Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Neveljaven email naslov