Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Za otroke mora poskrbeti država, ne dobri ljudje! Poslanci na 23. seji še pred zadnjo možnostjo za zagotovitev kosil osnovnošolcem.
“Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke,” je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
“Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu?”
V društvu so namreč kmalu po začetku delovanja opazili, da je skoraj tri četrtine prosilcev za pomoč pri sofinanciranju obrokov iz drugega dohodninskega razreda, torej iz tistih družin, kjer imajo na družinskega člana nekaj več kot 180 evrov mesečno, a po vseh merilih živijo pod pragom revščine.
Sedanja zakonodaja namreč povsem brezplačno kosilo omogoča le otrokom iz družin iz prvega razreda dohodninske lestvice, otroci iz naslednjih dveh pa imajo delno subvencijo. Da je to zgrešen pristop, so humanitarne organizacije opozarjale že ob sprejetju te zakonodaje in kmalu je tudi praksa pokazala, da je bilo na kosila prijavljenih premalo otrok iz drugega in tretjega dohodninskega razreda: “Na vprašanje, zakaj, so šole same povedale, da si ob takem progresivnem načinu subvencioniranja družine iz teh razredov tega stroška še vedno ne morejo privoščiti. Tak sistem je popolnoma nerazumljiv in tudi zgrešen.”
“Glede na to, koliko otrok zajemajo ti dohodninski razredi in ob dejstvu, da prav vsi med njimi živijo pod pragom revščine, je to, da ta problem rešujejo posamezniki, dobrodelne organizacije in šole s šolskimi skladi, za nas v 21. stoletju popolnoma nesprejemljivo. Prepričani smo, da država za te otroke lahko poskrbi, mora poskrbeti in da ni nobenih razlogov, da ne poskrbi,” je prepričan Jakopovič.
A če predsednik društva Petka za nasmeh ne vidi razlogov, da država ne bi poskrbela za takšno osnovno potrebo, kot je topel obrok za najranljivejšo skupino svojih državljanov, jih tisti, ki o tem odločajo, z lahkoto naštejejo celo kopico. Slišali ali prebrali smo jih lahko v preteklih tednih, ko je prav na pobudo Petke za nasmeh Združena levica v parlamentarno razpravo vložila predlog, naj se zakonodaja spremeni tako, da država najrevnejše otroke nahrani iz javnih sredstev.
Pred nekaj tedni se je do tega predloga prva opredelila vlada in se odločila, da je “najprej treba analizirati in oceniti sedanji sistem subvencioniranja prehrane s socialnega in zdravstvenega vidika ter z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli” in še “da ima predlog zakona finančne posledice, ki jih ni mogoče oceniti brez temeljite analize,” ali povedano krajše: vlada predloga ni podprla.
To ne preseneča, saj je že lani ob podobnem predlogu vlada menila, da bi širjenje pravic na večje število upravičencev povzročilo tako kaos zaradi navala otrok v šolske jedilnice kot tudi socialno nepravičnost med družinami. Ves čas pa nad odločevalci tako ali tako visi večno vprašanje, ali lačni otroci v šolah sploh obstajajo: “Vprašanje, ali lačni otroci so ali ne, je zame povsem neprimerno, ni na mestu in je za slovensko družbo, ki se ima za moderno in napredno, grozljivo. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je več kot 50.000! Res jih ima dobra tretjina popolno subvencijo, a že naslednji razred, s prihodki od 180–300 evrov je nima in to zato, ker bi to lahko povzročilo ‘socialno nepravičnost’?!” z ironijo spomni na vladin argument. “To je še ena tistih stvari, ki jih človek težko pogoltne. Ob taki interpretaciji ima namreč mama samohranilka s 180 evri mesečnega dohodka na člana družine polno subvencijo, ne bi bilo pa socialno pravično, če bi jo imela tudi mama s 190 evri prihodka? Zaradi teh deset evrov razlike naj bo zanjo 70-odsotna subvencija dovolj, da bo zadeva socialno pravična?!” je piker Jakopovič.
