Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Ob novinarski konferenci projekta Botrstvo
Več kot 7800 otrokom so v šestih letih delovanja botri vsaj skušali pomagati do znosnejšega otroštva, zanje se je v projektu Botrstvo v Sloveniji zbralo več kot 7,8 milijona evrov. Vsa leta so vanj vključeni otroci iz vse Slovenije, v tem trenutku jih je več kot 4800, ki jim botri namenjajo vsaj 30 evrov mesečno, projekt pa omogoča kar se da celovito, tudi pravno pomoč. V tem trenutku na svojega botra čaka 150 otrok.
Več kot polovica prosilcev dela
Zadnje leto pri ZPM Moste Polje ugotavljajo, da pomoč išče vse več družin, v katerih je vsaj eden od staršev zaposlen: “V zadnjem letu je med prosilci približno 60 odstotkov takšnih, ki imajo prekarne zaposlitve, vse več je tudi takšnih, ki so redno zaposleni, a od svojih zaslužkov ne morejo živeti, ker ni dovolj niti za položnice. Pridružujejo se jim tisti, ki so tudi zaradi vplivov dolgotrajne revščine težje zaposljivi,” našteva predsednica ZPM Moste Polje, ki vodi projekt Botrstvo, Anita Ogulin. Vse to ima na starše katastrofalen vpliv, vpliva na njihovo telesno in mentalno zdravje, kar seveda občutijo tudi otroci: “Poglobljena in dolgotrajna revščina ima na otroke strahoten vpliv. Nimajo več svojega otroštva, postajajo dobesedno žrtev revščine v smislu, da začenjajo skrbeti za preživetje družine, da se izločajo iz družbe in postajajo vse bolj prepričani, da iz revščine zanje ni poti.”
Še vedno smo daleč od celovitega nudenja pomoči
Pri Botrstvu jim skušajo pomagati tako z neposrednim mesečnim botrstvom kot s posebnimi programi pomoči, na katere nenehno opozarjamo v naših oddajah, s projektom Brezplačne pravne pomoči pa so v prejšnjih letih uradno predlagali številne spremembe. Nekatere – kot je zaščita socialnih transferjev pred posegi bank, subvencija stanarin in šolskih kosil – so ali bodo vsaj delno uresničene, vendar bistvene pomanjkljivosti ostajajo, opozarja vodja te pomoči Nina Zidar Klemenčič: “Nekaj sprememb je res uresničenih, še vedno pa smo daleč od celovitega pristopa pri reševanju problemov najranljivejših. Želimo si, da bi bili ukrepi bolj usmerjeni prav v zaščito pravic otrok in da bi bili celoviti, ne pa parcialni, kot so danes.”
Ljudi pomanjkanje ubija
Nove oblike revščine se zato vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč, pomaga psihoterapevtka Branka Strniša: “Odraslo, zdravo, vse pogosteje tudi dobro izobraženo osebo nesposobnost zaslužiti za golo preživetje svoje družine dobesedno ubija. Ubija jo to, da izgubi občutek moči, da bi lahko rešila položaj, ne vidi izhoda. Ubija jo izgubljen občutek varnosti, vse več je duševnih bolezni. Če bi kdo imel voljo poglobiti se v podatke o porabi antidepresivov in pomirjeval, bi videli, kako s tem ljudi peljemo v apatijo in v nemoč upravljati svoje lastno življenje. Čeprav gre za zdrave in izobražene ljudi,” je kritična sogovornica.
Razčlovečita tako brezposelnost kot tudi mizerno plačilo
Težko je reči, ali je bolj uničujoč občutek takrat, ko dela sploh ne dobiš in se čutiš neželen in nevreden, ali takrat, ko imaš službo in si podcenjen in razčlovečen s plačilom: “Hodijo v službo in se čutijo ujeti v tej službi, ker je trg dela tako zaprt, da ne morejo tvegati z iskanjem druge službe ali s samozaposlitvijo. Delajo po osem in več ur na dan, a ne morejo plačati položnic. Opažamo, da so družine, ki živijo od socialnih transferjev, in tiste, ki živijo od minimalnih dohodkov, tako rekoč izenačene oz. so družine s (prekarno) zaposlenimi finančno celo na slabšem. S takim sistemom ne spodbujamo ljudi, naj bodo ustvarjalnejši, dejavnejši, ker se lahko v tako nestabilnem trgu dela in sistemu nenadoma znajdejo v n-tih položajih, ki jih pahnejo v revščino.”
