Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Kljub že rezerviranim proračunskim sredstvom številni revni otroci ne bodo jedli brezplačnih kosil
“Moram priznati, da sem bila ob dolgoletnih izkušnjah in po toliko letovanjih z otroki prepričana, da že vse vem in da sem že vse videla. A sem bila po letošnjem soočenju z njihovo revščino popolnoma pretresena. Njihove zgodbe so ostale v meni, po letovanju sem potrebovala kakšen teden, da sem nekako razčistila s tem, kar sem doživela. Ponoči nisem spala, premlevala sem podrobnosti in se spraševala, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Ti otroci živijo v res nepredstavljivih razmerah. Morda ima kdo občutek, da se razmere pri nas izboljšujejo, a ni tako,” po letošnjih številnih izmenah letovanj niza vtise vzgojiteljska “veteranka” Saša. “Ne le, da so otroci znova prihajali s pomanjkljivo opremo, raztrganimi oblačili in obutvijo, letos nas je presenetil tudi njihov odnos do hrane,” je dodal vzgojitelj Boris. “Že vrsto let nismo imeli tako hrane željnih otrok!”
“Ko smo se poslavljali, smo se vsi skupaj zahvalili kuharju, ker nas je razvajal. Prišel je k nam v solzah, nas vse objel in rekel: ‘Ste pa imeli res lačne otroke!’ Povedal nam je, da dom sicer sprejme kakšnih 160 ljudi; nas je bilo 97, pa smo pojedli vse, kar so skuhali in kar bi moralo zadostovati za 160 obiskovalcev,” je opisal vzgojitelj Rok, ki je le nekaj let starejši od otrok.
Tudi Petra, njegova vrstnica, je bila presunjena. “V moji skupini so bila majhne punčke, pa so vse hodile po dodatne porcije, celo po nekajkrat, in tudi vse pojedle. Spomnim se deklice, ki je pojedla solato in plašno vprašala, ali morda lahko gre še po eno. Seveda je lahko šla po še eno, pa še eno – na koncu je bil okoli nje kup praznih krožnikov, tako je bila željna solate, ki je doma sploh nimajo. Ni šlo za sladkarije ali kaj prestižnega, le solate ni jedla že ne vem koliko časa. Potem je je vsak dan ob kosilu z užitkom pojedla po pet krožnikov.”
“Po trikrat so hodili po hrano, ne glede na to, kaj je bilo za kosilo. V moji skupini ni bilo nikogar, ki bi mu zadostoval en obrok, pojedli so celo veliko več od mene, čeprav sem vsaj pet let starejši. Rekord je bil, ko smo imeli makarone in je eden od fantov šel po porcijo sedemkrat. Ko sem pozneje doma razmišljal o tem, sem si mislil, da si je najbrž delal nekakšno zalogo, češ zdaj lahko jem, a kaj bo doma?” pravi Rok.
“Pa ta nejevera, ko jim povemo, da res lahko gredo iskat hrano, kolikorkrat želijo! Kakšen žar je v njihovih očeh, ko dojamejo, da se lahko najedo, da gredo lahko po hrano večkrat zapored …” je dodala Saša.
“Približno tretji dan sem dojela, da si deklice hrano nosijo v sobo. Pazila sem, da ni bil kruh, da ne bi bilo mravelj. Paketke z marmeladami, čokoladnim namazom in drugim so skladiščile v potovalkah, da bi jih lahko odnesle domov, kjer takih stvari očitno nimajo ali pa zelo zelo poredko … Saj poslušamo o revščini otrok in o lakoti, a dokler tega ne vidiš, si sploh ne moreš predstavljati!” je končala Petra.
Tega si očitno ne predstavljajo tudi tisti, ki odločajo o tem, koliko otrok bo upravičenih do popolnoma subvencioniranih kosil. O tem so znova odločali prejšnji četrtek.
Toplega obroka še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine: brezplačno kosilo lahko dobijo le osnovnošolci iz tistih družin, v katerih živijo z manj kot 180 EUR na družinskega člana na mesec (oz. sodijo v 1. dohodkovni razred), naslednja dva razreda pa sta upravičena do 70- oziroma 30-odstotnega subvencioniranja. Ta možnost velja od 1. januarja letos. V prvem dohodkovnem razredu jo je izkoristilo skoraj 85 odstotkov družin, v drugih dveh veliko manj. Najbrž zato, ker starši s to možnostjo sploh niso seznanjeni, še verjetneje pa zato, ker ljudje, ki živijo na takšnem minimumu, ne zmorejo niti plačila dela stroškov za kosilo.
