Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Neveljaven email naslov