Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
541 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Starši o letovanju otrok
O pomenu letovanj razmišljajo starši, ki jih svojim otrokom že dolgo ne morejo zagotoviti. In ki kot družina že leta dolgo niso skupaj letovali. Čeprav so nekateri vseskozi zaposleni …
“Nazadnje smo bili na morju kot družina pred desetimi leti. Potem sem ostala sama z njimi in ne gre.”
“Skupaj? Mislim, da kot družina še nikoli nismo bili. Čeprav sem zaposlen, a za minimalno plačo, sam sem z dvema otrokoma, pa še rubeže imamo. Tudi pomisliti ne morem na to, da bi kam šli, niti za en dan.”
“Odkar sem brezposelna, se vse vrti le okoli hrane in položnic, hrane in položnic,” nizajo starši razloge za to, zakaj svojim otrokom ne morejo zagotoviti ne skupnih počitnic, a tudi ne letovanj v okviru različnih organizacij.
“Že proti koncu šolskega leta se začnejo otroci pogovarjati o tem, kam bo kdo šel med počitnicami. Kdor nima česa povedati, je izločen. Enako je, ko se vrnejo nazaj v šolske klopi. Prvo vprašanje je, kje si bil med počitnicami? In če nisi bil nikjer? O čem se pogovarjaš? Poveš, da si bil doma, med bloki, med štirimi stenami? Tvoji sošolci pa po Evropi in po svetu? Kako se otrok takrat počuti?” se sprašuje brezposelna mama desetletne šolarke. “In ne le to, če nisi nikjer bil, sledijo vprašanja, zakaj ne? Ste doma revni? Ne morete plačati? Otroci se zapirajo vase kot školjke. Ali pa lažejo …” še dodaja.
“Težko je našteti, kaj vse otroci pridobijo s tako izkušnjo. Nazaj pridejo samozavestnejši, kar nekako bolj odrasli, naučijo se samostojnosti, veščin sodelovanja z drugimi, veliko znanja pridobijo tudi na različnih dejavnostih.” Mama najstnice, ki je bila na letovanju že večkrat, pa pravi: “Moja hčerka je v teh skupinah dobila prijatelje za vse življenje. Medtem ko med sošolci nikoli ni bila sprejeta in so stiki vsa leta ostali zgolj formalni in neosebni, čeprav so skupaj v klopeh sedeli vsak dan, je tukaj takoj spletla neprecenljive vezi. Otroci so ostali v stikih tudi po koncu letovanj, vse šolsko leto, se bodrijo, si pomagajo pri nalogah, so si v oporo. Ne vem, če se donatorji sploh zavedajo, kako neprecenljivo darilo je to za otroka!”
“Ne vem, kako se sploh lahko zahvalim vsem tistim, ki so že doslej pomagali otrokom, da so to lahko doživeli,” išče besede hvaležnosti mama treh otrok.
“Rada bi, da bi vsaj enkrat videli oči teh otrok, ko se pripravljajo na odhod in tudi potem, ko se vrnejo, to poplača vse! Če bi jaz imela možnost komu podariti sredstva, da bi lahko otroci šli na morje, bi jih takoj. In hvala vsem, ki to počnejo za naše!”
Letovanja, ki jih omogočajo številne humanitarne organizacije, društva, zdravstvena zavarovalnica in seveda donatorji vseh vrst, so zato pomemben blažitelj vse večjih vrzeli med socialnimi sloji, ki se poglabljajo med otroki in mladostniki. Tudi zato, ker otroke združujejo in jih delajo enakovredne.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL-a z vpisom elektronskega naslova info@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar “za počitnice”. Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
S POSLANIM SMS: pošljite geslo BOTER5 na 1919 in darovanih 5 evrov bo v celoti namenjenih za počitnice otrok.
Teh osem bank že dober mesec svojim komitentom ne obračunava provizije pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in ostalih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste-Polje, če je pri nakazilu navedena koda namena »CHAR«:
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Zadnje tedne je precejšen del naših dejavnosti, delo, izobraževanje in tudi prosti čas, povezan s spletom, ki nam vse to tudi omogoča. Brez nove tehnologije ne gre, še posebno v teh časih, a ločiti moramo med delom ob pomoči nove tehnologije in zabavo, ki lahko tudi zasvoji. Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje zasvojenosti v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v katerem obravnavajo tudi nekemične zasvojenosti, torej odvisnike od interneta, iger, spletnih omrežij. Te dni terapij ne izvajajo, a vseeno ljudje iščejo pomoč po telefonu, saj ta položaj, v katerem smo, lahko osvetli prav nekemične zasvojenosti tudi pri otrocih in mladostnikih. Spletni test, s katerim lahko preverite, ali so vaši otroci po malem že zasvojeni z videoigricami, so pripravili v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta LOGOUT, v katerem so svoje svetovanje in informiranje preselili na splet in so tako še vedno na voljo za svetovanje in pomoč.
Sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, mag. Darja Kuzmanič Korva.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več. Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.
Neveljaven email naslov