Predstavniki nevladnih organizacij že dolgo opozarjajo, da je dostopnost toplega obroka za osnovnošolce izrednega pomena in da bi se morale subvencije za ta namen močno zvišati – vsaj toliko, da bi kosilo v šoli lahko dobili vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine. Zato so predstavniki Združene levice s podporo nevladnih organizacij znova predlagali zakonsko spremembo, ta pa je prejšnji četrtek v državnem zboru znova doživela odločno nasprotovanje članov odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Ti menijo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo – tudi z utemeljitvijo, da je potreben čas, v katerem naj najprej več staršev izkoristi že obstoječo subvencijo.
Časa bo zdaj veliko, saj možnosti, da bi otroci z družbenega dna kmalu dobili brezplačen topli obrok, do konca šolskega leta skoraj ni več. Čeprav so v proračunu za ta namen že rezervirana sredstva, ki pa se ne porabljajo v celotnem obsegu.
Da so kosila z vidika zdravega razvoja izjemno pomembna, najbrž ni treba utemeljevati. Otrok, ki jim starši ne morejo plačati kosila, najbrž tudi doma ne čaka polnovreden, kakovosten topel obrok. Znova pa velja poudariti, da je predvsem za otroke iz nižjih razredov OŠ kosilo tudi vstopnica za podaljšano bivanje, v katerem dobijo pomoč pri nalogah, za brezplačne obšolske dejavnosti, ki jih ponujajo šole, in za druženje z vrstniki. Otroci, ki gredo po pouku domov, da ne bi sedeli ob robu jedilnice in gledali sošolcev, ki jedo, se tisti dan ne vračajo več.
Na nekaterih šolah, še posebno na tistih, na katerih je takih otrok malo, nekako nahranijo tudi tiste brez kosil, a to ni sistemska rešitev. V parlamentu in ministrstvih pa zagovarjajo obstoječo in pravijo, da je treba počakati vsaj eno šolsko leto, da bodo jasni učinki zdaj veljavnega zakona. Toda čas teče čisto drugače, če si otrok, ki s tako odločitvijo iz dneva v dan izgublja priložnosti za zdrav razvoj, kot če si odločevalec, ki bo v tem času lahko vsak dan jedel kosilo. In njegovi otroci tudi.
V oddajah, namenjenih podpori Botrstvu, že leta poudarjamo pogubne učinke revščine na otroke, pa tudi to, da je zavedanje njenih dejanskih razsežnosti v javnosti katastrofalno nizko. Podatek, da pod že tako nizko postavljenim pragom revščine živi vsaj 55.000 otrok in da vsak deseti slovenski osnovnošolec izhaja iz družine, ki mora preživeti z manj kot 180 evri na družinskega člana, ne gane nikogar. Še najmanj tiste, ki odločajo o sistemski pomoči zanje.
Zato bodo tudi med otroki, ki so poleti s svojimi zgodbami močno presunili tako mlajša vzgojitelja Petro in Roka kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Sašo in Borisa, ostali taki, ki bodo v letošnjem šolskem letu lahko le gledali sošolce, ki jedo.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Kljub že rezerviranim proračunskim sredstvom številni revni otroci ne bodo jedli brezplačnih kosil
“Moram priznati, da sem bila ob dolgoletnih izkušnjah in po toliko letovanjih z otroki prepričana, da že vse vem in da sem že vse videla. A sem bila po letošnjem soočenju z njihovo revščino popolnoma pretresena. Njihove zgodbe so ostale v meni, po letovanju sem potrebovala kakšen teden, da sem nekako razčistila s tem, kar sem doživela. Ponoči nisem spala, premlevala sem podrobnosti in se spraševala, ali sem naredila vse, kar sem lahko. Ti otroci živijo v res nepredstavljivih razmerah. Morda ima kdo občutek, da se razmere pri nas izboljšujejo, a ni tako,” po letošnjih številnih izmenah letovanj niza vtise vzgojiteljska “veteranka” Saša. “Ne le, da so otroci znova prihajali s pomanjkljivo opremo, raztrganimi oblačili in obutvijo, letos nas je presenetil tudi njihov odnos do hrane,” je dodal vzgojitelj Boris. “Že vrsto let nismo imeli tako hrane željnih otrok!”