Vse več jih živi na zelo spolzkem robu preživetja
Prekarne zaposlitve pa so pogosto samo še nadgradnja ponižanja, ki ga prinašajo izjemno slabo plačane redne zaposlitve, saj je tam poleg neizmerno nizkih plačil pogosto negotovo že samo dejstvo, ali bo delo sploh plačano in kdaj. Vse več je tudi družin, ki so vseskozi na tako spolzkem robu preživetja, da jih v hudo življenjsko stisko potisne že nepričakovan izdatek: “En niti ne tako zahteven življenjski položaj jih zlahka pahne čez rob. Ljudje nekako preživijo, morda celo solidno, a če se jim zgodi že nekoliko daljši izpad dohodka, kaj šele dolgotrajna bolezen ali bolezen otrok, zelo hitro padejo v revščino.”
Razslojuje tudi šolski sistem
Revščino, pa tudi stiske in skrbi staršev, ki se kažejo v drugačnem družinskem življenju, zelo močno čutijo tudi otroci, seveda ne le doma: “Razslojevanje se kaže predvsem v šolah. Šola se je namreč močno ‘preselila domov’, starši morajo doma z otroki veliko delati. Tega pogosto ne zmorejo ali zaradi psihičnega stanja ali zaradi pomanjkanja znanja. Tisti, ki to lahko plačajo, imajo inštrukcije, drugi pač ne. Otroci bogatejših lahko obiskujejo obšolske dejavnosti in tudi tam nabirajo znanje. Revnejši ne. Tako se ustvarja velika, velika razlika med temi otroki. Seveda si tudi starši želijo, da bi njihovi otroci naredili šolo, se izučili, imeli poklic. Vendar jim tega ne morejo ponuditi.”
In pri tem sploh ne gre samo za otroka, kakšen šolski uspeh bodo dosegali in za kakšen poklic se bodo odločili. “Najbolj strašne posledice so, da ne bodo čutili, da so vredni, to se mi zdi najbolj strašljivo, da človek nima občutka vrednosti, da bi dobro živel in ustvaril in poskrbel za sebe. S pomanjkljivimi socialnimi ukrepi generacije takšnih otrok ustvarjamo sami.“
Hvala prav vsem, ki ste kakor koli (bili) del Botrstva
A prav vsako leto, ki ga izgubljamo z iskanjem domnevno pravičnejših ukrepov, je za otroke na socialnem dnu nepovratno izgubljeno, še opozarjajo pri Botrstvu. Pomemben je vsak mesec, ko otrok lahko obiskuje priljubljeno dejavnost, vsako leto, ko lahko obiskuje želeno srednjo šolo in ne tiste, ki mu je najbližja, pomemben je vsak dan, ko se počuti enakovreden in vreden. Zato je izjemno pomemben vsak boter, vsak donator, vsakdo, ki je vsaj skušal pomagati otroku v stiski, ne čakajoč na to, ali se bo država zganila in kdaj.
HVALA VSEM, KI POMAGATE OTROKOM V STISKI.
Razmišljanje ene od boter v projektu Botrstvo, ki je bila nekoč tudi sama v socialni stiski, zdaj pa pomaga drugim.
Ločitev staršev, šest selitev v enem letu, nato vrnitev v nekdanje okolje, ki pa ga ni več želelo sprejeti, pa prometna nesreča, zaradi katere je očetovo življenje dolgo viselo na nitki, vse to je bilo preveč za osnovnošolca Adriana, ki je svoje stiske skušal končati na najbolj tragičen način. Zdaj skuša zaživeti na novo, a mu huda finančna stiska grozi, da bo morda že letos moral znova zamenjati šolo in okolje, v katerem se dobro počuti.
Da dosežemo, da otrok pomaga otroku ne potrebujemo veliko. A namen je dosežen, če to stori večkrat in z veseljem. Neja Jerant je obiskala vrtec Galjevica, kjer tovrstnega veselja ne manjka. Na pobudo mamice enega izmed otrok, se je vzgojiteljica v času tedna otroka odločila, da bodo otroci, seveda s pomočjo staršev, poskušali nabrati čim več stvari, ki jih socialno ogroženi otroci potrebujejo.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Neveljaven email naslov