Tako kot vlada je dober teden pozneje nov predlog spremembe zakona kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo zavrnil tudi odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Posnetek seje, ki je na voljo na spletni strani MMC RTV, je med drugim tudi ilustracija popolnega nerazumevanja učinkov in posledic revščine tistih odločevalcev, ki krojijo usodo najranljivejših. Utemeljitev poslanke vladajoče stranke pa je kot samostojen posnetek zaokrožila tudi po družbenih omrežjih.
Po nekajletnih izkušnjah s humanitarnostjo Milana Jakopoviča taka stališča in argumenti niti najmanj ne presenečajo: “Glede na naše izkušnje polovica odločevalcev sploh ne razume, za kaj gre. Lani so poslanci in ministrica govorili stvari, ki so daleč od resnice, tudi glede podatkov, zato se resno sprašujem, na kakšen način se o takih stvareh odloča. Tudi na zadnji seji Odbora za socialo je ena od poslank povedala, da je govorila s tremi ravnateljicami in da ve, kaj je res. Morda pa ne ve, da je v Sloveniji 450 osnovnih šol. Na seji nas je bilo kar nekaj predstavnikov humanitarnih organizacij in to, da nas ne slišijo, je najhujše od vsega, sploh, ko se po takih razpravah vračamo med te otroke, ki jih njihove odločitve prizadenejo.”
In tudi izgovor odločevalcev, da je treba morebitne spremembe najprej preučiti “z vidika organizacije pouka in prehrane v šoli”, je po mnenju Jakopoviča grotesken: “Ker če bi se vsi ti otroci prijavili kot plačniki, ne bi bilo pa nobenih težav!”
Zato bi otroci po njegovem mnenju nujno potrebovali zagovornika, ki bi znal odločevalce na njim razumljiv način prepričati, kako globoko zareže revščina: “Če gledamo, kako se obnašajo poslanci, je to le še dodatna potrditev. Najbolj boleče je namreč, da nihče ne sliši teh glasov. Bodo res morali otroci pred kamere, tam izpovedovati svoje zgodbe, da se bodo te zgodbe dotaknile ljudi v parlamentu? In to teh istih parlamentarcev, ki da so že pred leti poskrbeli za te otroke, ker so jim z zakonom zagotovili kos kruha in skodelico čaja, s tem mislim na šolsko malico! Počutim se kot v časih Marije Terezije, ko je otrokom nekdo dal hlebec kruha in skodelico mleka in jim rekel, da zdaj pa niso več lačni … In ti isti poslanci se še zdaj trkajo po prsih, češ da so s tisto zakonodajo pa rešili problem lakote. To je zame popolnoma zgrešeno in nečloveško. To je dejansko grozljivka. Ko sem sedel na odboru in jih poslušal, kako hladno in vsevedno so razpravljali o tem, mi je bilo strašansko hudo. Ker se potem v realnosti soočaš s prošnjo po nujni intervenciji za pomoč, ko želi mama samohranilka storiti samomor zaradi 200 evrov, ki jih nima, ker je prišlo do napačnega razumevanja rokov za pravočasno oddajo vloge za socialno pomoč … To je realnost Slovenije, pa če si še tako zatiskamo oči. Sploh, ker denar je in gre samo za politično odločitev.”
Še zadnjo možnost, da vsaj v parlamentu pokažejo kanček stika z realnostjo, ki jo otroci živijo, imajo poslanci ljudstva zdaj, ko bodo na 23. seji odločali o tem, ali podpirajo prej omenjeni sklep matičnega odbora, da sprememba zakonodaje ni primerna, ker da je treba najprej počakati in oceniti učinke obstoječe. Če ta sklep podprejo, je možnost za topel obrok za precej časa pokopana, če ga vrnejo na odbor na ponovno odločanje, je upanja za spremembo vsaj še za kanček. Milan Jakopovič zato pred to pomembno odločitvijo meni: “Govorimo o otrocih, o ljudeh, ne o pnevmatiki ali stolu, da bi opazovali, koliko se bo obrabil v enem letu! Tukaj bi slovenska družba morala ravnati ravno nasprotno: omogočimo jim kosila in šele nato analizirajmo! Poleg tega pa so v resnici že tako ali tako vse analize opravljene. Vemo, koliko otrok sodi v posamezne dohodninske razrede in koliko jih je dejansko prijavljenih na obrok. In ta denar je zanje rezerviran, a ni porabljen. Pol leta smo porabili za zbiranje teh podatkov! Koliko časa še moramo govoriti o tem in prestavljati papirje z enega kupa na drugega?! Za razliko od nekaterih drugih odločitev, kjer podeljujejo milijone, pa nimajo takih analiz, se prav pri otrocih skrivajo za izgovori, češ da morajo pristopili odgovorno!”
Zgodbe otrok, ki jih v našem programu predstavljamo že vrsto let, so marsikomu pomagale dojeti, kako skrita je lahko revščina, kako globoke stiske povzroča in v kakšnih razmerah odraščajo otroci in mladostniki pri nas. Za mnoge med njimi ste poslušalci zbirali pomoč, ki je bila vsakič, do zadnjega centa, porabljena za boljše življenje teh družin. Nekaterim je prav ta pomoč temeljito spremenila življenje, tudi najstniku Mitji, ki se ne umiva več v plastični banjici sredi razpadajoče kuhinje.
Med tistimi, ki jim je pomoč botrov in drugih donatorjev programa Botrstvo temeljito spremenilo življenje, je tudi mlada violinistka, ki te dni začenja študij na Dunaju. Pod okrilje Botrstva je prišla še kot deklica, navdušena nad violino,. Ker je po ločitvi staršev z mamo in sestro živela v materinskem domu, je potrebovala pomoč za vpis v glasbeno šolo. Ljubezen do violine je bila z leti vse večja, a brez lastnega inštrumenta ne bi bilo mogoče uspešno končati srednje šole. S pomočjo donatorjev in sočutnega goslarja je zato dobila lastno violino, ki je bila pomembna tudi pri opravljanju sprejemnih izpitov v Ljubljani, v Gradcu in na Dunaju. Slednjega je izbrala za vstopno točko v morda bleščečo glasbeno kariero.
Del podpore naše RTV hiše programu Botrstvo so že 6 let tudi dobrodelne dražbe. v petek zjutraj je v etru Vala 202 potekala 9. večja dražba, Zmagovalec dirke vseh dirk Tadej Pogačar je namreč zmagovito rumeno majico dirke po Franciji podaril za pomoč mladim športnim talentom iz programa Botrstvo v Sloveniji. Kupec, podjetje Bauhaus Slovenija, je zanjo odštel 45.000 evrov in s tem izenačil doslej najvišji izkupiček tovrstnih dražb, 45.000 evrov za zmagovite smuči Petra Prevca iz sezone 2016. Celoten izkupiček je višji še za 2009 evrov, saj je dražitelj Danilo, ki je od dražbe odstopil, končnemu znesku dodal še simbolični znesek v enakih številkah kot je bil datum konca te, za Slovence nedvomno znamenite dirke: 20.09. Skupno je bilo v 9 dražbah v 6 letih z dražbami na Valu 202 zbranih že več kot 232.000 evrov.
Program Botrstvo je že vrsto let namenjen spodbujanju enakih možnosti za razvoj otrok iz socialnega dna. In spodbuda razvoja talentov – tudi v obšolskih dejavnostih – je eno od njegovih zelo pomembnih poslanstev. Za številne otroke 30 evrov mesečno, ki jih zanje darujejo njihovi botri, pomeni prav vstopnico v šport, glasbeno, jezikovno ali kakšno drugo dejavnost. Toda za tiste, ki sodelujejo v finančno zahtevnejših dejavnostih oz. s svojim talentom tudi na tekmovanjih kažejo dobre rezultate, brezplačne dejavnosti kmalu ne zadostujejo več. In za nadaljnjo pot razvoja postane finančna sposobnost njihovih staršev odločilnejši dejavnik kot nadarjenost, prizadevnost in vztrajnost. S takšnim sistemom nepovratno izgubljamo talente, dobre rezultate in predvsem samozavest ion zdrav razvoj mladih, opozarja športni psiholog mag. Aleš Vičič.