“Ko smo se poslavljali, smo se vsi skupaj zahvalili kuharju, ker nas je razvajal. Prišel je k nam v solzah, nas vse objel in rekel: ‘Ste pa imeli res lačne otroke!’ Povedal nam je, da dom sicer sprejme kakšnih 160 ljudi; nas je bilo 97, pa smo pojedli vse, kar so skuhali in kar bi moralo zadostovati za 160 obiskovalcev,” je opisal vzgojitelj Rok, ki je le nekaj let starejši od otrok.
Tudi Petra, njegova vrstnica, je bila presunjena. “V moji skupini so bila majhne punčke, pa so vse hodile po dodatne porcije, celo po nekajkrat, in tudi vse pojedle. Spomnim se deklice, ki je pojedla solato in plašno vprašala, ali morda lahko gre še po eno. Seveda je lahko šla po še eno, pa še eno – na koncu je bil okoli nje kup praznih krožnikov, tako je bila željna solate, ki je doma sploh nimajo. Ni šlo za sladkarije ali kaj prestižnega, le solate ni jedla že ne vem koliko časa. Potem je je vsak dan ob kosilu z užitkom pojedla po pet krožnikov.”
“Po trikrat so hodili po hrano, ne glede na to, kaj je bilo za kosilo. V moji skupini ni bilo nikogar, ki bi mu zadostoval en obrok, pojedli so celo veliko več od mene, čeprav sem vsaj pet let starejši. Rekord je bil, ko smo imeli makarone in je eden od fantov šel po porcijo sedemkrat. Ko sem pozneje doma razmišljal o tem, sem si mislil, da si je najbrž delal nekakšno zalogo, češ zdaj lahko jem, a kaj bo doma?” pravi Rok.
“Pa ta nejevera, ko jim povemo, da res lahko gredo iskat hrano, kolikorkrat želijo! Kakšen žar je v njihovih očeh, ko dojamejo, da se lahko najedo, da gredo lahko po hrano večkrat zapored …” je dodala Saša.
“Približno tretji dan sem dojela, da si deklice hrano nosijo v sobo. Pazila sem, da ni bil kruh, da ne bi bilo mravelj. Paketke z marmeladami, čokoladnim namazom in drugim so skladiščile v potovalkah, da bi jih lahko odnesle domov, kjer takih stvari očitno nimajo ali pa zelo zelo poredko … Saj poslušamo o revščini otrok in o lakoti, a dokler tega ne vidiš, si sploh ne moreš predstavljati!” je končala Petra.
Tega si očitno ne predstavljajo tudi tisti, ki odločajo o tem, koliko otrok bo upravičenih do popolnoma subvencioniranih kosil. O tem so znova odločali prejšnji četrtek.
Toplega obroka še zdaleč nimajo vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine: brezplačno kosilo lahko dobijo le osnovnošolci iz tistih družin, v katerih živijo z manj kot 180 EUR na družinskega člana na mesec (oz. sodijo v 1. dohodkovni razred), naslednja dva razreda pa sta upravičena do 70- oziroma 30-odstotnega subvencioniranja. Ta možnost velja od 1. januarja letos. V prvem dohodkovnem razredu jo je izkoristilo skoraj 85 odstotkov družin, v drugih dveh veliko manj. Najbrž zato, ker starši s to možnostjo sploh niso seznanjeni, še verjetneje pa zato, ker ljudje, ki živijo na takšnem minimumu, ne zmorejo niti plačila dela stroškov za kosilo.
Predstavniki nevladnih organizacij že dolgo opozarjajo, da je dostopnost toplega obroka za osnovnošolce izrednega pomena in da bi se morale subvencije za ta namen močno zvišati – vsaj toliko, da bi kosilo v šoli lahko dobili vsi otroci, ki živijo pod pragom revščine. Zato so predstavniki Združene levice s podporo nevladnih organizacij znova predlagali zakonsko spremembo, ta pa je prejšnji četrtek v državnem zboru znova doživela odločno nasprotovanje članov odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Ti menijo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo – tudi z utemeljitvijo, da je potreben čas, v katerem naj najprej več staršev izkoristi že obstoječo subvencijo.
