabšujejo še administrativne ovire in zakonske luknje? Z njimi se skozi včasih res težke življenjske trenutke prebija tudi predsednik Društva Delavska svetovalnica Goran Lukić.
V luči medvrstniškega nasilja, ki se med osnovnošolci zadnje čase žal prepogosto dogaja, zdaj osvetljujemo še eno pomembno osnovnošolsko tematiko. Kako mladi razumejo duševno zdravje, komu sploh zaupajo, kako nanje vpliva klima v razredu in kaj lahko starejši spremenijo, da se bodo počutili sprejete?
Vpis v srednje šole in s tem izbira poklica, morda za vse življenje, je pomembna prelomnica v življenju mladostnikov. Nanjo bi najbolj moralo vplivati predvsem to, kaj bodočega dijaka zanima, navdušuje in v čem bi lahko bil res dober, ne pa to, kako oddaljena je šola in ali starši zmorejo plačati stroške bivanja v dijaškem domu, kadar je to najboljša rešitev. A kot pravita ravnatelja dveh primorskih dijaških domov, so prav finance vse pogosteje odločilne pri tem, ali se otrok lahko vpiše na želeno smer. Ker imajo bodoči dijaki le še nekaj dni časa za morebiten prenos vlog za vpis v srednje šole, znova opozarjajo, da je pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo, lahko pri odločitvi za vpis zares odločilna.
Po statističnih podatkih in v primerjavi z drugimi državami Slovenija ne izstopa po številu revnih ljudi in tudi Ginijev koeficient, ki govori o enakosti pri razporejenosti prihodkov, je ob sicer pomanjkljivih podatkih evropskega statističnega urada med najboljšimi. Toda podrobnejši pregled podatkov pokaže, da je Slovenija pri nekaterih skupinah prebivalcev z izredno visokimi odstotki revščine na samem evropskem repu. Med njimi so enostarševske družine z več otroki, tisti, ki živijo sami in pa starejši, še posebej ženske. Prav podrobnejšemu raziskovanju revščine starejših oseb je namenjena pred kratkim začeta večletna študija, ki bo raziskala, kakšne so bila napake in kaj v trenutnih socialnih politikah lahko spremenimo, da bo več ljudem uspel prehod v višji družbeni sloj.
Planiški četrtek je tradicionalno namenjen otrokom. Tudi letos se ga je udeležilo več tisoč otrok z vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva, mnogim so obisk omogočili različni donatorji. Med tistimi, ki so glasno spodbujali slovenske skakalce, so bili tudi otroci iz programa Botrstvo. Avtobusi so v dolino pod Poncami prispeli iz Maribora, Velenja, Novega mesta, Cerknega, Idrije, Sevnice, Ljubljane, Šentjurja, Ptuja, Ajdovščine in Metlike. Kako so se imeli in kaj se jim je še posebej vtisnilo v spomin?
Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo.
Slovenska osnovna šola je na videz zelo vključujoča, tudi ustava zagotavlja brezplačno šolanje, a v praksi je razslojevanje tam vse večje. Začne se že pri potrebščinah, plačilih kosil, izletov, šol v naravi in različnih športnih, kulturnih in podobnih dnevov, za katere morajo starši (do)plačevati. Otroci, ki tega niso deležni, so izločeni ne le v času samih dejavnosti, ampak tudi pozneje, saj niso dobili enakih izkušenj in znanj, kar jim onemogoča enakovredno učenje s tistimi, ki so na dejavnostih bili, tudi zunaj šole se družijo predvsem s tistimi, ki so v podobnih stiskah. Zato so pri ZPM Ljubljana Moste-Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, pripravili peticijo za brezplačno osnovno šolo. Predlagajo, da bi se z minimalno spremembo dveh členov Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja šolski prostor spremenil tako, da bo za vse obvezne šolske vsebine za otroke brezplačen.
Predvsem začetni dve leti epidemije sta zaznamovali številne otroke, še posebej pa najstnike na prehodu v srednje šole in na fakultete, zaznan je bil porast duševnih težav in težav z gibalnimi sposobnostmi. V tem šolskem letu v šolah vidnih znakov kot so maske, ločevanje po mehurčkih in nenehno razkuževanja morda res ni več, a nekatere posledice nikakor niso izbrisane.
Ob začetku prvega prijavnega roka za vpis na fakultete, ki že poteka, so dijaki s poklicno maturo in opravljenim petim predmetom ugotovili, da se ne morejo vpisati na nekatere študijske programe, čeprav s takimi pogoji ob njihovem vpisu na srednjo šolo niso bili seznanjeni. Spremembe razpisnih pogojev bodo prizadele predvsem kandidate za ljubljanske fakultete, drugi dve večji univerzi v Sloveniji sta težavo vsaj za nekaj časa namreč rešili. Predvsem pa vpisni pogoji prizadenejo dijake negimnazijskih programov,na katere se pogosto vpisujejo otroci, ki tudi zaradi slabših socialnoekonomskih razmer in drugih slabših življenjskih pogojev niso dosegli vse strožjih pogojev za vpis na gimnazijske programe.