Med več kot 8000 botri, ki so v desetletju obstoja tega programa botrovali kateremu od otrok, je tudi botra Nuša. V petih letih je botrovala dvema otrokoma, nabralo pa se je tudi kar nekaj izkušenj in razmislekov o tem zelo prepoznavnem programu za neposredno pomoč otrokom in mladostnikom v Sloveniji.
Čeprav se počitnice morda zdijo že oddaljen spomin, so se zadnji otroci, ki so letovanje uživali tudi v z vašo pomočjo, z morja vrnili pred natanko tednom dni. Letovanja v drugačnem okolju in z novimi prijatelji so bila letos še posebej pomembna zato, ker so otroci mesece dolgo živeli le doma. In ni jih malo, za katere prav dom ni varno in zdravo okolje. Zdaj, ko po le nekaj dneh pouka in novih potrjenih okužbah vse več otrok znova mora ostajati doma, znova opozarjamo, kako pomemben vlogo ima šola v življenju otrok.
Vsem strahovom in skrbem navkljub je večina humanitarnih organizacij uspela izpeljati tudi letošnje programe poletnih letovanj za otroke. Letos so bili spremembe okolja željni prav vsi, močno pa so odmik od domačega okolja potrebovali predvsem otroci, ki živijo v nespodbudnih okoljih, nasilju, pomanjkanju ali osamljenosti. Med počitnikarji so bili - tudi s pomočjo donacij naših poslušalcev - tudi otroci iz programa Botrstvo.
Poletne počitnice se počasi prevešajo v drugo polovico in marsikdo je že pomislil na novo šolsko leto, najbolj pa tisti, ki svojim otrokom ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin oziroma to storijo zelo težko.
Starši z nižjimi prihodki se spopadajo s strahom, kako kupiti, še bolj pa kako napolniti šolske torbe. Opozarjajo, da kljub temu, da je šola brezplačna, še posebej letos, ob nenavadnem poteku leta, ostaja velik strošek. Šole omogočajo šolske sklade, vendar je ostalih šolskih potrebščin še vedno toliko, da jih nekateri svojim otrokom ne zmorejo nuditi. Nakup šolskih potrebščin bo konec poletja velika težava, ki je ne bo možno neopazno preložiti za kakšen mesec ali dva.
Med maturanti, ki so nestrpno čakali na današnje rezultate mature, je bila tudi Ana. Čeprav je zelo uspešna dijakinja brez učnih težav, je bilo šolsko leto, v katerem je končala splošno gimnazijo, tudi zanjo izjemno naporno. V družini je namreč šest otrok, zato je bilo šolanje na daljavo, vključno s pripravami na maturo, izjemno stresno. In še nikoli ni bil uspeh dijakov tako zelo odvisen od tega, v kakšnih razmerah in življenjskih okoliščinah živi njegova družina.
Počitniška letovanja so za mnoge otroke edina priložnost, da se v prijaznem vzdušju in okolju sprostijo, da uveljavijo svojo samostojnost in zanimanja. S pomočjo strokovnega vodstva se morda celo prvič počutijo sprejete in varne. Naučijo se vrednosti timskega sodelovanja, razvijajo prijateljstva in zaupanje vase ter s tem krepijo tudi zdravje. Socialnim in finančnim stiskam so se letos pridružile posledice epidemije. Poleg treh mesecev, ki so jih šolarji preživeli doma, mnogi v zelo nezdravih okoljih, je zdaj strah pred okužbami okrnil tudi nekatere programe. Je tveganje za okužbo večje kot tveganje, pred katerega so postavljeni, če ostajajo doma? To je danes naše glavno, ne pa edino vodilo. Mateja Brežan se je odpravila na Debeli rtič.
