Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Novost projekta Botrstvo: Dijaški sklad
Vse pogosteješe so zgodbe, v katerih dijaki niso mogli na izbrano srednjo šolo, ker je bila predaleč, ker ni javnega prevoza do nje ali ker so izbrali smer šolanja z namenom, da bodo ga čim prej končali in si našli zaposlitev – in s tem prenehali biti strošek za svojo družino.
“Srednje šolanje namreč prinaša veliko stroškov: od obvezne opreme v nekaterih poklicnih šolah do ekskurzij, brez udeležbe na katerih dijak šolanja na more uspešno končati. Daleč največji problem pa je plačilo bivanja v dijaškem domu, ki praviloma presega 200 evrov na mesec. Če k temu prištejemo še stroške obveznega odhoda domov za konec tedna, ko so dijaški domovi zaprti, stroškov nikakor ni mogoče pokriti iz otroškega dodatka in štipendije,” razloge za novi način pomoči otrokom iz Botrstva opisuje Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Ministrstvo za izobraževanje je sicer že pred nekaj leti poskrbelo za subvencioniranje prevozov do šol tudi za dijake vozače, vendar pa nekateri izmed njih živijo v krajih, v katerih zaradi iz leta v leto slabše mreže javnega prevoza nimajo možnosti, da bi vsak dan zanesljivo prišli v šolo in nazaj.
Zanje, pa tudi za tiste, ki si želijo izobraževati v šolah, kakršnih na njihovem območju ni, je bivanje v dijaškem domu čez teden edina rešitev. “Življenjske odločitve za poklicno pot so zato vse pogosteje bolj kot od znanja, uspešnosti, sposobnosti, želja in nadarjenosti odvisne od finančnih zmožnosti njihovih staršev,” argumentira Tina Kočar iz ZPM Moste – Polje.
Zato so se pri Botrstvu odločili, da bodo odprli poseben dijaški sklad. Vanj se bodo stekala donatorska sredstva, med drugim tudi del tistih, ki so donirana z SMS-i ob glasovanju za ime tedna oz. meseca na Valu 202. Iz tega sklada bodo krili predvsem stroške bivanja v dijaškem domu, nekaterim dijakom pa bodo pomagali tudi pri sofinanciranju obvezne opreme ali ekskurzij, saj brez udeležbe na njih ne morejo končati letnika.
Da bi bilo iskanje najbolj pomoči potrebnih dijakov res čim objektivnejše, so k sodelovanju povabili vse dijaške domove in jih vprašali, koliko dijakom bi njihova pomoč res temeljito spremenila življenje. Naleteli so na presenečenje. “Izkazalo se je, da so dijaki zelo dobro skrivali svojo stisko – nikomur niso povedali, ne vzgojiteljem ne vrstnikom, zato v domovih pravzaprav niso vedeli, zakaj imajo težave s plačili stroškov. Šele ko so strokovni delavci v domovih javno povedali, da obstaja ta možnost, so začele prijave kar deževati. Tudi sami so bili ob tem odzivu osupli. Prej se jim ni niti sanjalo, kakšen je položaj,” je iskrena sogovornica.
Šele ko so dijaki in njihove družine v prošnjah popisali, kaj preživljajo, se je izkazalo, kako hud je problem. “Zelo težko nam je bilo brati te prošnje. Pred nami se je razgrnil velik razpon stisk. Od otrok, ki niso imeli sploh nobene želje več, razen po tem, da bi čim prej končali šolanje, da bi začeli tudi prispevati v družinski proračun in nehali poslušati očitke, da povzročajo stroške, do tistih, ki opravljajo nočna dela, da bi vsaj nekaj zaslužili in bi bil strošek manjši, pa do otrok, ki imajo vse polno želja in načrtov, a so morda izgubili očeta ali mater ali pa so starši hudo bolni, brezposelni, v nerešljivem položaju. Nekateri so se že prenehali šolati ali pa so v nenehnem strahu, kdaj se bo to zgodilo.”
Tina Kočar z ZPM Moste ob tem ugotavlja, da so pri pomoči na splošno dijaki morda nekoliko spregledana skupina med otroki s socialnega dna, saj se kar nekako pričakuje, da bodo v nasprotju z mlajšimi nekaj prispevali tudi sami. “Zdaj pomagamo 80-im dijakom. Glede na njihove družinske in osebne razmere prispevamo po 50, 100 ali 200 evrov na mesec; plačujemo jih neposredno domovom. Tako dijakom ni več treba skrbeti, kje bodo lahko še kaj zaslužili, pač pa se lahko v celoti posvetijo temu, kar najbolj potrebujejo: izobraževanju.”
Svojo srečo so takoj po plačilu prvih mesečnih obveznosti nekateri izmed njih ali njihovi starši opisali v zahvalnih pismih. “Jokali smo, ko smo prebirali, kaj jim to pomeni, kaj pomeni staršem, ki so bili že prepričani, da bodo morali otroku kmalu povedati, da je šolanja na želeni šoli zanj konec, ker ga ne morejo plačati. To je bilo zanje res velikansko olajšanje in upamo, da jim bomo tako pomoč lahko dajali tudi prihodnje leto,” si želi Tina Kočar.
V dijaški sklad lahko darujete z nakazilom. Vsa nakazila bodo porabljena izključno in neposredno za lažje šolanje dijakov.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov