Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Pred tremi tedni smo predstavili zgodbo nadarjene violinistke Maše in njene botre, ki je, ne da bi Maša kaj vedela o tem, zbirala denar za nakup violine, s katero bi Maša lahko nadaljevala šolanje na srednji glasbeni šoli.
Takrat ste s svojimi donacijami in poslanimi SMSji z geslom BOTER5 pot do violine skušali olajšati tudi poslušalci. In zgodba je kmalu dobila razplet, o kakršnem ne botra, še manj pa Maša takrat sploh še nista upali nista sanjati: oglasil se je namreč proizvajalec violin, ki je Mašino zgodbo slišal in se odločil, da ji podari ne le povsem nov inštrument, pač pa tudi vso potrebno opremo zanj.
Gospod, ki ne želi javne omembe svojega imena, včeraj popoldne, ko je Maša prvič dobila v roke čisto svojo violino, ni mogel biti navzoč. Zato ji jo je izročila njena botra, ki je samo zaradi tega prepotovala več kot 1000 kilometrov in je ob tej priložnosti svojo mlado varovanko tudi prvič videla in jo spoznala. Srečanje je bilo ganljivo.
Maša je bila violine neizmerno vesela in izkazalo se je, da je gospod, ki jih izdeluje, že dolgo Mašin idol, da je na njegovih violinah že igrala in si je med vsemi najbolj želela prav violino iz njegove delavnice!
Maša živi v hudi finančni stiski, v slabih bivalnih razmerah, izgubila je očeta in zadnjih sedem let si je morala violine izposojati. Tako sploh ni mogla opisati sreče, da je ta v njenih rokah res njena. Lastna violina pomeni ne le izpolnitev sanj, pač pa so se ji s tem odprle tudi možnosti za nadaljnje šolanje na konservatoriju. Že marca bo poskusila opraviti sprejemne izpite in z nekaj sreče se bo ob srednji šoli, ki jo že obiskuje, jeseni vzporedno vpisala še na glasbeni konservatorij.
Čeprav bo kmalu začela na podoben način zbirati sredstva za pomoč kakšnemu drugemu otroku, se je botra Mirjam odločila, da bodo vsa sredstva, ki jih je zbrala za Mašo in z mislijo nanjo, vložila v poseben sklad, ki bo namenjen temu, da bo nadarjena violinistka kljub nespodbudnim življenjskim razmeram lahko nemoteno nadaljevala glasbeno šolanje.
Vanj bodo dodana tudi prav vsa sredstva, ki so bila z vašimi neposrednimi donacijami in SMS-donacijami zbrana za ta namen. Maša čuti, da ne gre le za denar, saj je za prav vsako donacijo tudi podpora ljudi, ki verjamejo vanjo.
Hvala anonimnemu donatorju, ki je omogočil uresničitev Mašinih sanj, hvala botri, brez katere te akcije sploh ne bi bilo in je za srečanje z Mašo prepotovala pol celine, in vsem, ki ste kakorkoli postali del Mašine zgodbe. S sporočilom z geslom BOTER5 na številko 1919 pa lahko do konca meseca darujete 5 evrov za uresničitev želja otrok, kot je Maša.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Pred tremi tedni smo predstavili zgodbo nadarjene violinistke Maše in njene botre, ki je, ne da bi Maša kaj vedela o tem, zbirala denar za nakup violine, s katero bi Maša lahko nadaljevala šolanje na srednji glasbeni šoli.
Takrat ste s svojimi donacijami in poslanimi SMSji z geslom BOTER5 pot do violine skušali olajšati tudi poslušalci. In zgodba je kmalu dobila razplet, o kakršnem ne botra, še manj pa Maša takrat sploh še nista upali nista sanjati: oglasil se je namreč proizvajalec violin, ki je Mašino zgodbo slišal in se odločil, da ji podari ne le povsem nov inštrument, pač pa tudi vso potrebno opremo zanj.
Gospod, ki ne želi javne omembe svojega imena, včeraj popoldne, ko je Maša prvič dobila v roke čisto svojo violino, ni mogel biti navzoč. Zato ji jo je izročila njena botra, ki je samo zaradi tega prepotovala več kot 1000 kilometrov in je ob tej priložnosti svojo mlado varovanko tudi prvič videla in jo spoznala. Srečanje je bilo ganljivo.
Maša je bila violine neizmerno vesela in izkazalo se je, da je gospod, ki jih izdeluje, že dolgo Mašin idol, da je na njegovih violinah že igrala in si je med vsemi najbolj želela prav violino iz njegove delavnice!
Maša živi v hudi finančni stiski, v slabih bivalnih razmerah, izgubila je očeta in zadnjih sedem let si je morala violine izposojati. Tako sploh ni mogla opisati sreče, da je ta v njenih rokah res njena. Lastna violina pomeni ne le izpolnitev sanj, pač pa so se ji s tem odprle tudi možnosti za nadaljnje šolanje na konservatoriju. Že marca bo poskusila opraviti sprejemne izpite in z nekaj sreče se bo ob srednji šoli, ki jo že obiskuje, jeseni vzporedno vpisala še na glasbeni konservatorij.
Čeprav bo kmalu začela na podoben način zbirati sredstva za pomoč kakšnemu drugemu otroku, se je botra Mirjam odločila, da bodo vsa sredstva, ki jih je zbrala za Mašo in z mislijo nanjo, vložila v poseben sklad, ki bo namenjen temu, da bo nadarjena violinistka kljub nespodbudnim življenjskim razmeram lahko nemoteno nadaljevala glasbeno šolanje.
Vanj bodo dodana tudi prav vsa sredstva, ki so bila z vašimi neposrednimi donacijami in SMS-donacijami zbrana za ta namen. Maša čuti, da ne gre le za denar, saj je za prav vsako donacijo tudi podpora ljudi, ki verjamejo vanjo.
Hvala anonimnemu donatorju, ki je omogočil uresničitev Mašinih sanj, hvala botri, brez katere te akcije sploh ne bi bilo in je za srečanje z Mašo prepotovala pol celine, in vsem, ki ste kakorkoli postali del Mašine zgodbe. S sporočilom z geslom BOTER5 na številko 1919 pa lahko do konca meseca darujete 5 evrov za uresničitev želja otrok, kot je Maša.
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.
Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.
Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«
Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.
Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.
“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Minuli teden je bila z zaključno prireditvijo končana druga sezona projekta Ferfud. Kulinarično popotovanje z dobrodelno noto, kot so ga poimenovali organizatorji, se je na koncu ustavilo v Ljubljani, kjer so lahko obiskovalci poskusili tudi lastno kulinarično mojstrovino mladega kuharskega para, ki je letos potoval v tovornjaku Ferfud dve.
Neveljaven email naslov