Pomanjkanje ustrezne računalniške opreme in veščin, kako jo uporabiti; premajhna stanovanja; življenje v revščini, z bolnimi starši, sorojenci, z ostarelimi sorodniki; pomanjkanje pomoči za tiste z učnimi in drugimi težavami so bili vsakdanjik številnih šolarjev in dijakov v minuli mesecih. Šolski sistem se v tako kratkem času vsem seveda ni mogel prilagoditi. Toda z dvema sogovornicama opozarjamo, da bi te probleme otrok pri načrtovanju naslednjega šolskega leta morali bolj upoštevati …
Šolsko leto, ki se končuje, je eno najbolj nenavadnih, izvedba pa izrazito odvisna od domačih razmer posameznega otroka. Težave s pomanjkanjem računalniške opreme so bile le manjši del stisk, ki so jih doživljali otroci. Večje so bile pri tistih, ki so pri delu potrebovali ogromno pomoči. Najmlajši sin naše sogovornice, ki sama živi s štirimi otroki, je hudo gibalno oviran, zelo slaboviden in potrebuje 24-urno pomoč. V osnovni šoli dobi vso potrebno pomoč, doma pa so vsa bremena šolanja padla na mamo, ki ima tudi sama hude zdravstvene težave. Pomagati je morala tudi hčerki s hudo disleksijo in diskalkulijo. Šolske obveznosti so jim dnevno vzele tudi več kot 12 ur in kot pravi mama, je bilo tako šolanje zanje izčrpavajoča in grozljiva izkušnja.
Otroci so bili v letošnjem šolskem letu prikrajšani za veliko ur telesne aktivnosti, zato profesor Gregor Starc s Fakultete za šport napoveduje, da se bo jeseni veliko šolarjev v šolske klopi vrnilo z gibalnimi težavami.
Doba korone je bila velik naravni eksperiment, ki se je zgodil brez priprave in v katerem so se otroci z odpovedovanjem stikov in drugih življenjskih stalnic zelo prilagodili. Epidemija pa je razkrila številne ranljive skupine – pri otrocih so to tudi tisti iz socialno ranljivih okolij, tisti z anksioznimi motnjami in avtizmom, ki se s težavo vračajo v običajno življenje in družine z zelo zahtevnimi otroki. Za nekatere otroke je bilo tako nevzdržno, da so potrebovali tudi psihiatrično pomoč, značilnosti korona dobe opisuje vodja Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki v Ljubljani dr. Marija Anderluh.
Dva in pol meseca pa sta na družinah, ki so že pred korona obdobjem težko živele, pustile še drugačne posledice. Ljudem v stiski so vseskozi pomagali tudi številni prostovoljci in nevladne organizacije, med njimi tudi ZPM Ljubljana Moste-Polje. Družine so se zelo različno spopadale s pomanjkanjem osnovnega, z izgubo službe, morda celo vsega dohodka, s strahom pred prihodnostjo, pravi Monika Erjavec Bizjak, ki jim je bila s psihosocialno pomočjo preko telefona vseskozi na voljo. Zelo pomembno je bilo tudi, kako so bili urejeni družinski odnosi že pred krizo in kako so bili ljudje opremljeni za soočanje z različnimi stiskami. Vsi, ki bi želeli prispevati v sklad Botrstva za pomoč otrokom, lahko to storite s poslanim SMS s ključno besedo BOTER5 na 1919 in v sklad programa Botrstvo prispevate 5 eur. Če bi želeli nameniti več, lahko to storite z nakazilom, pri tem uporabite spodnje podatke.
Po dijakih zadnjih letnikov in šolarjih prve triade so se danes v šole vrnili še devetošolci. Za njimi je devet tednov šolanja oz. poskusov šolanja na domu. Vsekakor je bil to čas, ko so brez ustrezne podpore in pomoči strokovnih služb ostali tisti, ki jo najbolj potrebujejo. To sicer lahko dobijo pri različnih organizacijah, tudi takih, ki delujejo znotraj Centrov za socialno delo in delujejo na več kot tridesetih lokacijah po vsej Sloveniji.
Dva meseca učenja od doma bosta za večino otrok najbrž kmalu le zanimiv spomin na nenavaden družinski čas. Za otroke, ki jim šola ali dijaški dom pomenita pobeg od stisk, nespodbudnih domačih razmer, razpadlih družinskih odnosov, strahu, kričanja in pomanjkanja najosnovnejšega, pa je bila to dolga in boleča doba, ki je znova razgalila, v kako drugačnih razmerah živijo otroci in kako ključne so te v času šolanja na daljavo.
Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.
Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.
Neveljaven email naslov