Časa bo zdaj veliko, saj možnosti, da bi otroci z družbenega dna kmalu dobili brezplačen topli obrok, do konca šolskega leta skoraj ni več. Čeprav so v proračunu za ta namen že rezervirana sredstva, ki pa se ne porabljajo v celotnem obsegu.
Da so kosila z vidika zdravega razvoja izjemno pomembna, najbrž ni treba utemeljevati. Otrok, ki jim starši ne morejo plačati kosila, najbrž tudi doma ne čaka polnovreden, kakovosten topel obrok. Znova pa velja poudariti, da je predvsem za otroke iz nižjih razredov OŠ kosilo tudi vstopnica za podaljšano bivanje, v katerem dobijo pomoč pri nalogah, za brezplačne obšolske dejavnosti, ki jih ponujajo šole, in za druženje z vrstniki. Otroci, ki gredo po pouku domov, da ne bi sedeli ob robu jedilnice in gledali sošolcev, ki jedo, se tisti dan ne vračajo več.
Na nekaterih šolah, še posebno na tistih, na katerih je takih otrok malo, nekako nahranijo tudi tiste brez kosil, a to ni sistemska rešitev. V parlamentu in ministrstvih pa zagovarjajo obstoječo in pravijo, da je treba počakati vsaj eno šolsko leto, da bodo jasni učinki zdaj veljavnega zakona. Toda čas teče čisto drugače, če si otrok, ki s tako odločitvijo iz dneva v dan izgublja priložnosti za zdrav razvoj, kot če si odločevalec, ki bo v tem času lahko vsak dan jedel kosilo. In njegovi otroci tudi.
V oddajah, namenjenih podpori Botrstvu, že leta poudarjamo pogubne učinke revščine na otroke, pa tudi to, da je zavedanje njenih dejanskih razsežnosti v javnosti katastrofalno nizko. Podatek, da pod že tako nizko postavljenim pragom revščine živi vsaj 55.000 otrok in da vsak deseti slovenski osnovnošolec izhaja iz družine, ki mora preživeti z manj kot 180 evri na družinskega člana, ne gane nikogar. Še najmanj tiste, ki odločajo o sistemski pomoči zanje.
Zato bodo tudi med otroki, ki so poleti s svojimi zgodbami močno presunili tako mlajša vzgojitelja Petro in Roka kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Sašo in Borisa, ostali taki, ki bodo v letošnjem šolskem letu lahko le gledali sošolce, ki jedo.
Prav nobena od desetih družin otrok iz projekta Botrstvo ni ostala brez vaše pomoči.
Ko se je naša poslušalka Alia konec leta 2012 odločila za obdarovanje treh deklic iz zgodbe Botrstva na Valu 202, si tudi slučajno ni predstavljala, da bo njeno drobno dejanje letos preraslo v zares velik projekt obdarovanja otrok z vseh koncev Slovenije.
Sapramiška je uradna glasnica projekta Botrstvo. Potuje po vsej Sloveniji, povabijo jo z namenom, da bi se glas o Botrstvu lažje širil tako med tiste, ki bi pomoč potrebovali, kot med tiste, ki jim jo morda lahko ponudijo.
Družina Bojana, Špele in Jana se je v iskanju nižje najemnine selila že neštetokrat. Kljub temu postajajo najnujnejši stroški za bivanje neobvladljivo visoki. Ogovorna in skrbna starša zato kljub dvema plačama ne moreta družini zagotoviti niti hrane. Čeprav – kot v posmeh - mama v službi vse dneve skrbi za to, da imajo otroci zdrave in redne obroke. Vendar ne njeni.
Študentje Ekonomske fakultete so s posebnim projektom že drugič zbirali sredstva za tri družine v stiski.
6-letni Leon in 18-letna Maja živita sama z očetom, saj mama ni več mogla zdržati pritiska finančnega dna. Oče je namreč po nekaj letih vodenja zelo uspešnega podjetja, ko ga je poslovni partner čez noč okradel za vse, kar je ustvaril , ostal brez vsega in na cesti.