Medvrstniško zbadanje, pasti družabnih omrežij in slabe samopodobe … Kako mladi razmišljajo o duševnih težavah in kako lahko šolsko okolje pripomore k temu, da se v šolah počutijo varne in slišane? Na Območnem otroškem parlamentu v Večgeneracijskem centru Skupna točka so mladi skupaj z mentorji debatirali o pomembnosti duševnega zdravja v šolskem okolju. Kako bi rešili duševne stiske, komu najlažje zaupajo in kaj jih najpogosteje teži?
11 izjemnih knjig, ki bi lahko bile dobra podlaga za filmski scenarij, se v Berlinu predstavlja na dogodku aktualnega filmskega festivala, poimenovanem "Knjige na Berlinalu". Med 190 naslovi iz več kot 30 držav so izbrali tudi delo slovenske avtorice Dijane Matković: Zakaj ne pišem. V sodobni slovenski književnosti najbrž še nismo imeli književnega dela, ki bi tako dobro in nazorno ubesedilo težave otrok iz najnižjih socialno-ekonomsko razredov in pojasnil, zakaj je družbeni razred, v katerega se nek otrok rodi, tako zelo odločujoč. Knjiga bi morala biti obvezno čtivo za vse, ki želijo razumeti stiske otrok, živečih v revščini.
Študentska prehrana je vedno aktualna tema slovenskih študentov. S pripravo stališča glede prenove sistema študentskih bonov za prehrano je Strateški svet za prehrano sicer v sklopu svojih nalog študentska kosila umestil med prioritetne. A po daljšem času nižanja kakovosti ponudbe študentske prehrane in zmanjšanju števila ponudnikov, so študenti nase opozorili v začetku tega leta. Kaplja čez rob je bil dvig maksimalne cene študentskega obroka in posledično tudi dvig maksimalne cene doplačila za študentski obrok ob koriščenju bona.
Epidemijo revnih delavcev v kulturniških in kreativnih dejavnostih zakriva podpora bližnjih
Brezposelnost v Sloveniji zadnje mesece statistično dosega najnižje stopnje, brezposelnih je rekordno malo ljudi. Toda zaposlenost hkrati ni več zagotovilo normalnega preživetja. To dokazujeta tako podatek, da skoraj dve tretjini zaposlenih zasluži manj od povprečne slovenske plače in kot tudi pričevanja humanitarnih organizacij, da je med prosilci za pomoč večina zaposlenih. Deloma lahko to pripišemo nizkim plačam, vse višjim cenam življenjskih stroškov in tudi nepremičnin, deloma pa tudi temu, da nezanesljive, prekarne in nestandardne oblike zaposlitve, vključno s samozaposlitvijo, nikakor niso več varovalka pred revščino.
Odmevni primeri med vrstniškega nasilja v osnovnih šolah v zadnjih tednih, v enem je prišlo tudi do poškodb s kladivom, strokovnjakov ne presenečajo. Nasilja, nestrpnosti in zmanjšane empatije v šolah po skoraj dveh letih epidemičnih ukrepov, ki so otroke osamili za dolge tedne, v šolah zaznavajo vse več. Kaj sproža tako nasilje, kako ga razumeti in kako otrokom pomagati?
Na ljubljanski Gimnaziji Moste so dijaki na pobudo in pod vodstvom profesorice angleščine Damijane Mihić pred desetletjem prvič kolektivno botrovali otroku iz programa Botrstvo. Tradicije niso prekinili, letos so botri dijaki treh razredov, že nekaj let pa so botri tudi profesorji. Kakšna spoznanja in priložnosti za razmisleke o revščini in družbi je to prineslo dijakom ter koliko je revščina še stigma, sta razmišljali z dijakinjo 2. letnika Saro Ivanc.
Med zgodbami, ki smo jih predstavili v prvem letu naše podpore programu Botrstvo, je bila tudi zgodba takrat 9-letnega Tilna in njegovih dveh bratcev. Po ločitvi so z mamo, ki je izgubila službo, živeli v najemu, ki ga niso mogli plačevati, zato so jim v mrzlem stanovanju že odklopili pitno vodo, večkrat so bili brez hrane, brez šolskih kosil, fantje so morali opustiti vse dejavnosti, ki so jih veselile, nato pa so prav vse imetje izgubili v požaru. Pomoč, ki ste jo takrat zbrali poslušalci, je bila neprecenljiva, omogočila jim je nov začetek in upanje, da je vsemu navkljub mogoče doseči svoje sanje. Tilen jih je: jeseni je na sprejemnih izpitih dosegel vse točke in se vpisal na želen študij. Njegova mama se je zato znova želela zahvaliti vsem, ki so jim takrat omogočili, da niso potonili:
Neveljaven email naslov