“Tukaj imamo iz tedna v teden več ljudi, tudi več kot 80 jih pride v enem samem dnevu po paket hrane, detergentov, plenic, skratka vsega, kar nam posamezniki in podjetja podarijo. Zelo so zadovoljni in veseli in komaj čakajo, da lahko pridejo. Žal le enkrat na mesec …,” je ob koncu dneva, ko je že zmanjkalo hrane za vse, ki so prišli po pomoč, povedala Nina Balent, sodelavka ZPM Ljubljana Moste Polje. Nina je med tistimi sodelavci, ki vsak teden pred podelitvijo pomoči skrbno preverjajo dokumentacijo, potrdila in priporočila. Še pred nekaj leti so ljudje k njim prihajali predvsem po rabljena oblačila in obutev, stiska pa je tudi moščanske humanitarce pripeljala do tega, da so mestno občino Ljubljana prosili za dodatne prostore in zdaj v ulici z več kot pomenljivim pomenom, v Proletarski, s pomočjo donatorjev skušajo pomagati tudi lačnim.
Zgodba sedmošolca Amadeja, srednješolca Aleša in njune mame je taka kot zgodba mnogih, ki so zaradi bolezni, ločitve in izgube službe začeli izgubljati bitko z vsakodnevnimi stroški in krediti, najetimi v srečnejših časih. Na vratih se zdaj vrstijo rubežniki, čez nekaj dni bo njihov dom že na dražbi, družina pa nima kam …
Prav vse družine, ki jih spoznavate v naših zgodbah v podporo projektu Botrstvo, spremljamo še dolgo po objavi. Nekaterim se življenje res popolnoma spremeni, nekaterim je vsaj za nekaj časa olajšano, nekatere imajo tudi stiske in težave, ki jih še tako radodarna pomoč ne more povsem rešiti. Med njimi je zgodba sedmošolke Eme. Ko smo njeno družino obiskali to pomlad, jih skrbela vse večja finančna stiska, plačevanje najemnine in vsaj osnovnih življenjskih stroškov, pa tudi mamina bolezen, za katero je izvedela nekaj tednov pred našim obiskom.
Maša je 13-letnica, navdušena športnica. Klemen in Tilen pa sta njena bratca, 8-mesečna dvojčka, ki zaradi mnogo prezgodnjega rojstva potrebujeta ogromno dodatne nege. Oba starša sta izgubila zaposlitev, najprej zaradi tvegane nosečnosti mama, takoj po rojstvu sinov pa še oče. Družina živi v najemniškem stanovanju in ima le nizke socialne prihodke. Po plačilu nujnih stroškov, ki jim zagotavlja streho nad glavo, tako že zmanjka …
13-letni Erik in njegova 4-letna sestrica sta kljub očetovi zaposlitvi pogosto ostajala tudi brez hrane. Ko smo jih obiskali maja letos, je družina je životarila ob vse večjih dolgovih in živela v hladnem najemniškem stanovanju, v katerem je vlaga kar tekla po stenah in se zažirala v zdravje in tudi v oblačila. Zaradi tega vonja so Erika vrstniki pogosto zasmehovali in izločali iz družbe, češ da je jamski človek. Vse to je občutljivega najstnika pripeljalo do poskusa samomora in priznanja, da o končanju življenja pogosto razmišlja. Le nekaj dni po objavi zgodbe, so zaživeli povsem drugačno življenje.
Odkar se je oče Jake, Nejca in Ažbeta odselil in za seboj pustil le dolgove, se njihova mama bori, da bi fantom omogočila vsaj osnovne pogoje za normalno šolanje. Čeprav je Jaka odličnjak na zelo zahtevni gimnaziji, nima niti najnujnejših šolskih potrebščin, kaj šele računalnika, ki bi ga zelo potreboval. In čeprav je mama iskala vse načine, da bi fantom priskrbela vsaj učbenike, tega ob majhni plači ni zmogla. Zato se je odločila za korak, ki ga zdaj zelo obžaluje in zaradi katerega je svojo stisko hotela že za vselej končati.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Neveljaven email naslov